DL: Tito poleg Župančiča in počasne

17.1.2012 | 13:30

Jože Starešinič (Foto: M. B. -J., arhiv DL)

Župančičev Ciciban s posvetilno pesmijo pesnika Matiji Cerarju.

Jože Starešinič z belokranjske Preloke je že več kot 40 let predan tamburaš, sedaj pa je vodja tamburaške skupine Preloški muzikanti. Ta njegov konjiček ni zgolj za dušo, ampak je »kriv«, da je stkal prijateljske vezi z mnogimi ljudmi, tudi uveljavljenimi in cenjenimi. Žal je to leto vzelo kar dva: glasbenika Matijo Cerarja in pesnika Toneta Pavčka.

Z Matijo Cerarjem, ki je umrl poleti, je Jože Starešinič veliko sodeloval. »Ko je bil že bolan, mi je dal fotokopije pesniške zbirke Ciciban, v kateri je na prvih treh straneh posvetilo oz. kar pesem, ki jo je Matiji kot štiriletnemu kratkohlačniku napisal pesnik Oton Župančič. Prosil me je, naj bo shranjena v Župančičevi rojstni hiši v Vinici, in odnesel sem jo v Belokranjski muzej, katerega dislocirana enota je viniška zbirka,« pripoveduje Jože. In kako se je še posebej pri otrocih priljubljeni Župančič srečal s Cerarjem? Starešinič pojasni, da mu je Matija povedal, da sta 23. marca 1944 z mamo obiskala Župančiča, ko je okreval v sanatoriju Emona. Ko je pesnik izvedel, da fantič kljub rosnim letom pozna že vse črke, mu je podaril svojo zbirko pesmi in posvetilno pesmico posebej zanj in za njegovi sestri Bredo in Majdo. »Zatrdil mi je, da pesmica doslej ni bila še nikjer objavljena,« pravi Jože.

Pod pesmico sta poleg Župančičevega še dva podpisa. Ko je namreč 25. julija 1959 tedanji predsednik Jugoslavije Josip Broz Tito obiskal Volčji Potok, se je ustavil tudi v gostilni Matijevega očeta. In se podpisal pod pesmico, zraven pa je svoj podpis pristavil še en tedanji visoki politik, Miha Marinko. Poleg Cerarja, s katerim je Starešinič veliko in uspešno sodeloval, ima lepe spomine tudi na nedavno preminulega dolenjskega rojaka Toneta Pavčka. »Bil je čudovit, preprost, ljudski, poln pozitivne energije. Januarja 2007 sem ga prosil za prevod starogradske pesmi Jesensko listje, ki so jo v originalu kot Jesenje lišće pogosto prepevali stari Preločani ter se spremljali s tamburicami. Jaz pa sem želel, da bi imeli pesem tudi v slovenščini, prevod pa mi je Pavček poslal natanko čez leto dni.

Zanimivo je pismo, ki ga je priložil prevodu,« pove Jože. Tako je zapisal Tone Pavček: »Dragi moji belokranjski tamburaši! Spoštovani Jože Starešinič! Zagotovo ste že davno pozabili, da ste mi nekoč, točno pred letom dni, poslali pesem Jesensko listje. Medtem se je jesensko listje zares že usulo in jaz, grešnik, nisem naredil nič. Vrag me nosi, saj sem zmeraj nekaj počel, vse leto, celo imam občutek, da mi je delo dobro teklo in da sem bil priden, a na vašo pesem kakor da sem pozabil. Nosil sem jo ves čas s seboj v torbi, a druge stvari so bile važnejše in bolj pri srcu. Tako je nastal premolk, dolg celo leto. Zdaj pa sem, tako iz radovednosti, le vnovič pregledal stvari v svoji stari torbi in poleg pesmi nekega madžarskega pesnika, ki jih moram še prevesti, našel tudi vašo pesem. Šel sem in jo obrnil v mili naš jezik. Res: ne vem, če bo ta prevod šel v korak z notami, ker sem zgubil vašo kaseto s posnetkom, a zagotovo ste sami taki mojstri, da lahko kaj popravite ali spremenite, če ne bo štimalo. Po mojem uhu je tudi v slovenščini pesem v nekem pojočem ritmu. Če ni, se opravičujem in bom čez leto in dan, ali pa prej, popravil tekst in ga spravil v note. Želim vašemu društvu z neskončno lepim imenom Lepa Anka lepo leto in vse dobro! Vaš upočasneli počasne Tone Pavček«

Starešinič prizna, da Pavčkov prevod res ni šel v note, čeprav je po mnenju poznavalcev svoje prevajalsko delo opravil vrhunsko.

Članek je bil objavljen v 47. številki Dolenjskega lista 24. novembra 2011.

M. Bezek-Jakše