DL: Arheologi na Cvingerju - Nova dognanja, ki porajajo nova vprašanja

4.11.2016 | 12:15

Pri raziskavah in razvijanju novih dokumentacijskih postopkov je sodelovala tudi ekipa iz francoske univerze v Bordeauxu.

Matija Črešnar, vodja raziskav na Cvingerju

Širše območje utrjenega prazgodovinskega naselja Cvinger nad Dolenjskimi Toplicami z gomilnim grobiščem, železarskim območjem ter nekdanjimi potmi na laserskem posnetku (Priprava: D. Mlekuž. Podatki: UL, ZVKDS, Projekt ENTRANS).

Študentje se v sklopu terenskega dela spoznajo tudi z najnovejšimi tako tehničnimi pripomočki kot metodološkimi pristopi.

Študentje arheologije Univerze v Ljubljani in Univerze v Beogradu na najdišču Cvinger opravljajo svojo obvezno terensko prakso.

Arheološka ekipa s študenti arheologije Univerze v Ljubljani pri izkopavanju dela utrjene vhodne poti.

Poleti, ko večina ljudi razmišlja o oddihu, odmiku iz vsakdanjosti, se je mednarodna skupina arheologov in študentov arheologije podala na raziskovanje znanega železnodobnega naselja na Cvingerju pri Dolenjskih Toplicah, ki je nastalo v prvem tisočletju pr. n. š. Sestavljajo ga gomilno grobišče, območje talilnic, kjer so predelovali v okolici nabrano rudo, in naselje – gradišče na vrhu kopastega zakraselega griča, ki se dviguje med dolinami Krke, Sušice in Radeščice.

Prva izkopavanja na tem mestu so bila proti koncu 19. stoletja, obsežnejša v izvedbi novomeškega Zavoda za varstvo kulturne dediščine pod vodstvom arheologa Boruta Križa pa med letoma 1986 in 1991. Ta so zaradi takrat že dodobra razvitega raziskovalnega pristopa postregla z zanimivimi najdbami, podatki in ugotovitvami. No, tokrat so Cvinger »zasedli« arheologi v okviru mednarodnega projekta ENTRANS (Encounters and Transformations in Iron Age Europe), ki ga financira evropski program HERA (Humanities in European Research Area). V njem sodelujejo univerze iz angleškega Bradforda (ta je tudi vodilni partner), hrvaškega Zagreba in naše Ljubljane.

»Raziskave, s katerimi na širšem področju jugovzhodnih Alp in severnega Balkana preučujemo načine stikov kultur Mediterana in srednje Evrope, prenos idej, znanj in dobrin ter načine njihovega prevzemanja in spreminjanja, so usmerjene v tri vidike železne dobe: prostor, umetnost in telo,« je pojasnil Matija Črešnar, docent na oddelku za arheologijo ljubljanske filozofske fakultete, in dodal, da želijo na primerih posameznih skupnostih ugotavljati individualne zgodbe iz preteklosti ter s tem dognati, kako so se posamezne prazgodovinske skupnosti odzivale na novosti, ki so tedaj prišle do njih. Iz primerjav posameznih dognanj iz raziskav, ki se sočasno odvijajo na več območjih med JV Alpami in Panonijo, si obetajo širše zaključke, relevantne ne le za železno dobo in prostor raziskav, temveč tudi širše.

PROSTOR, UMETNOST, TELO

Pri raziskavah uporabljajo najnovejše tehnologije, ki so zadnja leta po besedah Črešnarja zelo napredovale, potekale pa so, vsaj na Cvingerju, ki je ena od lokacij raziskave v treh državah (Sloveniji, Avstriji in Hrvaškem), je bilo tako, v treh korakih: lasersko snemanje prostora iz zraka, geofizikalne raziskave in šele nato izkopavanje na točno določeni lokaciji z najmanjšimi fizičnimi posegi.

Torej, pri prostoru gre za »raziskave z metodami daljinskega zaznavanja, predvsem laserskega snemanja (lidar), pa tudi za geofizikalne raziskave, s katerimi dobimo vpogled v širši prostor in njegovo organizacijo. Vse bolj se zavedamo, da ne gre za ločene točke v prostoru, ampak za preplet ostankov, ki se jih še učimo 'prebrati in razumeti'. V naslednjem sklopu raziskav umetnosti se osredotočamo na spomenike situlske umetnosti, to so okrašene vedrice oz. situle, pasne spone … , ki jih snemamo s strukturirano svetlobo z natančnostjo do 10 nm, kar nam omogoča prepoznati detajle izdelave do te mere, da lahko izluščimo celo posamezna uporabljena orodja in tehnike izdelave, v prihodnosti pa morda tudi posamezne delavnice, obrtnike oz. umetnike … Pri raziskovanju telesa ne gre le za fizične telesne značilnosti in morebitne poškodbe, ki so vidne makroskopsko, naš projekt je usmerjen predvsem v analize nekaterih kemijskih značilnosti živalskih in človeških kosti. Okolje, kjer živimo, in hrana, ki jo zaužijemo, namreč pustita v telesu 'prstni odtis', ki ga lahko s pomočjo različnih analiz dešifriramo – takšne so analize stabilnih izotopov,« je pojasnil Črešnar.

CVINGER – POMEMBNO SREDIŠČE DOLINE

Cvinger je bil pomembno središče doline, gospodarsko in politično v starejši železni dobi, po najdbah sodeč predvsem v 5. in 4. stoletju pr. n. š., ko je bil na tem mestu tudi metalurški center za proizvodnjo železa. Raziskave v okviru projekta ENTRANS so tukaj začeli že lani, ko so naredili laserski posnetek širšega območja. »Na rezultatih laserskega snemanja smo prepoznali še t. i. ugreznjene poti, ki predstavljajo sledove nekdanjih poti. Kot se kaže tudi na drugih najdiščih, gre za načrtno izbrane 'komunikacijske koridorje', ki so prišleka peljali po vnaprej predvideni poti. V primeru Cvingerja je tako najprej šel mimo gomilnega grobišča, torej sveta mrtvih, se nato sprehodil mimo metalurškega kompleksa, izvora bogastva skupnosti, ki je živela tukaj, ter se na koncu po poti, ki je bila na obeh straneh utrjena, dvignil proti naselju, ki je bilo obdano z nasipom in kamnitim zidom. Gre za premišljeno 'dramatizacijo', ki nam nudi vpogled v svet starejše železne dobe,« je opisal Črešnar.

Lasersko snemanje, geofizikalne analize in terensko preverjanje z izkopom testnih jarkov jim je nadalje pomagalo prepoznati podrobnosti gradnje zunanjih delov obrambnega sistema. »Zunanji zidovi so tako v širini za več kot dvakrat presegali obzidje naselja, prepoznali smo ekstrakcijske jarke, ki so potekali okoli naselja in so služili kot vir za apnenec, s katerim so gradili obzidje,« je povzel ugotovitve. A delo, kot poudarja, še zdaleč ni zaključeno, saj Cvinger za nadaljnje raziskave ponuja še obilico vprašanj, na katera morajo odgovoriti. »Radi bi spoznali notranjo strukturo naselja, odkrili območja, kjer so pridobljeno železo predelovali naprej, ne nazadnje pa je skrivnostno tudi brezno sredi naselja, ki še ni raziskano, tako da je neznana tudi njegova vloga v sklopu naselja. Upamo, da ga bomo v sodelovanju z novomeškimi jamarji lahko še naprej raziskovali,« je dejal in dodal, da pri tem zelo dobro sodelujejo tudi z občino Dolenjske Toplice. »Skupaj upamo tudi na kakšne nove rekonstrukcije in dopolnitev arheološke poti ter njeno oživitev v pravem smislu kulturnega turizma,« je še povedal Matija Črešnar.

Naj dodamo, da je na Cvinger že speljana arheološka pot, dolga 2,5 kilometra. Je markirana in opremljena s pojasnjevalnimi tablami na izhodiščnih točkah (v Meniški vasi, pri pokopališču v Dolenjskih Toplicah in osnovni šoli, na križišču v gozdu pri odcepu za tenis proti vasi Polje), gradišču, kjer je rekonstruiran tudi del obzidja, pri talilnicah železa in gomilah.

Članek je bil objavljen v 31. številki Dolenjskega lista 4. avgusta 2016

Besedilo in fotografije: M. Žnidaršič