Došel je došel Zeleni Jure

28.4.2014 | 14:10

V Beli krajini, posebno v Adlešičih in na Vinici, je še živ običaj, da Jurjaši (skupina, ki vodi zelenega Jurija - v zelenje odetega dečka) obiskujejo domačije in zapojejo Jurjevsko pesem:

Prošel je prošel, pisani vuzem
Došel je došel zeleni Juraj,
Na zelenem konju,
Po zelenem polju,
Donesel je, donesel
Pedenj dugu travicu,
Lakat dugu mladicu.
Dajte mu dajte,
Jurja darovajte!
Dajte mu pogače,
Da mu noga poskače!
Dajte mu vina,
Da mu nebu zima!
Dajte mu pleče,
Da vam kaj ne reče!
Dajte mu jajec,
Da ga ne bu zajec!
Dajte mu soli,
Da ga kaj ne boli!
Dajte mu groš,
Da vam dojde još ...

In Jurjevska pesem se podobno nadaljuje naprej...

Če pa se vrata doma ne odpro takoj, skupina še zapoje: "Haj, haj, haj, buli skoro kaj?"

Jurjaši zataknejo brezovo vejico za podboj vhodnih vrat in ta kitica (vejica) potem varuje dom, prinaša zdravje, srečo in veselje v hišo, na polja in v hlev.

V Adlešičih velja tudi pregovor, da takšna vejica pomaga tudi pri odganjanju škodljivcev, saj Šašelj v Bisernicah leta 1906 piše, da s takšno kitico samo pomahaš nad zeljnikom, ki so ga napadli škodljivci "... in gosenke bujo valje prošle ..."

V Beli krajini so povsod veseli, da jih obišče zeleni Jurij in ga radi obdarijo z denarjem, jajci, pogačo in vinom in ker je sedaj skupin, ki še obhajajo ta poganski praznik (star več tisočletij), si še posebej prizadevajo, da jih privabijo v svojo vas. Zelo redko se zgodi, da pri kateri hiši ne bi odprli duri - če družine ni doma, jurjaši vseeno podarijo brezovo vejico, če pa skopuhi ne obdarijo Jurija, pa se skupina prihodnja leta takšne hiše izogne, kar je tudi velika vaška sramota za gospodarja in gospodinjo.

V Beli krajini obhajajo praznik Jurjevo 24. aprila, na Hrvaškem (tudi na Koroškem) pa 23. aprila. Legenda pravi, da je Zeleni Jurij prijezdil do Kolpe, ker pa ni imel groša za plačilo brodarja, mu je moral oddelati dnino in s tem prispel v Belo krajino dan pozneje. Drug - sicer nezanesljiv vir - pravi, da sta datuma različna zaradi meja škofij (oglejska patriarhija), torej ostajamo pri naši legendi.

Boris Grabrijan