Ljudje ob Kolpi: Franc Derganc

26.2.2021 | 10:20

Filozofska knjiga

Derganc v času specializacije na Dunaju

Jug je izhajal na Dunaju

Uglasbena pesem

Franc Derganc

Osmrtnica

dr. Franc Derganc, zdravnik, pisatelj, pesnik
Rojen 26. februarja 1877 v Semiču, umrl 30. junija 1939 v Ljubljani

Misel

"Visoko v zraku leti

Trop drobnih ptic v daljavo.

Kaj jim gore, kaj doli,

Kaj jim morske globi?  ...

Lete, hite!
Hiti za njimi

Moje oko, moje srce.

Brezvspešne želje!

Ostani v prahu prah."

Sava

15. julija 1892 je bila v dijaškem glasilu Vesna, ki je izhajal v Celju, objavljena pesmica, pod katero je bil preprost podpis Sava. Psevdonim, ki ga takrat uporabil Franc Derganc, star 15 let.

Franc Derganc je obiskoval ljudsko šolo v Semiču, kot dvanajstletnik pa je odšel na gimnazijo v Novo mesto. Obiskoval jo je v šolskih letih od 1889/90 do 1891/92. Višjo gimnazijo nadaljuje v Ljubljani, kjer sreča sorodno dušo Dragotina Ketteja (takrat se je imenoval Karel) in izdajata tajno glasilo Klepetec. Ljubosumni sošolci ju ovadijo, sledi mučno zasliševanje in kazen s šolskim zaporom. Prijateljuje tudi z Ivanom Cankarjem, čeprav pravi, da sta po duši popolni nasprotji. Derganc prezira njegovo neodgovorno dekadentno obnašanje in meni, da mora imeti pesnik še dodaten poklic za preživljanje. Tudi sicer nima najboljšega mnenja o moderni.

Študirat odide na Dunaj na Medicinsko fakulteto. Tudi tam se literarno udejstvuje in leta 1901 skupaj z Nikom Zupaničem (minister v Kraljevini Jugoslaviji) iz belokranjskih Gribelj izdajata kulturno-politično revijo Jug. Ker ga prijatelji pustijo na cedilu piše večino (ali kdaj celo vse) prispevke kar sam. Zaradi tega uporablja veliko psevdonimov. S prispevki v Jugu (izide le sedem številk prvega letnika) se hudo zameri obema političnima strujama v Ljubljani.

Čeprav mu glasilo vzame veliko časa, opravi vse izpite v roku in z odliko. Po diplomi 1903 se izpopolnjuje v kirurgiji. Najprej na treh klinikah na Dunaju, potem še na Danskem, v Nemčiji, Franciji in Švici. V Ljubljano se vrne šele 1913. leta, ko se zamere v političnih krogih proti njemu že poležejo. Tu vzpostavi temelje kirurgije. Postane privrženec ideje dr. Janeza Evangelista Kreka in veliko objavlja v katoliškem časopisu Slovenec. Leta 1910 do 1914 pomenijo vrhunec Dergančevega medicinskega delovanja. Njegovo strokovno rast ustavi vojna, saj ga vpokličejo in je vojaški zdravnik (in tudi sodni izvedenec) do razpada Avstro-Ogrske. V tem obdobju se ponovno zbliža s Cankarjem, ki mu pomaga finančno, predvsem pa ga zalaga s cigareti, ki jih Cankar med vojno težko dobi, Derganc, čeprav nekadilec, pa jih kot stotniki AO vojske redno prejema.

Napredoval je v svoji matični deželni bolnici, ustanovil zaseben Zdravstveni sanatorij Emona ter s strokovnim delom in poučnimi članki prispeval k ozaveščanju preprostega prebivalstva in medicincev. Sanatorij je bila kirurška bolnišnica in porodnišnica. V kirurgiji je uvajal številne novosti, največjo odmevnost pa dosegel z operacijo slepiča, o čemer so se 20. marca 1913 razpisali domači časopisi – vendar šele potem, ko so to novico objavile tuje strokovne revije.  

Leta 1929 je ustanovil in prvo leto tudi urejal - prvi slovenski strokovni medicinski list Zdravniški vestnik, ki izhaja še danes. Izdal je tudi filozofski knjigi Borba zapada in vzhoda in Svetozor (izide tudi v češčini), v katerih razpravlja o zanimivih življenjskih tematikah. Posebno v obdobju, ko se je upokojil (s 55. leti), je pisal filozofske razprave, a še vedno delal kot kirurg. Pisal je tudi pesmi – od dijaških do zrelih let in nekaj je tudi uglasbenih.

Umrl je še v polnem zamahu ustvarjanja, star komaj 62 let – skoraj neverjetno - po nesrečnem padcu s kompliciranim zlomom noge in posledično še komplikacije s pljučnico. Z ženo Hedo (ki je vodila sanatorij) sta imela sedem otrok, z izjemo ene hčere, ki je bila humanistka, so vsi delali v zdravstvu kot zdravniki, farmacevti in podobno. Po sinu dr. Francu Dergancu ml. (tudi partizanski zdravnik) se imenuje bolnišnica v Šempetru pri Novi Gorici in tudi ulica v NG. V ljubljanskem Štepanjskem naselju pa se Dergančeva ulica imenuje po očetu. Njegov Sanatorij Emona, kjer so v začetku 2. svetovne vojne skrivaj zdravili ranjene partizane (v njem je rodila tudi Vida Tomšič, ki je bila v ilegali), je bil po vojni nacionaliziran. Leta 1963 je bil predan zdravniškemu društvu, ki ga ima še danes. Njegovo rojstno hišo v Semiču so potomci podarili Zvezi paraplegikov Slovenije, ki jo uporablja kot počitniški dom. Na vrtu domačije sta Občina Semič in Sadjarsko društvo Bele krajine uredila vzorčni sadovnjak, čebelarji (Andrej Sever) pa uvedli čebelarski krožek za paraplegike.

Franc Derganc je imel o pisateljih posebno mnenje: "V prvi vrsti sedijo "nesmrtniki", v drugi sedijo tisti trpini, ki so si izbrali pisateljevanje za poklic, v tretjo vrsto pa mečejo vse tiste, ki pišejo iz nekega duhovnega športa in osebne zabave brez višjega namena in načrta. Nekateri se zabavajo pač z lovom, igro, avtomobilizmom, turistiko itd., drugi pa z isto pravico in potrebo s pisateljevanjem in verzifikacijo. V to zadnjo in skromno skupino sodim tudi jaz."

Boris Grabrijan