DL: Pokop žrtev povojnih pobojev - za medsebojno odpuščanje

1.1.2018 | 17:45

Pogrebna slovesnost

Žrtve iz Konfina so pokopali na dolenjevaškem pokopališči na Vidmu.

V skupen grob so položili šest krst.

Nadškof mons. Stanislav Zore

Jože Dežman

Marija Šilc

Na pokopališču Videm v Prigorici v župniji Dolenja vas so v nedeljo na pogrebni slovesnosti, ki jo je vodil ljubljanski nadškof mons. Stanislav Zore, pokopali 150 žrtev iz brezen pri Konfinu 1 in 2. Žrtve povojnih pobojev iz obeh brezen v kočevskih gozdovih so položili v skupen grob poleg 13 žrtev iz jame Žiglovica, ki so jih na dolenjevaškem pokopališču na Vidmu pokopali že 18. junija letos.

Komisija vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč je že leta 2006 sprejela sklep o izkopu posmrtnih ostankov žrtev iz brezna pri Konfinu 1. Ugotovitve, do katerih je ta odločitev pripeljala, pa so slovensko javnost pretresle. V breznu pri Konfinu 1 so arheologi s pomočjo jamarjev našli posmrtne ostanke 88 ranjencev, bolnikov in invalidov, ki so jih 24. junija 1945 ponoči odpeljali iz centralnih zaporov Ozne v Ljubljani. Štiri leta kasneje, leta 2010, so po odredbi preiskovalnega sodnika raziskovalci Inštituta za sodno medicino s pomočjo jamarjev specialne enote slovenske policije izkopali še posmrtne ostanke najmanj 62 oseb iz brezna pri Konfinu 2.

RESNICE O ZGODBAH

Resnice o zgodbah umorjenih ranjencev, bolnikov in invalidov, za katere je slišal že leta 1998, ko je obiskal nekdanje zaprto območje kočevske občine, je začel iskati dr. Lovro Šturm skupaj z dr. Blažem Ivancem. V publikaciji Brez milosti, ki je izšla leta 2000, je s pomočjo dokumentarnega gradiva in pričevanj opisal množičen umor vojnih ujetnikov, ranjencev, bolnikov in invalidov, ki so jih med 21. in 24. junijem 1945 z avtobusi in tovornjaki pripeljali k breznoma pri Konfinu. Pri obeh breznih so že leta 1999, ko so si jih ogledali, opazili sledove miniranja, na podlagi pričevanj pa so izvedeli, da so se v okolici brezen še več let po vojni nahajali ostanki mavca, proteze itd. Dno brezen je bilo prekrito s plastjo skal in hlodov, ki so jih v brezni nametali, da bi prikrili, kaj je notri, a so, ko so opravili sondažo, že na nekaj več kot pol metra naleteli na človeške ostanke.

ZNANA IMENA ŽRTEV

»To je edino brezno, kjer imamo znana imena žrtev,« je na pogrebni slovesnosti o breznu pri Konfinu 1 povedal zgodovinar Jože Dežman. Februarja 2008 so zato v tedniku Družina objavili poziv svojcem žrtev, med katerimi je bil najstarejši rojen leta 1887, najmlajši pa 1929, kar pomeni, da je bil najstarejši ob poboju star 58, najmlajši pa šele 16 let. Kot je povedal Dežman, je 8. maja istega leta vlada RS naročila identifikacijo žrtev, a se je, potem ko je Inštitutu za sodno medicino uspelo identificirati 30 žrtev, skupaj s Hudo jamo zadeva zaključila. So pa, kot je povedal, že leta 2008 predvidevali, da bo pogreb žrtev iz brezen pri Konfinu na dolenjevaškem pokopališču na Vidmu. Ko je Inštitut za sodno medicino potrdil identifikacijo žrtev iz brezna pri Konfinu 1, je namreč nekaj družin identificirane svojce pokopalo, večina pa se je odločila za skupen pokop.

VRAČANJE DOSTOJANSTVA

»S tem dejanjem ne vračamo človeškega dostojanstva tistim, ki so bili pomorjeni, saj ga niso nikoli izgubili, človeško dostojanstvo vračamo vsem nam, ki v večini primerov brez krivde nismo mogli biti nosilci spomina nanje,« je na pogrebni slovesnosti povedal nadškof Zore. Kot je povedal, straža, ki je varovala nekdanje zaprto območje Kočevske, ni preprečevala samo dostopa na zaprto območje Gotenice, ampak je preprečevala tudi dostop do brezen in krajev, ki so morali ostati skriti, da bi tako izbrisali tudi vsak spomin na tiste, ki so končali v breznih. Vendar pa, kot je dejal, je med ljudmi v Rakitnici, ki so ravno v tistih dneh pokopali dva fantiča, ki ju je ubila najdena mina, ostal spomin na dva avtobusa vojaške barve in dva kamiona ter na vojake, ki so si z vodo iz vodnjakov kapnic in v reki Rakitnici umivali okrvavljene roke. Vojaki so imeli za pasovi domobranske kape in so v vasi pomalicali, ljudem pa rekli, da so se »borili s ta belimi«.

»Dostojanstvo s tem dejanjem in mnogimi drugimi podobnimi dejanji, ki bodo še sledila, vračamo tudi našemu narodu, naši državi,« je dejal mons. Zore. Poudaril je, da potrebujemo medsebojno odpuščanje in ne maščevanja. »Medsebojno odpuščanje predstavlja edini prehod, ki vodi v življenje, življenje posameznika, skupnosti, družbe in naroda,« je dejal in dodal, da je odpuščanje bistvena sestavina sprave, ki je višja etična vrednota vsake, še tako pravične sodbe. »Sprava je najčistejša in najlepša zavrnitev sovraštva in terorizma, ki ogroža svet. Sprava je zmaga dobrega nad zlim,« je poudaril.

VELIKO POMENI, DA VEDO, KJE

Med 88 žrtvami, ki so končale svoje življenje v breznu pri Konfinu 1, so bili predvsem Slovenci, ljudje z različnih koncev Slovenije. Med njimi je bil tudi leta 1922 rojen Anton Prelesnik iz Goriče vasi. »Mislili smo, da je v Rogu. Nismo vedeli, da je tukaj pri nas, na Konfinu,« nam je povedala njegova nečakinja Marija Šilc. Zato so vsako leto hodili v Rog, kjer je bila maša. »Sedaj, ko vemo, da je tukaj, smo prišli sem,« je povedala. Njen oče, sedaj že pokojni Janez Prelesnik, kot tudi drugi sorodniki so ves čas vedeli, da je bil Anton med žrtvami pobojev, a niso vedeli, kje so njegovi posmrtni ostanki. Ko so to izvedeli, je ena od njegovih sester začela urejati in zbirati papirje, da bi ga pokopali na domačem, ribniškem pokopališču v Hrovači, vendar pa je, kot je povedala Marija, na žalost, tudi ona umrla. Drugih, ki bi se zavzeli za to, da bi Antona pokopali na hrovaškem pokopališču, ni bilo, zato so tudi njegove posmrtne ostanke položili v skupen grob žrtev iz brezna pri Konfinu. Že to, da sedaj ve, kje je, pa Mariji, kot je povedala, veliko pomeni. »Sedaj bomo lahko hodili sem, na videmsko pokopališče, da mu bomo prižgali svečo,« je povedala.

Članek je bil objavljen v 43. številki Dolenjskega lista 26. oktobra 2017

Besedilo in fotografije: Mojca Leskovšek-Svete