Ljudje ob Kolpi: Toni Gašperič

5.5.2024 | 15:10

Toni Gašperič, učitelj, novinar, pesnik, pisatelj, humorist
Rojen 5. maja 1945 v Metliki, umrl 1. junija 2021 v Novem mestu 

»Mislim, da bo nekaj ostalo za menoj. Morda kakšna pesem, kakšna humoreska … Nikoli ne veš, kaj bo čez sto let. Saj Prešeren tudi ni napisal Zdravljice zato, da bo slovenska himna. Ko nekaj delaš, pač ne razmišljaš, kakšne pozitivne posledice bodo. Toda nobeno dobro delo ni vrženo stran, vedno se ti povrne. Če ne tebi, pa komu iz tvoje družine,« je o svojem delu razmišljal Toni.

Svoj rojstni dan - 5. maja 1945 - pa je humorist opredelil takole: »Nesreča nikoli ne pride sama, hkrati z mojim rojstvom v Metliki se je rodila prva slovenska komunistična vlada v Ajdovščini …«.

Odraščal je v skromnih razmerah družine čevljarja Janeza in gospodinje Stanke - s šestimi otroki – pet fantov in eno dekle. Čeprav so težko shajali, mu je bilo vseeno omogočeno šolanje: po osnovni šoli v Metliki je nadaljeval na gimnaziji v Novem mestu in nato tudi na Pedagoški akademiji v Ljubljani ter postal učitelj slovenščine in srbohrvaščine. Po petih letih učiteljevanja v osnovni šoli se je preselil v Beti Metlika, kjer je opravljal delo referenta za propagando in reklamo, urejal pa še tovarniško glasilo Vezilo. Leta 1979 je postal ravnatelj Srednje tekstilne šole, pred upokojitvijo pa je bil nekaj let še ravnatelj OŠ Podzemelj.

Po upokojitvi leta 2000 ga je zelo pestilo zdravje – odvisen je bil od dialize in šele po presaditvi ledvice neznanega donatorja je ponovno polno zaživel. Sam je rekel, da se je takrat ponovno rodil. Čeprav je bil zelo šibak in že »čisto na konici«, ni izgubil smisla za humor niti za trenutek (fizično popolnoma nemočen in skoraj slep je dobre pol ure zabaval družbo na 95-letnici mojega dedka). Takoj po operaciji ga je obiskala prijateljica Vera, ki je okrevala po hudem udaru strele. Njegov komentar je bil: »Vera, s tabo pa ne bi bil rad poročen – tebi še strela ne pride do živega«. In ko je Vera vprašala njega, kako se počuti po presaditvi ledvice, je odgovoril: »Odlično, dobil sem žensko ledvico«. In na vprašanje kako to ve, saj bi moral biti donator/ka anonimen, je Toni iztresel: » … ja, ampak sem hitro ugotovil. Sem šel na malo potrebo in sem se moral kar usest na školjko. Prej to ni bilo potrebno …«

Ves čas se je kulturno in tudi sicer vsestransko udejstvoval: pisal pesmi, tekste, humoreske, nastopal v oddajah, jih vodil … Sivolasi se ga najbolj spomnimo po Veselem toboganu, kjer nas je kot nečak tete Mare dolga leta zabaval z njunimi prigodami. Vodil je svoje oddaje na radiu in redno pisal v številne časopise: Dolenjski list, Antena, Komunist … Z različnimi skupinami je obredel tudi tujino in nastopal po Evropi, Ameriki in Avstraliji.

Je avtor številnih kolumn, podlistkov in knjig: Ljudje z zaščitenimi hrbti, Vsi smo na ražnju, Kdo je lahko komunist, Humoreske, Moja teta Mara, Povej jim, Življenje je eno samo porivanje in druge. Do leta 2019 je izšlo vsaj 507 njegovih del(!?).

Za njegovo 70-letnico je bila organizirana velika prireditev - presenečenje v Kulturnem domu in pogostitev na šolskem igrišču. V svojem slogu je Toni komentiral: »Ob takšnih priložnostih ljudje navadno rečejo - hvala, pa saj ne bi bilo treba … Jaz pa pravim – prav je tako. Jaz sem si to zaslužil.«

Za svoje delo je bil velikokrat nagrajen, med najpomembnejšimi nagradami pa so: Nagrada Frana Milčinskega-Ježka, Priznanje Osvobodilne fronte, Orden dela s srebrim vencem …, Metliški občinski svet pa ga je imenoval za častnega občana občine Metlika.

Nekoč, ko sta se Jana in Toni sprla in je ta še kar naprej trmaril in ni hotel odnehati, mu je Jana zagrozila, da ga bo, ko umre, pokopala v Črnomlju (večni spor – bolj rivalstvo med Črnomaljci in Metličani). Šele to ga je ustavilo, da je odnehal. Toni je, čeprav je zadnji desetletji preživel ob Kolpi v Gribljah, ki so v črnomaljski občini, seveda pokopan v Metliki, saj drugače ne bi mogel mirno počivati.

Toni je pisal humoreske za nas in o nas; mi skupaj pa bi lahko spisali kar zbrana dela Tonijevih dovtipov in šal. Tak poskus zbiranja spominov na Tonija se je zgodil v Gostišču Veselič, kjer je bil zadnji v nizu večerov »Bilo je …«, ki jih je nekoč sam vodil, torej - Bil je Toni Gašperič.

Da bi se ta sestavek končal bolj veselo – torej po Tonijevo, pa še ena prigoda z njim.

Toni se ob vračanju s poti s prijateljico ustavi v znani restavraciji na Primorskem, ki je polna dnevnih turistov in seveda vsi poznajo Tonija in ga veselo pozdravljajo in kličejo po imenu. Okrog se  smuka luštna kelnerca (jasno - premlada, da bi kdaj gledala »Veseli tobogan«), ki ji ni jasno, kdo je ta človek, da ga vsi poznajo. Pa ga povpraša, kdo da je …? In Toni reče: »Ah, ni pomembno kdo sem jaz …, bolj pomembno je kdo si ti? Kako pa ti je ime?« Pa blondinka odgovori, da je Tina. Toni malce pomisli, kot bi se zazrl v preteklost: »Tina, Tina, ah Tina … Ja, nekoč sem imel dekle, ki ji je bilo tudi ime Tina … Čisto nor sem bil nanjo«. In vpraša mladenka, kaj se je potem zgodilo. Pa Toni reče: »Ah kaj, pustila me je in odšla z enim glasbenikom. Punce so nore na kitariste. Mislim, da se je pisal Turner«. Tišina. Tišina. Grobna tišina. Nato pa izza šanka vsa vzhičena priteče natakarica in kar bruhne iz nje: »A, a … a vi pravite, da je bila Tina Turner vaša punca …?

Boris Grabrijan
Fotografije: svetovni splet, Robert Kokol