DL: Čeprav je pokrit s slamo, je kralj med toplarji

19.2.2018 | 13:40

Lukatov toplar je eden najstarejši kozolcev pri nas.

Zgrajen naj bi bil leta 1795, kar nakazuje letnica na njem.

Od leta 2003 je kulturni spomenik lokalnega pomena, zato so zanj pri prestavitvi veljala strožja pravila kot pri ostalih, kajti vse dele, ki so jih zamenjali, so morali obdelati ročno.

Njegova posebnost je, da ni zbit z žeblji, temveč s klini oz. mozniki iz
drenovega lesa.

Lukatov toplar v Deželi kozolcev v Šentrupertu praznuje 222 let. Kot nakazuje letnica na njem, naj bi ga postavili leta 1795, a to ni najstarejši datiran kozolec v Sloveniji, kajti v vasi Kaplanovo v Mišji dolini zahodno od Velikih Lašč stoji toplar, ki ima na prečnem tramu vrezano letnico 1772. Še starejši je toplar na avstrijskem Koroškem, ki ima na opečni plošči, ki je vgrajena v zidani nosilni steber, zapisano letnico 1764.

Slovenci smo lahko na kozolce upravičeno ponosni, saj veljajo za eno izmed slovenskih značilnosti, čeprav jih najdemo tudi drugod po Evropi, le v drugačni obliki kot pri nas. Izkazujejo izjemen čut za uporabo naravnih gradiv in mojstrstvo tesarske tradicije. V dolini Mirne je bilo več tesarskih mojstrov, ki so bili med najboljšimi oblikovalci lesa. Nekateri so bili samouki, spet drugi so se tesarske obrti naučili od starejših. Leta 2013 je v Šentrupertu zaživel prvi muzej kozolcev na prostem, v katerem je 19 različnih sušilnih naprav, ki izvirajo iz Mirnske doline, le ena je iz okolice Ivančne Gorice. Čisto na koncu muzeja najdemo Lukatov toplar, ki so ga v Šentrupert pripeljali z bližnjega Trstenika in je edini prekrit s slamo. »To je kralj med toplarji,« o njem pravi Alenka Stražišar Lamovšek, kustosinja muzeja. Ima dva para oken in rep v obliki enojnega stegnjenega kozolca s tremi okni. Nosilni stebri so hrastovi in stojijo na kamnitih podstavkih. Naročil naj bi ga Luka iz Gorenjske, ki se je na Dolenjsko priženil. A o tem ni prav veliko podatkov, zato kroži tudi zgodba, da naj bi ga dal postaviti že prejšnji rod, in sicer Jeriči, ki so morali biti dovolj premožni, da so si ga lahko privoščili.

Uporabljali so ga za shranjevanje, največ pa za sušenje pšenice, ajde, ječmena, detelje in koruze. »V primerjavi z drugimi je zelo ozek, naklon strehe pa je bolj oster,« pravi Stražišar Lamovškova in dodaja, da je brez stopnic in ganka. Širok je šest, dolg devet, visok pa dobrih osem metrov. Njegova posebnost je, da ni zbit skupaj z žeblji, temveč s klini oz. mozniki iz drenovega lesa, ki velja za izjemno zdrav in trden les. O tem govori tudi pregovor, ki pravi, da je nekdo zdrav kot dren. »Grajen je v stari konstrukcijski tehnologiji. Z njim se začne nov način gradnje,« izpostavlja Dušan Štepec, odgovorni konservator za Deželo kozolcev.

Ko so ga postavili v novo okolje, so želeli, da je njegov izgled čim bolj pristen. Zato so opečno kritino zamenjali s slamo, odstranili pa so tudi deske na sprednji strani, kajti naredili so opleten zatrep, kakršnega je imel včasih. Zadnjega lastnika so zaradi tega pogosto zbadali, češ da je reven, ker ima še pleten kozolec. Včasih je veljalo, da kolikor je velik kozolec in kolikor dodatkov ima, tako bogata je domačija. A izkazalo se je, da je imel v lasti najznamenitejši kozolec v dolini. Da so se približali prvotnemu videzu, so jim bile v veliko pomoč fotografije kozolca, ki jih pred približno petinštiridesetimi leti naredil Miloš Mozetič, hrani pa jih Arhitekturni muzej v Ljubljani. Lukatov toplar je od leta 2003 kulturni spomenik lokalnega pomena, zato so zanj pri prestavitvi veljala strožja pravila kot pri ostalih, kajti vse dele, ki so jih zamenjali, so morali obdelati ročno.

Članek je bil objavljen v 48. številki Dolenjskega lista 30. novembra 2017

Besedilo in fotografije: Rok Nose