Vojna za Slovenijo - 30 let: Albin Gutman: Glava je tvoja, nesi jo, kamor hočeš

24.9.2021 | 14:40

Albin Gutman

General Albin Gutman je v vojni za Slovenijo vodil pokrajinski štab teritorialne obrambe za Dolenjsko, pozneje pa je bil dvakrat imenovan za načelnika generalštaba Slovenske vojske (od leta 1993 do 1998 in od leta 2006 do 2009).

Vas je vojna presenetila, ste pričakovali, da bo JLA že tisto jutro z oklepniki vdrla v Slovenijo?

Lahko se pripravljaš na takšen ali drugačen spopad, ampak vojna vedno pride kot nekaj nenadnega. Temu se ne da izogniti. V teritorialni obrambi smo se nanjo začeli pripravljati oktobra 1990, ko smo bili imenovani za poveljnike. Preigranih je bilo več mogočih variant, kako bi osamosvojitev lahko potekala. Izdelani so bili tudi ustrezni načrti, ki so nam kasneje v začetni fazi vojne kar precej koristili.

V državi, katere zakonit del smo bili tedaj, je bilo pripravljati scenarije za vojno proti tej isti državi precej pogumno dajanje.

Nismo se se pripravljali na vojno proti Jugoslaviji, v kateri smo živeli, ampak na zavarovanje politične odločitve za samostojnost Slovenije. Nismo pripravljali načrte, kako delovati proti JLA, čeprav je dejstvo, da je imela jugoslovanska armada zelo dobro razdelane načrte, kako delovati v takem primeru. Tudi tista enota oklepnikov, ki je prišla iz Hrvaške in je bila po svoji strukturi protiletalska enota, je bila enota, ki so jo urili in tudi že uporabili proti dejanjem prebivalstva, ki so bila v nesoglasju z oblastjo.

Ste vi te scenarije jugoslovanske armade poznali?

Deloma smo jih, deloma pa ne. Deloma so bili ti scenariji razkriti z vajo Okop, s katero so pokazali, kako bo JLA delovala proti nekemu namišljenemu sovražniku. Vaja Premik leta 1991 je bila nekakšen odgovor oziroma preizkus, ali je teritorialna obramba pripravljena za tisto, kar smo pričakovali.

Kakšne scenarije ste imeli pripravljene?

Ko neka država postane suverena, samostojna, najprej zavaruje svoje meje. To smo imeli pripravljeno. Žal je vloga teritorialne obrambe v prvem obdobju izpadla. Ne sicer v tem smislu, da TO ne bi sodelovala, ampak je zaščito meje prevzela policija oziroma tedanja milica. JLA je nekatere stvari opravila že nekaj dni prej in je, kot je rekel general Kolšek, večino mejnih prehodov zasedla. Za nas je bilo na začetku zelo pomembno, da so bile vse enote JLA, ki so bile na območju Slovenije, blokirane v vojašnicah. To je bila zanimiva situacija, ko imaš nasprotnika že razporejenega na svojem območju. In to taktično dobro razporejenega in močnega. Zato je bil poleg tega, da smo zaustavili razne kolone, zelo pomemben ukrep, da smo blokirali vojašnice. Teritorialna obramba ni bila vojska, ki bi bila stalno na voljo, treba jo je bilo vpoklicati. Pripadniki TO so bili najprej mobilizirani, predvsem tisti, ki smo jih pred tem usposobili. Problem je bil tudi tisti nesrečni odvzem orožja. Ampak večina orožja TO na Dolenjskem je bila že prej v vojašnicah. Zato je bila blokada objektov, kot je letališče v Cerkljah, zelo težavna. V tem primeru smo ustvarili vtis, da so vsi objekti zelo močno blokirani, čeprav niso bili. Tako na Dolenjskem nismo imeli nobenega izpada JLA iz vojašnic.

V Novem mestu ste garniziji odklopili telefon, elektriko in vodo. Odrezali ste jih od sveta. Na kakšen način ste dosegli, da je vojska, v tej stiski, ostala v vojašnici, da si ni poskušala na silo priklopiti elektriko? Kako je potekala komunikacija s poveljnikom garnizije Bogičevićem?

Na Dolenjskem, kamor so vojaško spadali tudi Posavje, Bela krajina in Kočevsko, kakšnih konfliktnih odnosov pred spopadi z JLA ni bilo. Z novomeško vojašnico smo tako kot z vsemi drugimi želeli zadržati komunikacijo. To je bilo ključno. Brez tega bi bilo precej težje. Ti ukrepi z odklopom vode, elektrike … so bili po vsej Sloveniji in kakšnih posebnih učinkov niso imeli, saj so bile vojašnice precej samozadostne. Do sovražnosti je prišlo, ko je JLA začela posredovati. Pri prvih kontaktih smo imeli v TO kar nekaj težav. Nismo bili pripravljeni na to, da je človek, s katerim smo se še včeraj normalno pogovarjali in skupaj sedeli na sejah sveta za obrambo, danes naš nasprotnik. Oni pa so imeli sistem delovanja v takih situacijah, ki smo jih potem imenovali pogajanja, zelo dobro razdelan. Pogovor so vedno začeli z osebno noto, te spraševali, katero šolo JLA si končal, koga poznaš … Vsi, s katerimi si se pogovarjal, so že bili v Sloveniji in so tu imeli znance in so znali vse to povezati, nekateri naši fantje pa se v tem niso najbolje znašli. Vrednote, ki so še včeraj veljale, so čez noč izginile. Je pa res, da v vsej Sloveniji ni bilo nekih izrazito agresivnih nastopov proti JLA. V prvem obdobju smo se predvsem odzivali na tisto, kar so oni naredili. Potem smo morali to taktiko spremeniti in predvideti, kaj bodo oni naredili, se na to pripraviti in ukrepati. Ko smo začeli delati tako, je zadeva stekla bistveno lažje.

Kaj je bilo ključno, da se v Sloveniji ni zgodilo to, kar se je pozneje na Hrvaškem, da ne govorimo o Bosni in Hercegovini? Poleg tega, da je bila Slovenija etično precej bolj homogena.

Slovenija se je po vsem tistem dogajanju z odvzemom orožja odločila, da teritorialno obrambo ohrani. Teritorialna obramba je v vsej svoji sestavi in organizaciji ostala enaka. To je bila precej dobro usposobljena vojska. Orožne vaje smo sicer pogosto povezovali s tem, da se tam fantje napijejo, vendar pri nas, čeprav je tu vino doma, nismo imeli na vajah nikoli nobenih ekscesov. Tudi usposabljanje je vsako leto potekalo precej intenzivno. Kot učitelj sem bil vedno zadovoljen, saj sem videl, ko smo vojake spustili domov, da smo se naučili nekaj novega. Ko sem prišel leta 1976 na štab na svojo prvo vajo, me je komandant poklical in mi rekel: »Ti ljudje, ki jih boš danes usposabljal, so dvakrat ali pa še več starejši od tebe. Da ne boš delal kakšnih traparij.« To je bilo zelo pomembno. Ne le da so ti fantje potem radi prišli na vaje, čutili so neko pripadnost, to pa je najpomembneje. Takrat je imela TO v novomeški občini okrog 2000 vojakov in vsak je prišel vsako leto najmanj enkrat na vrsto za vojaške vaje.

Vendar jih na začetku vojne niste mogli vseh aktivirati, saj ni bilo dovolj opreme.

V vojni smo imeli ravno to težavo, da je ključni del težke oborožitve, torej topovi in protioklepno orožje, ostal v vojašnici. Tudi če bi imeli dostop do tega orožja, ne bi mogli priti do streliva.

Pa je bilo to tudi že prej v vojašnici.

V novomeški občini je bilo čisto vse v vojašnici. To smo potem jemali ven, kolikor smo jemali, pod neko pretvezo. Če so tam zamižali na eno oko, smo odpeljali več, če so na obe očesi, pa še več. Leta 1990 je v Črnomlju tedanji poveljnik v soglasju s tedanjim predsednikom izvršnega sveta občine poskušal odpeljati orožje za vajo, pa se je sfižilo. Verjetno je nekdo poveljniku vojašnice povedal, kaj mislijo narediti. So imeli že vse naloženo na tovornjaku, pa jih ni pustil ven. Ti ljudje so to gledali na ta način: »Pa ravno meni boste to naredili v vsej Sloveniji?« Nekaj orožja smo potem kupili in to tudi razdelili. Zdaj poslušam ljudi, ki pravijo, da orožje ni stvar, s katero bi se moral kdorkoli ukvarjati. Ampak takrat smo videli, kako pomembno je. Če ga nimaš, je to narobe. Hrvatje so ukinili teritorialno obrambo. Potrebovali so tri leta, da so postavili novo vojsko na noge. Iz nič. Dolgo je trajalo in imeli so velike težave vse do operacije Nevihta.

Katere operacije v slovenski vojni so bile ključne, da je JLA sorazmerno hitro ugotovila, da nima smisla vztrajati s svojo prisotnostjo v Sloveniji in je v neverjetnih štirih mesecih njen zadnji vojak zapustil našo državo?

Očitno je bilo, da je bila to politična odločitev, ki je bila že prej sprejeta v Srbiji. Glede Dolenjske je bila najprej pomembna blokada vojašnic in to, da so vse ovire pri nas zdržale. V Ljubljani ni zdržala nobena ovira, Ljubljano so prevozili, kot bi šli na izlet. Ljubljana je padla.

Potem je šel razvoj dogodkov v dveh smereh. Ena stvar je bila prevzem vojašnic na miren način, kar se je zgodilo v Beli krajini, prevzeli smo vse rezerve na Otovcu in na Vražjem kamnu. Druga stvar je bila vezana na kolono, ki je prišla k nam iz Karlovca in je imela namen priti v Ljubljano oziroma na letališče Brnik. To smo morali preprečiti, tudi zato, da se bo vedelo, da to lahko storimo. Republiški štab nam je to nalogo dal neposredno po polnoči, kar je bilo že prepozno, da bi kolono lahko ustavili že v Beli krajini, tako da smo jo lahko šele na Pogancih. Poganci niso kraj, kjer bi se lahko spopadli s tako kolono, zato jo je bilo treba premakniti. Dolenjska je zelo gosto poseljena. Izbrali smo Medvedjek. Izračunali smo, koliko časa potrebujemo, da tja spravimo svoje enote. Potem je prišel ukaz, da je treba kolono na Medvedjeku napasti, a so se med kolono pomešali civilisti, tudi avtobusi z otroki, tako da tega nismo mogli izvesti. Poskušali smo še s pogovori, ki pa so bili neuspešni. Angažirali smo celo Bogičevića (poveljnika novomeške garnizije, op. p.), dvakrat. Kolona je imela neposreden stik z letalstvom in izkazalo se je, da je brez večjih žrtev ne moremo napasti. Treba je bilo nekaj narediti. Vedeli smo, da se zbirajo enote, ki naj bi iz smeri Zagreba prišle v Slovenijo, da bi to kolono rešile.

Tako ni bilo druge možnosti, kot da jo z neko ukano prestavimo na kraj, kjer bi jo lahko uničili. Imeli smo kar nekaj težav, saj so informacije zelo hitro prihajale do JLA. Takrat še nismo imeli vzpostavljene protiobveščevalne službe do te mere, da bi bila temu kos. Najprej smo morali narediti selekcijo informacij, tako da je vsak vedel le to, kaj mora narediti sam, ne pa kaj mora narediti nekdo drug. Glede na to, da smo spremljali, kaj so se pogovarjali po radijskih zvezah, nam je bilo jasno, da si oni sicer želijo iti naprej, a ker niso mogli, bi šli tudi v Zagreb. Ta komunikacija je potekala tudi med generalom Kolškom in republiškim vrhom, tako da smo vedeli, da bi oni šli proti Zagrebu. Dan ali dva prej smo še enkrat poskusili s pogovori, in ko sva se z Bogičevičem peljala v avtu, sem mu rekel, naj jim malo sugerira, naj se odpeljejo v Zagreb, kar je tudi naredil. Celo pokazal jim je, kje naj odvijejo ograjo, da so lahko obrnili. Potem smo umaknili vse enote, nazadnje enoto za protispecialno delovanje, ki je bila tudi na Pogancih. To je bilo ključno.

Malo me je skrbelo, da se ne bo našel kdo, ki bi bil preveč samoiniciativen, ko to ne bi bilo treba. Res so odvili ograjo in se odpravili proti Zagrebu. Kasneje sem govoril s poveljnikom kolone majorjem Boškom Prodanovićem, ki mi je povedal, da so bili trdno prepričani, da so rešeni, a ko so prišli do Krakovskega gozda, niso imeli več kam. Potem so ga pripeljali k meni v Novo mesto na pogovore in je želel telefonirati. Seveda sem mu to dovolil, a pod pogojem, da ne pove, kje je. Ko je telefoniral, sem opazil, da ga sprašujejo, kje je. Rekel jim je, da je med Brežicami in Zagrebom. To sem mu pustil, da je povedal, saj je povedal čisto narobe. Tam so ga potem tudi iskali, mi pa smo imeli čas, da smo pripravili napad na kolono. Ko sva se pogovarjala, je bil možakar že strahotno utrujen, prestopil bi na našo stran. Vendar je hotel imeti zraven sebe nekoga, višjega po činu. Mi smo mislili, da bo prišel na pogovor Bogičević, a so poslali Milinkovića, ta pa je tega reveža tako nazijal … Milinkovića sem poznal od prej, to je bil kulturen človek, takrat pa je bil aroganten, nesramen … Prodanović je čisto skupaj zlezel, in ko je odhajal, nam je rekel: »Zdaj vidite, ne morem drugače.« Zadnji dan sem prosil na koordinaciji, da bi se šel še pogovarjat z njim, ker so izdali ukaz, da moramo kolono napasti, saj je bila druga kolona, ki je prihajala iz Zagreba, že preblizu. Vmes smo imeli še cirkus z Grujovićem, ki je grozil z razstrelitvijo skladišča goriva v Mokronogu. Njegove grožnje so bile povezane s kolono in ne z obrambo objekta. Ampak vedno poskušaš stvari rešiti na miren način. Na koordinaciji v Ljubljani so rekli, da smo dobili ukaz in naj ga izpolnimo. Vendar tam se je vsakič nekdo drug oglasil. Potem sem dobil na telefon žal že pokojnega Mirana Bogataja, namestnika ministra za obrambo, ki je rekel, da se bodo posvetovali z ministrom in mi bodo povedali, kaj naj naredimo. Poklical me je nazaj in mi rekel: »Glava je tvoja, nesi jo kamor hočeš.« Aha, sem rekel, pa naj bo tako. Ko sem prišel v Krakovski gozd, se poveljnik ni hotel pogovarjati, saj je imel Kolškovo zagotovilo, da bo lahko šel naprej. Zjutraj je bila kolona napadena. Zapreti smo morali komunikacije po radijskih zvezah, poveljujočemu tega napada pa je bilo sporočeno, naj sam izbere, kdaj bodo napadli kolono. Ta napad na kolono je bil ključen trenutek vojne v vsej Sloveniji. Vsa Slovenija je gledala to kolono, vsa Slovenija je upala, da se bo to čim prej razrešilo, in ko se je razrešilo, je bilo jasno, da JLA v Sloveniji nima več možnosti. Nekatere stvari smo posneli in na posnetku sem slišal, kako je Prodanović po napadu dobil ukaz: »Pali sve pred sobom! (Streljaj vse pred seboj!)« Ampak tam se ni mogel prebiti. Jasno je bilo, da prihaja še kolona iz Zagreba. Vprašanje je bilo, kako jo ustaviti. Za ustaviti tako kolono potrebuješ velike sile, te pa bi hitro odkrili. Mi pa si nismo želeli situacije, kakršna je bila na Medvedjeku, kjer nas je hotelo letalstvo zmleti. Pripravili smo enote, ki so ostale tam, kjer so bile, en vod pa smo poslali v Prilipe v zasedo. Ta vod je bil tako učinkovit, da je ustavil celo tankovsko kolono. Ljudje, ki so bili tedaj tam, so mi pozneje razlagali, kako je bilo lepo videti, ko so se tanki začeli obračati in čez tista polja rinili nazaj. S tem je bila zadeva na Dolenjskem zaključena.

Članek je bil objavljen v posebni prilogi Dolenjskega lista ob 30-letnici slovenske samostojnosti VOJNA ZA SLOVENIJO - 30 LET.

Igor Vidmar