DL: Košnja je bila nekdaj garaško opravilo

13.9.2017 | 11:45

Na Jurjevi domaciji so se zbrali kosci, ki so v roke prijeli rocne kose in pokosili Jurjev vrt.

Na Jurjevi domaciji so se zbrali kosci, ki so v roke prijeli rocne kose in pokosili Jurjev vrt.

Poskrbeti je bilo treba tudi za klepanje kos.

Poskrbeti je bilo treba tudi za klepanje kos.

Delu so se pridružile tudi ženske, ki so prijele za grablje, nekatere pa tudi za koso.

Delu so se pridružile tudi ženske, ki so prijele za grablje, nekatere pa tudi za koso.

Na Jurjevi domačiji na Občinah pri Trebnjem, kjer se trudijo ohranjati nekdanje običaje, je bilo v nedeljo popoldne spet živahno. Drugo leto zapovrstjo so se namreč na tem kulturno-etnološkem spomeniku lokalnega pomena zbrali kosci, ki so, tako kot nekoč, v roke prijeli ročne kose in pokosili Jurjev vrt.

Dogodek je zasnovala krajevna skupnost Knežja vas, ki je tudi upraviteljica Jurjeve domačije, k sodelovanju pa so povabili Društvo koscev in kosic Slovenije, katerega člani so predstavili svoje kose in način klepanja, nato pa so skupaj z domačini zavihali rokave in se lotili košnje. Ko je bilo delo končano, je bil čas tudi za kmečko malico – zadišalo je po kruhu iz krušne peči, v kateri so skuhali tudi ješprenj.

Ob tem so prireditelji pripravili še spremljevalni program, otroci in starejši so se lahko preizkusili v hoji na hoduljah ter se pomerili v skakanju z žaklji. »Namen dogodka je kot vedno na Jurjevi domačiji druženje ob starih opravilih in običajih, ko se nam pridružijo tukajšnji krajani in drugi,« je dejal upravitelj domačije Uroš Primc.

Opravila, kot je košnja, so namreč tudi nekdaj povezovala ljudi, zato se v Društvu koscev in kosic Slovenije, ki šteje okrog 60 članov in članic, trudijo ohranjati ta običaj, pripoveduje David Avguštinčič. Kot pravi, je bila košnja garaško opravilo, pa čeprav so bili ljudje takrat težkega dela vajeni. Moški so se zbrali že zvečer, sklepali so kose in se skupaj odpravili na travnik, ki ga je bilo treba pokositi, delo pa so nadaljevali zgodaj zjutraj, ko se je začelo daniti. Eden od koscev je običajno v senci skrbel za klepanje kos, drugi so kosili, nato pa so se pri opravilu zamenjali. Kosili so tja do devetih ali desetih dopoldne, čez dan je bilo nekaj časa za počitek, če je bilo treba, pa so se košnje spet lotili zvečer, še pravi Avguštinčič.

»Dela smo bili vajeni,« pa pove Anton Vencelj iz Breze pri Trebnjem, ki se je v nedeljo pridružil koscem na Jurjevi domačiji. Spominja se, da se je na košnjo prvič odpravil, ko je imel 10 ali 12 let. »Takrat se je vse kosilo na roke,« pripoveduje, »če je bil travnik velik, se je zbralo tudi deset koscev ali več.« Tudi Vencelj pove, da so delo začeli, ko se je danilo, okrog šestih pa so se okrepili z zajtrkom, žganci in zeljem ali mlekom, se spominja. Ko je bilo košnje konec, so se jim pridružile še ženske, ki so skrbele za obračanje trave, popoldne pa so jo oblikovale v kopice.

Danes je kosce zamenjala kmetijska mehanizacija, pa vendar lahko na tovrstnih dogodkih, kot so ga pripravili na Jurjevi domačiji, še vedno začutimo utrip nekdanjih dni, za kar ne nazadnje skrbijo tudi v Društvu koscev in kosic Slovenije, ko se na primer udeležujejo tekmovanj v košnji z ročnimi kosami. Kot še pravi Avguštinčič, je pri tem v prvi vrsti pomembno, da znajo kosci sklepati svojo koso, potrebno pa je tudi veliko moči in kondicije. Spet drugi, kot je denimo Vencelj, pa se tovrstne košnje lotijo bolj za hobi, saj, kot pravi, še vedno raje poprime za ročno kot za motorno koso.

Članek je bil objavljen v 23. številki Dolenjskega lista 8. junija 2017

Besedilo in fotografije: Joži Sinur

Komentiraj prispevek

Uporabniško Ime

e-Naslov

Vaš komentar

Izračunajte vsoto šest in štiri: