DL: Anton Škof - Čuti, da se mora razdajati za druge

9.2.2020 | 17:40

  Anton na letošnjem semiškem pustovanju kot kardinal.

_Anton Škof

Škof kot Božiček ali dedek Mraz hodi po Beli krajini s košem, polnim daril.

Pred koncem leta srečujemo Miklavže, Božičke in dedke Mraze. Nekateri se oblečejo v oblačila dobrih mož za zabavo, drugim je vloga enega, drugega ali tretjega že kar nekakšna služba, tretji so srečni, če lahko razveselijo ljudi. Med te sodi Anton Škof, ki je leta 1968 odšel z domačega Črešnjevca pri Semiču v Ljubljano, a v resnici ni svojih korenin nikoli izruval iz rodne belokranjske grude.

V Ljubljani se je Anton najprej zaposlil v IMP, potem pa je šel na svoje in se upokojil kot obrtnik za prezračevalne naprave. Še ko je delal, si je v Zgornjih Gorenjcih nad Semičem zgradil zidanico, kjer preživi vedno več časa. »Ker sem veseljak, sem si pred štirimi ali petimi leti kupil Božičkovo obleko. Člani Prostovoljnega gasilskega društva Kot - Brezje, katerega član sem tudi jaz, so želeli posneti kratki film, kako rešujejo Božička. Znašel sem se v njegovi vlogi, na Blatnik nad Semičem, kjer smo snemali, pa sem vzel tudi koš z darili, ki sem jih razdal. Domov sem se odpravil peš. Ljudje so ustavljali avtomobile, otroci so se razveselili, ko so me zagledali, in razdal sem še darila, ki so mi ostala v košu. Ko sem videl, kako sem razveselil druge, sem bil še bolj srečen od njih,« se je spominjal Škof.

Prav to, da je osrečil ljudi, ga je napeljalo na misel, da si je dal naslednje leto narediti Božičkova oblačila, kakšno leto pozneje pa še oblačila za dedka Mraza. Brado pa ima svojo. Tako je začel dan potem, ko je obdaroval Miklavž, hoditi naokrog najprej kot Božiček, od božiča do novega leta pa še kot dedek Mraz. »Grem k ljudem, ki jih poznam, in tistim, ki me povabijo. Koš napolnim z darilci in prav vsak dobi nekaj. Če ne več, vsaj kakšen bombon. Daril mi ne sme nikoli zmanjkati. Vsak dan se odpravim od doma. Hodim po vaseh, obiščem tudi ustanove po Semiču. Malo se fotografiramo, malo guncam afne. Dobršen del poti prehodim peš in na teh svojih turnejah nič ne pijem in ne jem, ker Božiček in dedek Mraz ne pijeta in ne jesta, ampak samo dajeta. Domov pridem lačen, žejen in utrujen, saj je štiri do pet ur hoje s košem na ramah precej naporno,« je pripovedoval Anton.

Odpravi se tudi v Črnomelj in Metliko, a seveda ne peš. Darila kupi iz svojega žepa. »Nekateri mi hočejo dati kakšno darilo ali denar, vendar ne vzamem prav ničesar, ker hočem, da jaz ostanem jaz. Za darila dam vsako leto pokojnino do dve, a me to, da obdarujem ljudi, napolni s pozitivno energijo. Vse leto živim v pričakovanju veselega decembra. V sebi čutim, da se moram razdajati za druge in jih razveseljevati. Rad imam ljudi, rad se šalim in vse okrog sebe vidim le v lepi luči. Da sem Božiček in dedek Mraz, je zgolj moja dobra volja. Delam za svojo dušo, če pa so zaradi tega zadovoljni tudi drugi, toliko bolje,« je nekaj dni pred svojim prvim letošnjim pohodom pripovedoval Anton. Predlagali so mu, da bi bil tudi Miklavž. A pravi, da bi moral imeti Miklavž spremstvo. Pripravljen je pomagati Miklavžu kot kakšen parkelj, še Miklavž pa si ne želi biti.

Čeprav mora imeti kot Božiček ali dedek Mraz kar precej kondicije, Škof pravi, da hoje ne trenira. Se pa na marsikateri dogodek po Beli krajini odpravi peš. Na primer na žegnanje k Trem faram v Rosalnice, na pohod na Krašnji Vrh, na veselice po semiški občini in vse do Metlike. Tudi za pusta se rad našemi. Letos je bil kardinal. »Rad sem zraven, ko je treba komu pomagati, ko je zabava ali ko guncamo afne,« se je opisal z enim stavkom.

Če boste torej v teh predprazničnih dneh v Beli krajini srečali dobrodušnega Božička ali dedka Mraza z dolgo sivo brado, se ga nikar ne trudite obdarovati, da ga ne spravite v slabo voljo, ampak s hvaležnostjo vzemite iz njegovih rok darilce. In vedite, da bo najbolj vesel, če bo videl, da ste tudi vi zadovoljni.

Članek je bil objavljen v 51. številki Dolenjskega lista 19. decembra 2019

Besedilo in fotografije: M. Bezek Jakše