DL: Mojca Florjanič in njen svet -  S pesniško zbirko svetu odprla svojo dušo

27.4.2021 | 11:45

Mojca Florjanič, pravnica, režiserka, igralka in zdaj tudi pesnica (foto: osebni arhiv)

Pesniško zbirko OSvetJe je izdalo Kulturno društvo Drugi oder. Izšla je v nakladi 330 izvodov, za občutene ilustracije je poskrbela Kseniia Panteleeva. (Foto: M. Ž.)

Prva pesem v zbirki (foto: M. Ž.)

OSvetJe je naslov prve pesniške zbirke vsestranske brežiške kulturnice Mojce Florjanič. Luč sveta je zagledala okoli 29. januarja, ob njenem 50. rojstnemu dnevu. Takrat naj bi jo predstavila tudi javnosti, a je ta dogodek odnesla epidemija koronavirusa. V njej občutno razkriva zgodbe, ki so zaznamovale njeno življenjsko pot, njene vzpone in padce, njene izgube in njeno osebno rast.

»Pesniška zbirka predstavlja najožji izbor 31 pesmi, ki so nastajale skoraj desetletje. Že sam naslov zbirke pove o njej veliko več, kot se morda začuti v trenutku, ko zanj slišimo. Pomen besede 'osvetje' namreč govori o samostojnem zvezdnem sestavu oziroma galaksiji, ki tvorijo samostojno celoto. In pesniška zbirka dejansko tvori opis mojega Osvetja – vsega, kar sem, kar me obkroža in kar živim. Po drugi strani pa naslov bralcu ponuja še drugo informacijo, to je, O Svet Je!, torej kljub temu, da zbirka orisuje veliko žalosti, bolečine in izgub, po drugi strani sporoča, da smo tukaj in zdaj, v svetu, ki nas obkroža. In nanj smo poslani zato, da ga izkusimo, doživimo in preživimo,« je orisala Florjaničeva, ki je sicer po poklicu pravnica, zaposlena na finančni upravi. »Ampak to ni podatek, ki bi me opisal kot najbolj zanimivo osebo (smeh). Ves čas, odkar vem zase, sem se ukvarjala z uprizoritveno umetnostjo in ves čas me je zanimala umetnost nasploh. V gimnazijskih letih sem delovala kot članica gimnazijske gledališke skupine Franjo Stiplovšek, na pravni fakulteti v Mariboru kot ustanovna članica in ustvarjalka časopisa študentov prava Iusto iure, pred osmimi leti pa sem kot ena od ustanovnih članic ustanovila Kulturno društvo Drugi oder iz Brežic. Na delovanje našega društva sem še posebej ponosna, saj smo skozi leta postali skupina, ki daje resen pečat amaterskemu umetniškemu ustvarjanju.«

NIKOLI NI HODILA V MNOŽICI

Matej Filipčič je v uvodu v pesniško zbirko med drugim zapisal: »Pravijo, da je poezija ogledalo duše. V njem lahko uzremo tisto, kar naš plašč fizičnega telesa varno skriva pred nepovabljenimi pogledi. Za tak uvid je potrebna pogumna duša, ki se ne boji svojih skrivnosti. Marsikdo namreč ob pogledu na to, kar mu zrcalo razkrije, poskuša to ukriviti v podobo, ki bi bila vsem všečna. Mojca ne.« Vsebino večine svojih pesmi tako črpa iz izkustvenega, preostale so plod njene domišljije.

»Izkustveni del temelji na bolečin in tragičnih dogodkih, ki so se zgodili v moji preteklosti in so resda do temeljev zamajali moje življenje, vendar ljudje 'na koncu dneva' lahko prenesemo mnogo več, kot mislimo, da lahko. Pot premagovanja ovir v naših življenjih pa ni nikoli preprosta in zabavna in ljudje na njej iščemo različne načine preživetja. Eden od njih je umetnostno izražanje in očitno sem se sama najbolje znašla v izražanju s poezijo. Glede dela zbirke, ki je domišljijski, pa jo bom opisala kar s svojim najljubšim rekom Alberta Einsteina: 'Ženska, ki sledi množici, navadno ne bo prišla dlje kot množica. Ženska, ki hodi po svoji poti sama, pa bo najverjetneje našla sebe na krajih, kjer nihče še ni bil.' In vsi, ki me vsaj malo bolje poznajo, vedo, da nisem nikoli hodila v množici, in hoditi sam pomeni doživljati stvari skozi drugačno prizmo izkustvenega. In ravno to nam dela življenja zanimiva in edinstvena,« je pripovedovala.

Njena najljubša oziroma vodilna pesem zbirke OSvetJe je pesem Hčeri, ki govori o osebi oziroma ljubezni, ki je brezpogojna in najčistejša. In o zgodbi, skozi katero je spoznala, v kakšnem malem, ubogem in oropanem svetu lahko živijo ljudje, ki se ne znajo prilagoditi spremembam, ki jih nosi življenje, in ne morejo iz okvirov, ki jih narekuje ukalupljenost družbenih norm, v katere smo postavljeni. Skozi pesmi Očetu in Mali princ pa je, kot je dejala, izrazila bolečino ob izgubah, ki verjetno ne bodo nikoli minile, le živeti se moramo naučiti z njo.

VEDNO V ČRNEM IN Z NASMEHOM

»Fundamentalno sem črna,« pravi Mojca Florjanič v prvi pesmi zbirke z naslovom = Črna. »In ravno zato je sposobna pritegniti največ svetlobe, v sebi združiti vse barve in jim dati globino, da se izrazijo v svojih tisočerih odtenkih. In točno takšno jo imamo radi, v vseh njenih niansah, svetlo in temno črni, asimetrični, nasmejani, trpeči, radostni, krhki, močni in čuteči,« je drugi uvod knjige sklenila Staša K. Florjanič. Da, Mojca je vedno oblečena v črno. Zakaj? »'Women who wear black lead colorful lives (Ženske, ki nosijo črno, živijo pisano življenje), pravi angleški pregovor. In verjemite, da je tako. Vsled tega sem verjetno tudi večino časa nasmejana (smeh). In življenje je kljub žalosti tudi lepo in zmeraj je v njem prostora za smeh, radost in veselje,« je prepričana.

Pesmi za njeno novo zbirko že nastajajo, a upa le, da za njeno izdajo ne bo znova potrebovala nadaljnjih deset let. Sicer pa je v okviru društva Drugi oder tako kot njena lansko leto izšla še pesniška zbirka njihovega člana Janeza Bršca, ki nosi naslov Večji od samega sebe. »Oba upava, da bo pomlad prinesla čas in razmere, v katerih bova zbirki lahko predstavila tudi občinstvu,« je še dodala.

Članek je bil objavljen v 5. številki Dolenjskega lista 4. februarja 2021

Mojca Žnidaršič