DL: Šok: belokranjska folklora ne le v belem

29.3.2018 | 14:45

Godci so zaigrali, kot je nekdaj to počel Ruda Bukovec.

Petje je ena od odlik Folklorne skupine Dragatuš.

Podmladek je porok, da bodo dragatuške sledi vse globlje.

Če kdo, potem je v Beli krajini gotovo prav Folklorna skupina Dragatuš tista, ki je znala in si je upala spremeniti vedenje o belokranjski folklorni podobi. Mnogi so bili začudeni, morda celo zgroženi, spet drugim so dragatuški folkloristi odprli oči, ko so jim predstavili pražnja oblačila prednikov, ki niso bila tradicionalno bela.

A da so se Dragatušci dokopali do teh spoznanj, je bilo potrebno dolgotrajno raziskovanje, ki so se ga lotili natančno in z vso vnemo. Sedaj je že povsem običajno, da se na nastopih med snežno belino pomešajo pražnji temni kostumi, toda leta 2013, ko so se prvič pojavili v njih, je bil to za marsikoga šok. A ne le pri raziskavah oblačilne kulture, nič manj vztrajni niso bili pri brskanju za novimi ljudskimi pesmimi, običaji. In ko se zdi, da ne bo mogoče odkriti več ničesar novega, znova izbrskajo drobce, iz katerih sestavijo zanimive zgodbe.

Prav raziskovalno delo, iz katerega se rojevajo novi inštrumentalni in vokalni sestavi ter odrske postavitve, dragatuške folkloriste odlikuje in dela hkrati drugačne od drugih belokranjskih folklornih skupin. Da namreč ne hodijo zgolj po uhojenih poteh, ne stopicajo po stopinjah, ki so jih drugi naredili pred njimi, ampak ob brskanju po starih zapisih, pri iskanju pripovedk in posnetkov velikokrat zagazijo »v debel sneg«, za seboj pa puščajo globoke sledi, ki bodo ostale za vedno. A te sledi ne ostajajo za njimi le v domači Beli krajini, ampak jih zarisujejo daleč naokrog, tudi v tujini. In dokazujejo, da znajo biti kljub pregovorni belokranjski skromnosti ponosni na svoje prednike in dediščino, ki so jo zapustili. Ter da vse, kar je ostalo za njimi, še zdaleč ni tako skromno, čeprav Bela krajina nikoli ni veljala za bogato deželo. Tudi zato Dragatušci dediščino predstavljajo s takšnim spoštovanjem, veseljem, zanosom in njim lastnim perfekcionizmom, da to že presega meje ljubiteljske kulture.

Prav takšni, kot se trudijo biti že desetletja, so bili člani Folklorne skupine Dragatuš tudi na jubilejnem večeru ob 60-letnici delovanja, ki so mu dali naslov Belokranjske sledi. Enak naslov je dobila tudi njihova nova zgoščenka. Tokratna prireditev preteklo soboto v Kulturnem centru Semič je bila med drugim posvečena tudi godcu Rudetu Bukovcu s semiškega konca. Dragatušci so namreč naleteli na posnetke njegovega igranja iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, na osnovi katerih je prof. Mirko Ramovš naredil novo odrsko postavitev.

Na prireditvi so vodja črnomaljske območne izpostave JSKD Helena Vukšinič, dr. Marko Terseglav, prof. Mirko Ramovš in Nina Volk strnili svoje vtise o dragatuških folkloristih. Niso mogli mimo dejstva, da Dragatušci tradicijo sprejemajo na nov način. In tudi to je tisto, kar jih odlikuje. Čeprav imajo v društvu že skoraj od začetka timski način vodenja, pa dobro vedo, kdo je najbolj prizadeven, in tistim folkloristom in drugim sodelavcem so se še posebej zahvalili. Vukšiničeva je predsedniku skupine Leopoldu Perku izročila jubilejno priznanje JSKD, prav tako pa je priznanje v imenu Zveze ljudskih tradicijskih skupin Slovenije izročila Branka Moškon.

Seveda pa v folklorni skupini, ki šteje okrog 110 članov, še kako skrbijo tudi za podmladek. Letos je začela delovati že tretja otroška folklorna skupina, v kateri je več kot 30 članov. Torej ni bojazni, da ne bi dragatuški folkloristi še naprej predano utirali poti po belokranjski zapuščini in jo predstavljali sodobnemu človeku ter tako s svojim odnosom do folklorne ustvarjalnosti in tradicije dajali tej kulturi njen prvobitni pomen.

Članek je bil objavljen v 51. številki Dolenjskega lista 21. decembra 2017

Besedilo in fotografije: M. Bezek-Jakše