DL: Bati se nas morajo, samo to nekaj zaleže

8.11.2017 | 14:45

Janez Penca in Uroš Macerl med pogovorom v Gogi (Foto: I. Vidmar)

Ekološka katastrofa v Zalogu je le zadnja v nizu – Vzroki sistemski, saj ima tudi na okoljskem področju politiko in uradnike na vajetih kapital – Nihče ne odgovarja in nihče ne odstopi, je v Novem mestu povedal Goldmanov nagrajenec Uroš Macerl

Ekološka katastrofa v Zalogu, zadnja v nizu nesreč, ki so v sorazmerno kratkem času nedopustno obremenile naše življenjsko okolje, je že prej predviden pogovor o ekološkem aktivizmu v Gogi v okviru Novomeških poletnih večerov, ki ga je imel Janez Penca z Urošem Macerlom, predsednikom Eko kroga in letošnjim dobitnikom prestižne Goldmanove okoljske nagrade, ki jo na področju ekologije primerjajo celo z Nobelovo nagrado, naredila le še bolj aktualen.

Skupni imenovalec večine ekoloških nesreč pri nas je, da so že pred njimi tako posamezniki kot tudi organizirane skupine civilne družbe opozarjali na neurejeno stanje, a so bili vedno zavrnjeni, precej sumljivi projekti pa so brez težav dobivali okoljska dovoljenja. Čeprav so pod dokumenti podpisani konkretni ljudje, pa do zdaj še nihče ni odgovarjal za napake, nihče ni odstopil zaradi odgovornosti. Uroš Macerl je v letih svojega boja proti sežigalnici odpadkov v Lafargeovi trboveljski cementarni dobil ogromno izkušenj in z njimi lahko še kako pomaga kolegom, ki se za čistejše okolje borijo v svojih krajih.

Pravi, da je imel "srečo", da se je rodil med dimniki: "Ko sem bil otrok, so v naši dolini gradili rudnik, cementarno in elektrarne s polno paro. Pomembna je bila le gospodarska rast, o varovanju okolja ni nihče razmišljal, ekologiji ni nihče posvečal pozornosti. Ko je zapadel sneg, je bil bel le en dan, potem pa so naše sani v sivem snegu puščale sledi. Pili smo strešnico, v vodi so bile saje. Smo jo zmešali z malinovcem, da se ni toliko videlo, pa smo pili. Stari starši so negodovali, ko so gledali popaljene pridelke. Odškodnino smo dobivali že pred vojno, tudi Nemci so nam jo plačevali med vojno, prav tako nam je odškodnino plačevala prejšnja država, po osamosvojitvi pa je bilo tega konec. Kot otrok sem, ko smo šli kam s šolo, gledal, kako zelena je trava drugod, kako drugje vse raste, videl, kakšen je gozd."

Njegov boj se je začel, ko je s 23 leti prevzel babičino kmetijo, ki je nihče drug ni hotel imeti. Tedaj so pozornost posvečali le prašnim delcem in žveplu. »Ko sem s svojimi problemi prišel v tovarno, sem tam doživel le aroganco in poniževanje. Da sem mlad in da nič ne vem, so mi rekli in dodali, da naj jih pa tožim, če mi kaj ni prav,« se začetkov svojega boja proti onesnaževanju njegovih krajev spominja Uroš Macerl. Potem se je začel povezovati s preostalimi kmeti, pri petindvajsetih je bil že predsednik krajevne skupnosti. Prizadevali so si, da bi kaj spremenili, a niso prav veliko dosegli, dokler v cementarni niso začeli sežigati odpadkov, kar je dvignilo splošen revolt. Začele so nastajati prve civilne iniciative, dobljene so bile tudi prve tožbe.

»Ko je bila ena tovarna zaprta, v drugi pa so imeli remont, sem prvič videl, kako je videti pomlad pri nas, kako je, če je vse zeleno, kako se da tudi pri nas kmetovati. Prišle so lastovke, ki jih prej pri nas nisem nikoli videl. Letos je bilo na naši kmetiji 17 ali 19 lastovičjih gnezd. V gozdu je zdaj ogromno mladih smrečic, ki jih je prej žveplo vse pomorilo,« spremembe, za katere ima zasluge tudi sam, opiše Uroš Macerl.

KDAJ BO NASTOPILA EKOLOŠKA DOBA

Optimisti napovedujejo, da prihaja nova doba v razvoju človeštva, ekološka doba. Na vprašanje, kdaj bo prišla, Uroš Macerl odgovori, da tedaj, ko nas bo v to prisilila narava: »Ena človeška generacija v času obstoja Zemlje ni nič. Nekaj generacijam je sicer uspelo temeljito spremeniti življenjsko okolje, a ne glede na to, kaj bo storil človek, bo Zemlja preživela, nič se ji ne bo zgodilo. Misliti moramo nase. Začeti moramo živeti drugače, sicer se nam bo zgodila katastrofa. Biti moramo bolj prizanesljivi do okolja, biti bolj skromni in manj porabiti.« Po mnenju Janeza Pence bo doba ekologije spremenila človeka, ki se bo vrnil k zemlji.

Ravno na dan pogovora o okoljskem aktivizmu v Novem mestu je Agencija RS za okolje Magni izdala okoljsko dovoljenje, tako da se Penca in Macerl nista mogla ogniti niti tej aktualni temi. Po mnenju Uroša Macerla je že to, da bodo tovarno postavili na prvovrstnih kmetijskih zemljiščih, grozno, pa če ne bi iz tovarne nikoli prišlo nič škodljivega. »Na razpolago je veliko degradiranih zemljišč, kjer bi lahko zgradili tovarno. Slovenci imamo zelo slabo samooskrbo, zato se obdelovalni zemlji ne bi smeli kar tako odpovedovati. Kjer enkrat postavijo tovarno, ne bo nikoli več njiva. Govorijo le o novih delovnih mestih. Če bi toliko denarja, kot ga dajo za eno delovno mesto, dali kmetom za rastlinjake, bi slovenski otroci v šolah jedli zdravo domačo hrano,« meni Macerl in se s kmečko logiko vpraša, zakaj potem te tovarne ne zgradijo v Avstriji, če je nekaj tako dobrega, kot nas prepričujejo, Janez Penca pa opozarja na nesmiselnost govora o nadomestnih zemljiščih: »Nadomestnih zemljišč ni, zemlje se ne da nadomestiti, zemlje ne delajo več," pravi.

ZAVEZALI SO SE TRAJNOSTNEMU RAZVOJU, A ...

Ob tem je Penca spomnil tudi na nekoč neuspešno nasprotovanje skupine Novomeščanov širjenju tovarne sredi mesta: »Zanjo so potem zgradili industrijski tir z najdaljšim železniškim viaduktom pri nas. Po njem so nekaj časa res vozili vlaki, zdaj pa ves transport, povezan s to tovarno, spet poteka po cesti, čeprav tovornjaki proizvedejo desetkrat več ogljikovega dioksida kot vlak." Z njim se strinja tudi Macerl, ki meni, da je število tovornjakov na naših cestah absolutno preveliko: »Kar zadeva železnice, smo pri nas v primerjavi s tujino popolnoma zaspali. Verjamem, da Slovenija veliko zasluži z avtocestami, a tudi s sodobnimi železnicami bi lahko.«

Vzroke za take razmere Macerl vidi tudi v nenačelnosti vlade: »Sedanja vlada se je v koalicijski pogodbi zavezala trajnostnemu razvoju, počne pa ravno nasprotno. Pred volitvami bodo spet obljubljali isto. Problem je v tem, da nihče za nič ne odgovarja, nihče ne odstopi. Vlade so popolnoma servilne do kapitala. Tako se lahko zgodi, da v okoljski zakon zapišejo člen, ki je namenjen eni sami tovarni, ki edina še nima okoljskega dovoljenja. Tega potem sploh ne skrivajo. Potem evropska komisija ugotovi, da tak zakon ne gre, in isti ljudje sprejmejo nov zakon, ki je še slabši od prejšnjega. Nov zakon, ki so nam ga skrivali do zadnje sekunde, nam servirajo med počitnicami, v njem pa so premešali točke, da se ga ne da primerjati s starim oziroma je zelo težko ugotoviti, v čem se razlikuje, kaj se je spremenilo. Po novem bodo okoljska dovoljenja trajna, do sedaj pa so se vsakih deset let obnavljala, ob obnovi pa je bila vključena tudi civilna družba, ki je sedaj ne bodo pustili zraven. Po požaru bodo preverili tudi okoljsko dovoljenje za Zalog, a civilne družbe ne bodo vključili v to, kar pomeni, da bodo kontrolirali same sebe.«

SEŽIGALNICA MORA BITI V JAVNI LASTI

Macerl meni, da je, kar zadeva to, sedanja vlada še slabša od prejšnjih: »Naučili so se. Videli so, da se, ne glede na to, kaj je narobe, nikomur nič ne zgodi. Ključno je to, da ima naše politike na vajetih kapital, ne pa volivci. Pri politiki in državnih ustanovah ne moreš nič doseči. Šele na sodišču lahko nekaj dosežeš, a zdaj popravljajo zakone tako, da niti odškodninske tožbe ne bodo več možne in jim tako tudi sodišča ne bodo nič mogla. Politika se trudi narediti vse, da civilna družba ne bi bila stranka v postopku, ne zavedajo pa se, da bo neka tovarna v določenem okolju lahko dolgoročno delala dobro le, če bodo v proces pridobivanja okoljskega dovoljenja vključeni vsi dejavniki, tudi civilna družba, če bo vse usklajeno z okoljem.«

Ko je bil govor o ravnanju z odpadki, o njihovem zbiranju in sežiganju, je novomeški župan Gregor Macedoni pripomnil, da gre za naše odpadke in da smo sami odgovorni poskrbeti zanje, Uroša Macerla pa vprašal, če res ni možno imeti sežigalnice odpadkov, ki bi bila sprejemljiva za okolje, v katerem stoji. Macerl je imel odgovor: »Vsi nas opozarjajo na dunajsko sežigalnico, ki stoji sredi mesta. Gre za najsodobnejšo tehnologijo, ki jo kljub temu še posodabljajo. Dokler o tehnologiji odloča kapital, za katerega je pomemben samo dobiček, se to ne more zgoditi. Taka sežigalnica lahko obstaja le, če je v javni lasti.«

Članek je bil objavljen v 33. številki Dolenjskega lista 17. avgusta 2017

I. Vidmar