DL: Ime Belokranjca potuje po vesolju

6.2.2014 | 14:40

Dr. Mavretič (prvi z leve) pri podpisovanju knjižice o njegovem delu.

Raziskovalni inštrument PLS, vgrajen v vesoljski sondi Voyager 1 in 2.

Dr. Mavretič je z veseljem zapel z Beneškimi fanti in županom Vitanja, Lojze Peterle pa je igral na orglice.

Dr. Anton Mavretič z ženo Darinko med belokranjskimi rojaki.

V štajerskem Vitanju, kjer so lani odprli Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij - KSEVT, katerega gonilna sila je Dragan Živadinov, je bil pretekli petek belokranjski večer. A ta dan ni bil pomemben le za Belokranjce in Slovence, ampak, kot so dejali govorniki, za ves svet.

Slovesno so namreč odprli razstavo o dr. Antonu Mavretiču ter Voyagerju 1 in 2, ki ju je ZDA izstrelila v vesolje leta 1977. Ob tem pa so opevali belokranjski Boldraž in ameriški Boston, slavili znanje in znanost ter zapeli slavo dr. Mavretiču, znanstveniku, ki je ujel sončev veter v slovenska jadra. Ob otvoritvi KSEVT je bil eden od slavnostnih govornikov dr. Mavretič, ki je bil med drugim tudi dolgoletni sodelavec Nase. Glede na to, da so za muzej takrat več gradiva prispevali Rusi kot Američani, je govornik obljubil, da si bo prizadeval, da bo v prihodnje več gradiva tudi iz ZDA. Njegovo obljubo so uresničili prejšnji teden z otvoritvijo razstave, ki sta jo postavila Miha Turšič in Dragan Živadinov.

Dr. Anton Mavretič, ki se je pred 79 leti rodil na Boldražu pri Metliki, je za Voyager izdelal sondo za merjenje sončnega sevanja. Kot 19-letnega fanta ga je stric, ki je živel v Denverju v Koloradu, povabil študirat v Ameriko, a je potni list dobil šele čez štiri leta. Medtem je študiral na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko, v Ameriki pa je nato diplomiral in magistriral. Po služenje vojaškega roka v domovini je znova odšel v Ameriko in doktoriral. Z izkušnjami mu je uspelo najti delo na univerzi Massachusetts Institute of Technology (MIT), kjer se je 10 let ukvarjal s projektom Voyager. Kot glavni inženir je, kot rečeno, projektiral raziskovalni instrument za merjenje solarne plazme, torej plazemski spektrometer PLS za vesoljski sondi Voyager 1 in 2. Voyager 1 je z 19 milijardami kilometrov trenutno od Zemlje najbolj oddaljeno in edino delo človeških rok, ki je sredi septembra letos zapustilo naše osončje in vstopilo v medzvezdni prostor. Na inštrumentu PLS, ki je vgrajen v to  sondo, je v zlati ploščici vgravirano ime dr. Antona Mavretiča in gotovo ne bo tako daleč še tako kmalu zaplul noben dosežek kakšnega Slovenca. Inštrument PLS je na razstavi v Vitanju prvič predstavljen javnosti. Gre za originalni nadomestni del, ki je edini poleg prototipa in dveh inštrumentov, ki sta v vesolju.

Kot je v nagovoru dejal minister za izobraževanje, znanost in šport dr. Jernej Pikalo, Slovencem raziskovanje vesolja in vsega, kar tam človeštvo počne, ni tako tuje, kot se včasih zdi. Posamezni Slovenci, ki so pri tem sodelovali, so se v tujini večkrat izkazali ter poželi izjemne rezultate. Prav dr. Mavretič je eden redkih, ki se uvršča v družbo tistih, ki so sodelovali pri najnaprednejših stvareh v vesolju. Po njegovem danes vesolja ne dojemamo le kot znanost ali tehniko, ampak kot mnogo več, saj tudi kultura in center v Vitanju to najlepše dokazuje.

Otvoritve razstave, ki jo je odprl metliški župan Darko Zevnik, se je udeležilo tudi veliko Metličanov in sovaščanov dr. Mavretiča, ki sedaj sicer živi v Bostonu. Znanstvenik je namreč metliški častni občan. Na slovesnosti, na kateri so zaigrali tudi tamburaši metliške folklorne skupine Ivan Navratil, so spregovorili še dr. Mavretič, podpredsednik SAZU akademik dr. Andrej Bajt, ameriški ambasador v Sloveniji Joseph Mussomeli, poslanec v evropskem parlamentu Lojze Peterle in župan Vitanja Slavko Vitrih. Dr. Bajt je dejal, da dr. Mavretiča, ki je za svoje delo prejel že številne prestižne nagrade, odlikujejo izredna inovativnost, široka razgledanost, delavnost in skromnost. Ima pa tudi široko srce, saj je podpiral in štipendiral slovenske študente v Ameriki. Peterle pa je dodal, da so Belokranjci neverjetno zaznamovali svet. Srečal jih je povsod po svetu, ljudje pa jih poznajo kot skromne, preproste, delavne in solidarne.

Članek je bil objavljen v 42. številki Dolenjskega lista, 17. oktobra 2013

Besedilo in fotografije: M. Bezek-Jakše