DL: Zvone Dragan, od politike do diplomacije - Milka Planinc je izbrala le njega

1.6.2019 | 15:15

Zvone Dragan

Pogovor z Draganom je vodila Polona Brenčič.

Knjiga Od politike do diplomacije je konec lanskega leta izšla pri založbi Modrijan.

V zadnjem času so kar štirje nekdanji slovenski diplomati izdali svoje spomine, med njimi tudi v Mladju pri Podbočju rojeni Zvone Dragan, ki je knjigo Od politike do diplomacije prejšnji teden predstavil v Krškem, na dobro obiskanem pogovornem večeru, ki ga je v sodelovanju s tukajšnjo zvezo borcev organizirala Valvasorjeva knjižnica Krško.

Zvone Dragan se je rodil leta 1939. Oče Franc je bil nosilec partizanske spomenice, a so ga leta 1958 izključili iz zveze komunistov, saj je sprejel kandidaturo za poslanca v zvezni skupščini, čeprav je imel slovenski partijski vrh za volilno enoto Posavje že svojega kandidata, takratnega trboveljskega župana Martina Gosaka. Ta je nato na volitvah prejel rekordno nizkih 56 odst., kar je odmevalo po vsej Jugoslaviji, Zvonetovega očeta pa so izključili iz partije in malo pozneje tudi prisilno upokojili.

Dve leti kasneje so Zvonetu, ki je srednjo ekonomsko šolo obiskoval v Celju, ponudili poklicno vodenje tamkajšnje mladinske organizacije. »Oče mi kljub svoji slabi izkušnji s politiko te ni odsvetoval, mi je pa na srce položil tri zadeve: da naj končam fakulteto, naj ne pozabim na kmečke ljudi in naj se vedno zavedam, da izhajam iz partizanske družine,« je v pogovoru s Polono Brenčič o začetku svoje poklicne poti povedal Dragan.

Njegov politični vzpon je bil hiter. Pri 29 letih je na mestu predsednika celjskih komunistov nasledil svojega političnega mentorja in botra Andreja Marinca, ki je nekaj let kasneje postal predsednik slovenske vlade. Tja mu je sledil tudi Dragan, ki je bil kot visoki funkcionar v tem času aktivno udeležen tudi pri dogovorih o gradnji Nuklearne elektrarne Krško in bil celo vodja delegacije, ki je za dobavitelja tehnološke opreme izbrala Westinghouse.

Leta 1978 je Marinc odšel v Beograd, kjer je v vladi Veselina Đuranoviča zasedel mesto enega od petih podpredsednikov, Dragan pa je odšel z njim. A Marinc je kmalu za tem, po smrti Edvarda Kardelja, postal slovenski predstavnik v predsedstvu Zveze komunistov Jugoslavije in njegovo mesto v zvezni vladi je zasedel takrat 39-letni Dragan. »Drugi člani zveznega izvršnega sveta so bili vsaj 15 let starejši in kar nekaj časa sem potreboval, da so me začeli jemati resno. Prepričal sem jih s svojim delom in argumenti in po kakšnem letu sem prišel do realno vplivnega statusa.«

Kmalu po tistem, ko je postal član zvezne vlade, je umrl jugoslovanski predsednik Tito, država pa je zabredla v finančno, ekonomsko in politično krizo, ki se je vlekla vse do razpada države in še dlje. Kakšen status si je Dragan pridobil v vladi, priča tudi podatek, da je bil edini član Đuranovićevega kabineta, ki ga je Milka Planinc, ki je vodenje zvezne vlade prevzela v kriznem letu 1982, želela tudi v svoji ekipi. Dragan je tako v času najhujše likvidnostne krize nekdanje države postal njen pogajalec pri Mednarodnem denarnem skladu, s predsedniki neuvrščenih držav pa se je dogovarjal za nafto ter posloval z Gadafijem in Huseinom.

»To je bil najtežji čas v mojem življenju,« se spominja Dragan. Naporno, odgovorno in stresno delo je v resnici kmalu terjalo svoj davek in Dragan je poleti 1984 po dveh krvavih ulkusih zaprosil za razrešitev.

Med okrevanjem je napisal prvih 100 strani rokopisa o svojem življenju, nadaljevanja knjige pa se je lotil šele več kot 30 let pozneje. Po izstopu iz vlade je namreč odšel v precej mirnejše diplomatske vode in leta 1985 postal veleposlanik Jugoslavije na Kitajskem. Tudi ta je bila takrat na prelomnici in streli, ki so leta 1989 prihajali s pekinškega Trga nebeškega miru, kjer je vojska neusmiljeno pobila več sto študentov, ki so zahtevali spremembe, še danes odzvanjajo v njegovih ušesih.

V Jugoslavijo se je vrnil konec leta 1989, ko je pri tedanjem zunanjem ministru Budimirju Lončarju postal vodja sektorja za zahodno Evropo in Severno Ameriko. Lončar je sicer želel, da bi prevzel Daljni vzhod, kar je bila glede na njegove izkušnje povsem logična želja, a politično vodstvo v Sloveniji je vztrajalo, da Draganu dodelijo Zahod, saj je bil duh slovenske osamosvojitve takrat že močno prisoten in vedelo se je, da se bo glavna bitka za priznanje nove države odvijala na Zahodu.

V resnici je Dragan skupaj z drugimi slovenskimi diplomati v času osamosvajanja odigral pomembno vlogo pri mednarodni uveljavitvi Slovenije, a vloge diplomatov, kot je poudaril na predstavitvi svoje knjige, dosedanja memoarska literatura in zgodovinopisje še nista ustrezno predstavila in ovrednotila, zato so ta poglavja njegovih spominov morda celo njihov najdragocenejši prispevek.

Po osamosvojitvi je postal prvi slovenski veleposlanik na Češkem, njegova zadnja diplomatska misija pa je bila na Poljskem. V svoji knjigi podrobno popisuje tudi obisk ameriškega predsednika Clintona v Sloveniji, kritično ovrednoti nekatere zunanjepolitične odločitve mlade države in predstavi številne zakulisne dogodke in bitke za prestiž, tako značilne za Slovenijo. V dve uri dolgi predstavitvi je nanizal kopico zanimivih podrobnosti, ki bodo marsikaterega obiskovalca prepričale, da poseže po knjigi.

Članek je bil objavljen v 12. številki Dolenjskega lista 21. marca 2019

Besedilo in fotografije: Boris Blaić