DL: Nagrada Državljan Evrope - Ne le pomoč, ampak že prijateljstvo

16.10.2017 | 14:20

Rožca Šonc je ta teden postala tudi ime tedna na radijski postaji Val 202. Nagrad je sicer vesela, a osebno pravi, da jo v življenju najbolj razveseljujeta njena vnučka.

Na slovenski podelitvi nagrade v Hiši EU so bili tudi evropski poslanci Igor Šoltes, Ivo Vajgl, Lojze Peterle in Franci Bogovič, med prvimi je upokojenki čestital tudi sevniški župan Srečko Ocvirk, ki program podpira. (Foto: Bojan Rajk)

Evropski parlament prepoznal vrednost slovenskega programa Starejši za starejše – Na ravni države ga vodi predsednica novomeških upokojencev Rožca Šonc – Prostovoljci vsakodnevno na terenu

Program Starejši za starejše, ki poteka v koordinaciji Zveze društev upokojencev Slovenije (Zdus), je prejel nagrado Evropskega parlamenta državljan Evrope za letošnje leto. Slovesna podelitev je bila pred kratkim v Hiši EU v Ljubljani, ko sta nagrado iz rok obeh predlagateljev, tj. evropskih poslancev Iva Vajgla in Igorja Šoltesa, prevzela predsednik Zveze društev upokojencev Slovenije Janez Sušnik in Rožca Šonc, predsednica Društva upokojencev Novo mesto.

Šončeva vodi omenjen program na ravni države, kar med drugim pomeni, da pri svojih 76 letih vsaj šest ur dnevno preživi v pisarni in koordinira delo na terenu v skoraj 300 društvih upokojencev, pa tudi vodenje 2.200-članskega društva zahteva svoje.

Če začneva s statistiko iz obrazložitve nagrade: od začetkov leta 2004 do danes so vaši prostovoljci in prostovoljke opravili več kot 6,5 milijona ur prostovoljskega dela oz. več kot 700.000 obiskov starejših, pomagali ste skoraj 160.000 starostnikom. Kako bi na kratko opisali omenjen program?

Program Starejši za starejše je program medsebojne pomoči starejših starejšim. Pričel se je na osnovi predhodnih anonimnih ugotovitev, ki so pokazale veliko željo starejših, da čim dlje ostanejo v domačem okolju, da bi bili čim kasneje odvisni od pomoči drugih v institucionalnih oblikah varstva. Pokazale so tudi, da potrebe po kakšni dodatni pomoči nastopijo od 70. leta starosti naprej.

Za ta del naše družbe uradne institucije ne poskrbijo dovolj?

Imajo programe, najbolj znan poleg domov za ostarele je seveda pomoč na domu, ki je ena oblika, vendar je plačljiva.

Pomoč na domu sofinancirajo tudi občine.

Da, po zakonu so dolžne subvencionirati najmanj 50-odstotno, novomeška ga celo 73-odstotno, ampak še vedno je ura te pomoči 4,70 evra.

Upokojenec pa ima v povprečju na voljo?

Povprečna pokojnina je nekaj čez 600 evrov, ampak vemo, da jih je več kot 200.000 takih, ki imajo manj kot 400 evrov. Potem veste, koliko ur take pomoči si lahko privoščijo. Naš program Starejši za starejše je tako neke vrste podaljšana roka tega programa, ki pomaga na prostovoljni osnovi, in v Evropskem parlamentu so ga prepoznali kot izjemnega v širšem merilu.

Na državni ravni ga izvajate v več kot 300 upokojenskih društvih. Koliko je prostovoljcev?

Na ravni države 3.700. Sliši se veliko, ampak če to razdelimo, pride do 15 aktivnih prostovoljcev na društvo.

Za kakšno pomoč dejansko gre na terenu?

Društvo upokojencev Novo mesto je v ta program vstopilo med prvimi, že leta 2005, vključujemo nekaj manj kot 2.000 starejših, tudi takih, ki niso člani društva. Delujemo v sodelovanju z drugimi organizacijami, kot sta Rdeči križ in Karitas, naša konkretna pomoč pa je druženje, česar je med vsemi pomočmi največ (68 odst.), spremstvo in vožnja k zdravniku, prinašanje hrane iz trgovine, branje, prehranski paketi, pomagamo jim pri uveljavljanju z zakonom določenih pravic, izpolniti kakšne obrazce, poiskati pomoč v vrsti ustanov ipd. 186 različnih pomoči je bilo organiziranih v lanskem letu, od tega pretežni del opravijo naši prostovoljci.

Koliko pa so stari oni, torej tisti, ki nudite pomoč?

Tudi mi se staramo. (smeh) Želimo si mlajših, a je vse težje, saj se podaljšujeta delovna in starostna doba za upokojitev, tako da mlajših od 65 let ni. Je pa res, da se tudi prostovoljci navežejo na svoje uporabnike in obratno, tako da so ta sodelovanja dolgotrajnejša, dejansko že govorimo o pristnem prijateljstvu.

Večinoma na podeželju ali tudi v mestu?

Oboje, zunaj mesta imamo tri enote, v Podgradu, Birčni vasi in Kamencah, pokrivamo tudi prečensko društvo upokojencev. V samih mestih je nekoliko težji dostop do starejših, so tudi bolj prestrašeni in je zelo dobro, da prostovoljca v okolju, kjer deluje, dobro poznajo. Da se ga ne bojijo, saj prihaja z dobrimi nameni.

Na kakšen način pa se uporabniki prijavijo?

Velikokrat pokličejo svojci, svoje prispevajo medijske objave. Tudi ta, ki smo jo sedaj deležni ob prejemu nagrade.

Organizacija in predvsem koordinacija tako velikega števila ljudi terjata ogromno dela. Ostane še kaj za teren?

Da, to je moja glavna naloga, znotraj države je množica društvenih koordinatorjev, skrbimo za izobraževanje prostovoljcev, za pogodbe za financerje programa ipd. Osebno pa jih nekaj še vedno tudi obiščem. Najtežji so začetki, da se vzpostavi zaupanje, potem pa običajno nastane pravo prijateljstvo in velikokrat je težko zadovoljiti njihove žeje po pogostosti.

Kako pogosti pa so ti obiski?

Načrtujemo jih pet na mesec, a uporabniki imajo številke naših prostovoljcev in lahko v primerih kakšne stiske kadarkoli pokličejo.

Ste verjetno najbolj prava oseba za odgovor na vprašanje, kako gre našim starostnikom leta 2017.

Pravzaprav vsi pričakujejo, da jim je leta 2017 boljše, kot jim je bilo v letih krize. Moram povedati, da iz analize programa, s katero spremljamo socialni položaj starejših, izhaja, da jim ni bistveno boljše. Od leta 2010 ni bilo usklajevanja, pokojnina je padla za 12,6 odstotka, te zadnje uskladitve pa ne morejo tega popraviti. V letu 2012 je velik delež starejših izgubil varstveni dodatek zaradi poostrenih pogojev. Starejši pa smo na te svoje nepremičnine zelo navezani, četudi jih marsikdo ne more niti vzdrževati. Naša miselnost je drugačna, želimo jih predati potomcem, le redki ta kapital izkoristijo zase.

Naredili ste analizo, tudi v Novem mestu. Kaj je pokazala?

Največ uporabnikov, blizu 400, imamo v starostni skupini od 75 do 79 let, skoraj 500 jih imamo v skupini od 80 do 85 in v naslednji skupini prav tako. Prag tvegane revščine je v Jugovzhodni Sloveniji skoraj najvišji, 17-odstotni. Tu zapade 433 ali 25,8 odst. tistih, ki živijo sami, od tega je 290 žensk, in to je vse pod pragom revščine. Ti potrebujejo največ druženja in tudi pomoči. Res je sicer, da jih ima denimo čez 60 odst. lastniška stanovanja ali hiše, ampak mi poznamo njihov standard. Nemalo je tistih, ki celo nimajo zagotovljenih minimalnih standardov, to so objekti brez tople vode, kakšni brez sanitarij na način, kot smo vajeni danes. Če pogledava novomeške razmere, skoraj 9 odst. starejšim hrano pripravljajo svojci, trem odst. nekdo drug, skupaj skoraj 9 odst. pa jih ima le en ali dva obroka hrane na dan. Nič bolje ni na ravni države. Imamo npr. 40 odst. takšnih, ki bi potrebovali pomoč, pa je ne morejo plačati, saj je npr. 38 odst. takšnih, ki jim prihodki ne pokrijejo mesečnih potreb.

Sramotno in hkrati dokaz več, da je vaš program upravičeno prejel nagrado.

Hvala, tudi mi smo je veseli. Na podelitvi v Ljubljani je bilo prisotnih več kot sto prostovoljcev iz vse države, ob tem bi se res rada zahvalila vsem našim prostovoljcem in prostovoljkam, pošiljam pa tople pozdrave tudi našim uporabnikom.

Članek je bil objavljen v 28. številki Dolenjskega lista 13. julija 2017

Mirjana Martinović