DL: Ekološka kmetija Omerzu: Kmetija ni služba za osem ur na dan

19.12.2020 | 11:00

Oče Ivan s hčerko Manco

Manca Omerzu z izdelki s kmetije

Pred orehovim nasadom

Novo gospodarsko poslopje na Omerzujevi kmetiji je bilo nuja.

Zgornja Pohanca - Običajno so družinska podjetja zagotovilo uspeha, ravno tako velja za kmetije. Če dela in se trudi vsa družina ter stremi k skupnemu cilju, dobri rezultati ne izostanejo. Tak primer je ekološka kmetija Omerzu iz Zgornje Pohance v Krajevni skupnosti Sromlje v brežiški občini.

Pred sedmimi leti jo je od očeta Ivana prevzela domača hči Manca, a brez sodelovanja družinskih članov: partnerja Aljaža, brata Janeza in njegove žene, upokojenih staršev Ivana in Ljudmile, ob večjih delih pa še drugih sorodnikov ne bi šlo, zlasti ko je treba veliko dela opraviti naenkrat in hitro. Opravil je na visokoležeči kmetiji na Kozjanskem, kjer na 2,5 hektarja zemlje gojijo orehe, stare sorte jablan, sivko, pridelujejo pa tudi med, vse leto veliko, največ pa jeseni.

Kmetija ni služba za osem ur na dan, tega se še kako dobro zaveda 33-letna Manca Omerzu iz Dečnega Sela, ki je sicer končala študij turistike in je že imela službo v turizmu, a se je po premisleku odločila za prevzem domače kmetije na Zgornji Pohanci. To pri mladih danes ni ravno pogosto. »Videla sem, da bi v službi le nazadovala, delo v naravi, z zemljo pa me je privlačilo. Rada imam našo kmetijo. Všeč mi je tudi, da si lahko sama organiziram svoj čas,« pove Manca, ki poudari, da ni nepomembno, da ji oče od vsega začetka zelo zaupa in pomaga, podpira njene ideje in načrte.

Najprej vikend

Ivan Omerzu je delal kot samostojni podjetnik in si je leta 1998 zapuščeno kmetijo na Kozjanskem najprej omislil kot oazo miru po napornem delavniku, saj je tudi velik ljubitelj narave in lovec. Rad pove, da nikoli ni imel apartmaja na morju, ne prikolice ali čolna, si je pa kupil to kmetijo, do katere ni bilo takrat niti ceste. Sprva jo je imel za vikend, a kmalu je tam zasadil prvi nasad orehov, sledile so stare sorte jablan. Tako se je začelo.

Po dobrih dvajsetih letih je napredek viden. Staremu nasadu orehov sta se pridružila dva mlajša, in zdaj gojijo že 220 dreves. Iz orehov pridobivajo orehova jedrca, orehovec, orehovo olje in orehovo vino. Orehi še ne obrodijo polno, saj imajo življenjsko dobo okrog 60 do 70 let, a letos dobro kažejo. K sreči ni bilo pozebe, prednost visokoležeče kmetije je tudi, da zjutraj ni megle. »Poleti se bojimo toče, a letos je bila le enkrat, pa še to drobna, tako da ni bilo škode. Veliko je bilo dežja, kar je za orehe dobro, ravno tako za jablane,« pove Manca in doda, da nadkritih nasadov nimajo.

Orehovec, orehovo olje, vino ...

Sicer pa je z orehi veliko dela, preden pridejo do pridelka. Kot pove Manca, je najprej pomembno, da rastejo v dobri zemlji, da imajo dobro založno gnojenje in dovolj vode, kar pomeni, da jih po potrebi tudi zalivajo. »Izredno pomembna je dobra rez, tu se še učim. Žal je zadnje čase vse več škodljivcev, problem sta orehova muha in zavijač. Pravi čas je zato potrebno škropljenje,« pripoveduje.

Z orehi se bo delo začelo prav zdaj, konec septembra. Pri Omerzujevih jih ne otresajo, ampak zrele pobirajo sproti, ko odpadejo sami. Potem jih operejo, posušijo v sušilnici, strejo ter nato jedrca prebirajo na tekočem traku in nato še ročno. Boljše kakovosti prodajo. Delajo tudi orehovec, za kar sadjevec pridelajo doma, od lani pa je nov produkt še orehovo olje.

Njihova posebna ponudba je orehovo vino, kar je očetova pogruntavščina. Poskusil ga je na neki ekskurziji v Franciji, bil mu je všeč, zato se je izdelave lotil sam. V skladišču imajo tudi sod barikiranega orehovega vina – zori v hrastovem sodu in dobro se obnese. Morda predstavlja novo tržno nišo.

»Vino je menda edino, česar ne pridelamo sami. Kupimo ga iz lokalnega okolja. Pri orehovem vinu, ki je podobno likerju, je osnova modra frankinja, letos pa smo poskusili to vino narediti še z belim vinom. Bomo videli, kako se bo obneslo,« pravi Manca.

Stare sorte jablan

Na Omerzujevi kmetiji, ki leži v Kozjanskem parku – tudi z istoimenskim zavodom dobro sodelujejo – se lahko pohvalijo s tradicionalnim visokodebelnim nasadom starih sort jablan. Zdaj jih imajo 130. Nasad so postopno večali. Jabolka škropijo le enkrat ali dvakrat na leto, a ne po plodu.

Iz jabolk pridelujejo sok, kis, sadjevec, sami delajo tudi krhlje, ki jih režejo na roke. Po Mančinih besedah tudi pri jabolkih letos kaže na dobro letino. Ravno zdaj imajo v sadovnjaku veliko dela, jabolka so v glavnem zrela in jih pobirajo. Veliko jih prodajo po gajbicah, ostala predelajo. Odkar so si nabavili svoj mlin in prešo, je vse lažje.

Na kmetiji imajo tudi dva čebelnjaka oz. 16 panjev čebel. Pridelujejo cvetlični in mešani med. Nova ponudba so orehi z medom. Manca spomladi v gozdu nabira tudi smrekove vršiške, iz katerih izdeluje sirup.

Diši po sivki

Omerzujeva kmetija na Kozjanskem pa je znana a še po nečem – po sivki. »Poskusno sem naredila sirup iz sivke, ki smo je nekaj imeli okrog hiše in mi je bila všeč, in tako se je začelo,« pravi Manca. Prvo leto so začeli s 600 sadikami, pridelek je bil dober. Manca je kuhala sirup, sivko sušila za čaj, jo pakirala v darilne vrečke, delala šopke, pa jo je še ostalo. V drugem letu je sivka še bolje obrodila, in destilirali so jo za eterično olje in hidrolate. Pred petimi leti so nov nasad sivke uredili še v nižini, na njivi v Dečnem selu. Gre za okrog dva tisoč sadik t. i. prave oz. jedilne sivke, ki je primerna za uživanje. Iz te delajo sirup, čaj, šopke, eterična olja in ves hidrolat. Sivka je nepogrešljiva tudi pri poslovnih darilih, pripravijo različne pakete.

Pridelovati sivko na tem koncu Slovenije je seveda drugače kot na Primorskem, kar je bilo Manci poseben izziv. Uči se iz izkušenj, za zdaj je zadovoljna. Sivka potrebuje veliko sonca, ni ji všeč preveč vlage. Tudi pri sivki je izredno pomembna rez. »Če zanjo dobro skrbiš, sadika lahko zdrži dvajset let,« pravi sogovornica. Veliko je dela tudi z odstranjevanjem plevela, ki bujno raste. Letos so sivko že poželi in morda bodo v prihodnosti te nasade še širili.

Seveda je treba vse, kar Omerzujevi s trudom pridelajo, tudi prodati, kar je v današnjih časih prava umetnost. Konkurenca, tudi med ekološkimi kmeti, je velika in huda, pravi Manca, ki meni, da je najboljša reklama tista od ust do ust. Veliko strank imajo stalnih, najprej so bili to kupci iz bližnje okolice, zdaj so že iz vse Slovenije. »Naši izdelki so kakovostni, stojimo za tem, kar prodajamo,« odločno pove Manca, ki pravi, da še ne ve, kako bo koronakriza vplivala na letošnji prihodek. Skrbi jo ponudba poslovnih daril.

Poslopje s pomočjo

Mlada prevzemnica kmetije je hvaležna očetu za vse pogoje, ki ji jih je že ustvaril za kmetovanje. Seveda je nabavljanje strojev, traktorjev in drugih pripomočkov za delo nikoli dokončana zgodba. V prihodnjih letih želijo Omerzujevi priti do stroja za žetev sivke ter preše za stiskanje olja, saj bodo nasade verjetno širili. Stiskalnico za sadje in destilator za eterična olja so že nabavili.

Vsa mehanizacija pa zahteva tudi prostor za skladiščenje. Oče je začel iz nič, v garaži, ki je kmalu postala premajhna. Možnost za gradnjo gospodarskega objekta, v katerem imajo prostor za shranjevanje mehanizacije in pridelka, se je pokazala, ko je Manca kot mlada prevzemnica kmetije 2016 uspešno kandidirala za nepovratna sredstva.

Načrtov, med katerimi je tudi nadgradnja turizma in sprejem skupin obiskovalcev, kar so že začeli, Manci torej ne manjka, volje pa tudi ne. Ker družina drži skupaj, bo šlo. Sicer pa Manca, ki jo že razveseljuje nekajletna hčerka, odkrito pove, da je voditi takšno kmetijo ob družinskem življenju prava umetnost.

Članek je bil objavljen v 39. številki Dolenjskega lista. 

Besedilo in fotografije: Lidija Markelj