Stoletni olimpijec Marko Račič

25.4.2020 | 19:10

Marko Račič, najstarejši živeči slovenski olimpijec, bo današnjo stoletnico zaradi pandemije novega koronavirusa proslavil v družinskem krogu in z nekaj prijatelji iz rodne Bele krajine. Živi v slovenski prestolnici v bližini nekdanje Tobačne tovarne, a kljub njeni bližini poudarja, da sam ni nikoli kadil. "No, ja, kakšno drugo pregreho sem si občasno sicer privoščil, seveda, kadil pa res nisem nikoli," je v smehu pripomnil v Adlešičih rojeni Račič.

Bloudkov nagrajenec je med drugim nastopil na poletnih olimpijskih igrah leta 1948 v Londonu ter v teku na 400 m prišel do polfinala. Po atletski karieri je bil trener, selektor reprezentance, sodnik, do 90. leta starosti je sodil na 1500 tekmah, bil organizator tekmovanj, statistik in publicist.

Lani je imel ob praznovanju življenjskega jubileja toliko klicev, da si je tokrat omislil pomoč. "Pomagala mi bo vnukinja Maruša, da se bo javljala na telefon, ki lahko po toliko klicih postane zelo vroč, dobesedno. Najavili so se moji Belokranjci, v Ljubljano jih pride peščica s tremi pevkami, obljubljen je odojek, to bomo pripravili na vrtu," je skromno slavje obletnice v zelo ozkem krogu svojih najbližjih predstavil Račič.

Na mestu najstarejšega slovenskega in jugoslovanskega olimpijca je nasledil Leona Štuklja, enega najboljših slovenskih športnikov doslej, ki so mu sredi novembra 1998 v rodnem Novem mestu na njegov 100. rojstni dan organizirali veliko proslavo.

"Vsi so hoteli z njim govoriti, okrog njega je bil tedaj velik direndaj. Že kar dolgo nazaj me je na to opozoril moj prijatelj in pred leti moj športni sopotnik Tomo Levovnik, ki je imel izkušnje pri pripravi 100-letnice Štuklja. Tudi tokrat bi mi pomagal pri pripravi, pa zaradi vsega skupaj v tej zdravstveni krizi ne bo treba."

Ko so bile še dovoljene javne prireditve, se jih je Račič vedno rad udeleževal. "Lani je bila prireditev Atletske zveze Slovenije v Novem mestu, bil sem tam, na Športnika leta rad pridem v Cankarjev dom, tudi drugam, če me povabijo. Veseli so me tudi moji nekdanji športni sodelavci, da sem v teh letih še tako pri močeh."

Splošna omejitev gibanja zaradi zajezitve pandemije mu je nekoliko spremenila prej običajen vsakodnevni ritem. "Sicer živim normalno, kot pravijo, moraš biti doma. A zato sem izgubil nekaj svari, saj sem sam hodil s hojico po kosila, to je odpadlo. Prej sem hodil na kavico v bližnji dom starejših občanov, v trgovino na Tržaški cesti, evo, tudi to je sedaj odpadlo."

A pravi, da mu kljub temu doma ni dolgčas: "Gledam televizijo, veliko rešujem križanke, sudoku, sestavljanke, berem knjige. Vmes me še kličejo razni ljudje."

Ima sina Gorazda in hčerko Mojco, pri kateri živi po smrti žene Vande pred dvema letoma, ter dva vnuka. "Ne morem prehvaliti hčerke, kako je do mene pozorna. Zajtrk pa si še vedno delam sam, imam vse nakupljeno ter s tem ni težav. Prej je hčerka, ki je vegetarijanka, kuhala za oba, pa je potem našla kuhinjo in sedaj sem preskrbljen za kosilo. Za večerjo mi še od kosila ostane, ker tako veliko hrane prinesejo, pa še doma imam vsega na voljo."

Vse življenje je bil vitek, sprinter, ni tekel maratonov, a je bil povezan z ljubljanskim. "Mislim, da me ni bilo na prvih treh, sem bil pa kar na 15 izvedbah potem delegat Atletske zveze Slovenije. Ko sem bil v vozilu z uradno uro, sem na vsakih pet kilometrov javljal v cilj, kakšen je bil ritem in kakšen bi bil lahko končni izid. Pred nekaj leti so to ukinili, ker je vse nadomestila elektronika. Še predlani sem se vozil na maratonu z uradnim avtomobilom, a nisem imel nobene funkcije. Gledal pa sem, kaj se dogaja na cesti in kdo vodi in spremljal, če bo na cilju rekord, vendar le zase."

Za druge je desetletja pisal in črpal podatke iz svoje bogate statistične zbirke, neprecenljivo pomembne v nekdanji dobi brez interneta. Naši olimpijci in druge pomembne zbirke zgodovine slovenskega športa bi bile brez tega njegovega deleža zelo nepopolne in verjetno tudi polne napak.

To svojo strast je gotovo podedoval od očeta Boža, nadučitelja v Adlešičih ter zapisovalca belokranjskih običajev. Leta 1925 se je z družino preselil v Ljubljano, kjer je končal učiteljišče, a je bil le nekaj mesecev v tem poklicu. Med vojno je delal kot vlakovni odpravnik.

"Za to sem končal tudi ustrezno šolanje in bil dve leti prometnik še v Črnomlju, potem sem moral na Gorenjsko ... Na železnici sem dočakal konec vojne, potem pa sem šel nazaj v učiteljske vode, a spet le na kratko na Notranjskem. Potem pa sem zasledil, da se v Beogradu odpira šola za telesno kulturo in sem odšel tja in diplomiral ter leta 1953 odšel še na trenersko specializacijo na Švedsko."

Dve desetletji je preživel v Beogradu, po vojaškem roku je ostal v vojski, prišel je do čina podpolkovnika.

"Oficirjem sem predaval telesno vzgojo. Treniral sem atletiko v vojaškem klubu Partizan, tam delal kot trener ter bil pozneje selektor ženske jugoslovanske reprezentance. Potem so me premestili v Ljubljano, kjer sem moral s 50 leti po zakonu v pokoj. Nato sem se zaposlil v civilnem sektorju in delal kot sekretar Zveze telesno-kulturnih organizacij, tam sem bil pozneje še strokovni sodelavec, sodeloval pa sem pri organizaciji številnih velikih atletskih in drugih tekmovanj," je del svoje poti strnil Račič.

sta