DL: Prostovoljci nepogrešljivi - Pomagajo drugim, bogatijo pa tudi sebe

10.3.2021 | 11:40

Med 18 prostovoljci OZRK Novo mesto, ki pomagajo osebju v DSO Novo mesto, so tudi: Barbara Fabjan, Dušan Hočevar in Lara Gašpar. (Foto: L. M.)

Barbara Fabjan

S. Slavka Cekuta

Marjan Dvornik

Lara Gašpar

Pomoč pri učenju prostovoljke Barbare Fabjan (foto: osebni arhiv)

Mnogi prostovoljci pomagajo med epidemijo covida-19: starejšim v DSO in doma, otrokom pri učenju na daljavo … – Vse več jih potrebuje le pogovor – Zgodbe prostovoljcev: podjetnice Barbare Fabjan, študentke Lare Gašpar, upokojenca Marjana Dvornika, redovnice s. Slavke Cekuta

Zanimivo, da se v današnji, potrošniško naravnani družbi še vedno najde veliko prostovoljcev – ljudi, ki so pripravljeni svoj prosti čas, znanje in sposobnosti nameniti drugemu in mu pomagati v stiski.

To se kaže tudi v koronačasu, ko so se nekateri znašli v težkem položaju in ko pomoč potrebujejo številni, tudi taki, ki običajno ne spadajo med prejemnike pomoči humanitarnih in drugih organizacij.

Na pozive RK, Karitasa in tudi zdravstvenih in socialnih ustanov se je javilo mnogo prostovoljcev, od mladih, ki so še šolarji, do zaposlenih in upokojencev. Pomagali so v prvem valu epidemije, pomagajo zdaj: naj bo to starejšim, ki živijo sami in so osamljeni, nimajo prevoza in ne morejo sami v trgovino, v lekarno, k zdravniku; ali tistim v bolnišnicah, domovih starejših občanov, družinam, kjer otroci nimajo dovolj podpore ali možnosti doma za učenje na daljavo. Potreb je veliko in k sreči tudi prostovoljcev.

UPANJE ZA LJUDI

Kot pove sekretarka Območnega združenja RK Novo mesto Barbara Ozimek, pri njih združujejo več kot petsto prostovoljcev, s pomočjo katerih zmanjšujejo neenakosti v družbi, vključujejo socialno ranljive skupine, blažijo različne stiske. »Pokrivajo« kar osem dolenjskih občin in mreža krajevnih organizacij v vsakem kraju s pomočjo prostovoljcev omogoča, da delajo čim bolje.

»Vedno znova, ko potrebujemo ljudi za pomoč, se nam priključijo tudi novi prostovoljci, ki smo jih res veseli. Ob 5. decembru, mednarodnem dnevu prostovoljcev, izrekamo vsem zahvalo in jim sporočamo, da so upanje za ljudi,« pravi Ozimkova.

MNOGI SO SE ODZVALI

To se vidi tudi zdaj, v širjenju okužb z novim koronavirusom, ko je epidemija življenje obrnila na glavo in so prostovoljci nepogrešljivi. Veliko se jih je javilo, da bi radi pomagali v kriznih razmerah, in v delo imajo trenutno vključenih deset zaposlenih, tri člane ekip prve pomoči in 25 prostovoljcev. Prostovoljci prihajajo iz različnih okolij, so tako zaposleni (med njimi so npr. trije profesorji, vojak in vojakinja, delavca) kot dva samozaposlena, šest je brezposelnih, nekaj je tudi študentov in dijakinj.

Od začetka drugega vala epidemije pomagata dva prostovoljca družini s tremi otroki, dva sta šoloobvezna, ker njihova mama hodi na delo v UKC Ljubljana. Z otroki se učita, igrata in med njimi so se spletle že prave prijateljske vezi. Verjameta, da se bodo še dolgo ohranile.

KLIC VELIKO POMENI

Prostovoljci Gimnazije Novo mesto nudijo 17 starejšim družabništvo po telefonu. Ljudje so zelo osamljeni, ker si nihče ne upa priti k njim. To, da jih nekdo pokliče in jim da vedeti, da ni pozabil nanje, veliko pomeni. Tak klic lahko nekoga potolaži, razveseli in mu polepša dan.

18 prostovoljcev pa so v OZRK zbrali za delo v DSO Novo mesto, kjer pomagajo osebju, ki je številčno okrnjeno in že zelo utrujeno. »12 od njih jih dela z oskrbovanci, ki so okuženi ali so že preboleli covid-19. Pomagajo pri transportu, razkuževanju, hranjenju in povezovanju s svojci tudi prek videoklicev,« pove Ozimkova.

BARBARA: VEČ DOBIM, KOT DAM

Med njimi je tudi Barbara Fabjan iz Novega mesta, varnostna inženirka in samostojna podjetnica, ki v dom prihaja že dva tedna, klicu na pomoč pa se je odzvala že v prvem valu epidemije, čeprav v svoji bližnji okolici najprej ni bila deležna ravno odobravanja. »Rekla sem si: zdrava si, manj dela je v službi, druženja niso več dovoljena, imaš več časa, zakaj ne bi pomagala,« pripoveduje Barbara, tudi članica ekipe PP OZRK.

Takrat je odšla v DSO Metlika, kjer je bilo prvo žarišče okužb z novim koronavirusom. Pomagala je pri hranjenju starostnikov, pri vzpostavljanju videoklicev s svojci, veliko je bilo druženja s starejšimi, ki so bili brez obiskov. Nekaj tednov je tudi merila temperaturo zaposlenim v novomeški Adrii. V drugem valu epidemije je bila najprej teden dni s kolegico nekakšna varuhinja in pomožna učiteljica v družini s tremi otroki iz Dolenjskih Toplic, saj je bila mamica, ki dela v zdravstvu, v službi nepogrešljiva. Otrok, starih štiri, šest in osem let, pa ni mogla samih pustiti doma. »Pomagali sva pri nalogah, učenju na daljavo, vmes pazili najmlajšega, se z njim igrali, skratka vrtec in šola obenem. Bila je zanimiva izkušnja,« pravi Barbara, ki rada prihaja tudi v DSO Novo mesto.

Tu priskoči na pomoč zaposlenemu osebju, kjer je treba. Največ je pomagala pri hranjenju ter zadnje čase pri vzpostavljanju stikov z domačimi – prek telefonskih in video zvez. Marsikdo od bližnjih je prav po njeni zaslugi včasih celo zadnjič videl mamo, babico, sestro … saj je kar nekaj oskrbovancev doma tudi umrlo. »Zdi se mi, da več dobim, kot dam. Nemogoče je povedati, koliko pozitivne energije, zahval in hvaležnosti tu prostovoljci dobimo,« pravi Barbara.

LARA: KAKO SO HVALEŽNI

Enakega mnenja je tudi študentka logopedije na Pedagoški fakulteti v Ljubljani Lara Gašpar iz Novega mesta, ki je na pomoč priskočila v zadnjem obdobju. »Mnogi starejši so po vseh tednih izolacije že tudi bolj pesimistični in depresivni, zdi se jim, da teh omejitev in zaprtosti ne bo nikoli konec, pogrešajo obiske svojcev. Zdaj se ti počasi začenjajo, a še vedno so videoklici nepogrešljivi. Kako so hvaležni, marsikakšna solzica se utrne na obeh straneh, ko se vidijo, slišijo s svojimi dragimi. Ne vejo, kako bi se zahvalili, kaj bi podarili,« pripoveduje Lara.

Prostovoljka je postala že v srednji šoli, ko je obiskovala novomeško gimnazijo. Sodelovala je pri učni pomoči dijakom pri angleščini, že takrat pa je zahajala tudi v novomeški dom starejših občanov, in sicer na druženja z neko starostnico. »Enkrat tedensko sem prihajala k njej in ji delala družbo, saj je imela sorodnike zelo oddaljene in je bila bolj sama. Včasih sva odšli v domski lokal na kavico in klepetali. Stari ljudje se tako radi pogovarjajo, pripovedujejo o svojem življenju, vse ti zaupajo. Veliko bi se lahko vsi naučili od starejših generacij,« meni sogovornica, ki kljub delu v domu zdaj vestno opravlja vse študijske obveznosti. »Študij zaradi mojega prostovoljstva nič ne trpi, prosti čas pa z veseljem poklanjam pomoči potrebnim,« pove Lara.

Obe z Barbaro poudarita, kako super ekipa prostovoljcev so, da so se lepo ujeli in krasno sodelujejo, tako da res z veseljem pomagata. »Prostovoljstvo je zakon,« pravita.

MARJAN DVORNIK: PROSTOVOLJEC KARITASA

Prostovoljci pa so tudi »srce« Škofijske Karitas Novo mesto, kjer jih deluje okrog 600: rednih in občasnih. Aktivnih župnijskih Karitas je 25, vendar po nekaterih od 70 župnij posamezniki delujejo, čeprav nimajo formalno ustanovljene Karitas.

Eden od Karitasovih prostovoljcev je Marjan Dvornik iz Prapreč pri Šentjerneju, ki je prostovoljec že blizu tri desetletja. Začel je kot študent v kapiteljski skupini, pa tudi kasneje, kot politik – med drugim je bil župan Novega mesta, zadnja leta pa je služboval na Agenciji za kmetijske trge – pravi, se je vedno trudil za sočloveka. Na agenciji so npr. izpeljali ukrepe pomoči EU, torej pridobitev evropske hrane za socialno šibke družine in posameznike.

MEDSOSEDSKA POMOČ

Odkar se je Dvornik pred osmimi leti upokojil, je spet bolj dejaven kot prostovoljec. V vasi se je začelo kot medsosedska pomoč – kot pove, je žal marsikje doma alkohol, in pomagal je že kar nekaj možakarjem, ki so ostali sami, v družbi pijače. »S tem so povezani nered, neurejenost, zanemarjenost, osamljenost … Čutim dolžnost, da pomagam, saj ti ljudje ne prosijo pomoči – kaj jim prinesem, pospravim, svetujem, urejam jim dokumente, npr. za invalidsko upokojitev ali na zavodu za zaposlovanje, bil sem že tudi skrbnik za posebne primere,« pripoveduje Dvornik.

Prav za enega od njegovih varovancev je pred kratkim poskrbela socialna služba in je odšel v dom starejših, kjer je zanj dobro poskrbljeno. Trenutno po različnih vaseh obiskuje nekaj ljudi, jim občasno prinese pakete hrane, če je treba, jih tudi odpelje do zdravnika, jim kaj prinese iz trgovine, lekarne …

V Škofijski Karitas Novo mesto Marjan Dvornik sodeluje pri novem projektu Dnevna soba, kjer je imel ob četrtkovih dopoldnevih pogovore z ljudmi, ki so osamljeni, brez družbe … »Zdaj ko so razmere drugačne, se raje slišimo po telefonu. Odločil sem se tudi, da bom na Karitasovi FB-strani objavljal komentarje o knjigah, ki jih berem, in morda te misli koga nagovorijo,« pove in doda, da načrtujejo v prihodnosti delavnice za mlade o prostovoljstvu. Morda jih nagovorijo. »Sicer je pa tako, da čut do sočloveka imaš ali pa ne,« meni Dvornik, že vrsto let tudi predstavnik Škofijske Karitas v Svetu Slovenske Karitas.

S. SLAVKA CEKUTA: NAJPREJ SLIŠATI

S. Slavka Cekuta, ki je bila enajst let misijonarka v Albaniji, vidi kot svojo najpomembnejšo nalogo prostovoljke novomeške škofijske Karitas v tem, da ljudem prisluhne. Mnogim tudi v maternem, to je albanskem jeziku, saj se nanjo obračajo kosovski in makedonski Albanci, od družin do migrantov, ki ne znajo slovensko. »Najprej je treba vsakogar slišati, ga sprejeti, šele nato pride na vrsto reševanje njegove stiske,« je prepričana.

Številnim Albancem je problem razumevanje slovenskega jezika. Zato jih v pogovorih spodbuja k učenju, da se trudijo razumeti deželo, v katero so prišli, kamor sodi tudi znanje slovenščine. Če so že žene ostale bolj doma, v nekakšnem getu, in se družijo le bolj med sabo, saj delajo v glavnem možje, one pa gospodinjijo, se napredek k sreči kaže pri otrocih, ki hodijo v šole, se učijo in mnogi pridejo do izobrazbe in dela.

Sicer pa s. Slavka pomaga vsem. Opaža, da ljudje ne kličejo samo zaradi finančne pomoči – vse večji problem je osamljenost, tudi zdaj, med epidemijo, ko so mnogi starejši po blokih ostali sami. »Potrebujejo pogovor, in vidim, da vse pogosteje kličejo le zaradi klepeta, razlog pa je včasih bolj namišljen. Mnogi se ne znajdejo več, ne vedo, kaj početi, kako preživeti dolg dan. Spomnim in svetujem jim, da lahko npr. preberejo knjigo, napišejo pismo ali naredijo vizitko in koga z njimi razveselijo, obudijo običaj v družini. Res se razveselijo. Potrebujejo torej le spodbudo, da na življenje pogledajo še s kake druge plati, in vse je lažje,« pripoveduje s. Slavka.

Proti osamljenosti bodo gotovo pomagali tudi prostovoljci RK, ki bodo decembra po krajevnih organizacijah obiskali vse starejše krajane od 79 let in jih obdarili z darilcem, ki mu bo priloženo pismo Nisi sam – pismo drobne pozornosti. Pisma so prispevali mladi, od vrtcev do fakultet, posamezniki in družine. Prejeli so jih kar 1035!

Članek je bil objavljen v 50. številki Dolenjskega lista 10. decembra 2020

Besedilo in foto: Lidija Markelj