DL: Kruh jim dajejo odsluženi avtomobili

30.9.2014 | 14:50

Delovna ekipa Avtoodpada Krakov pri novi pridobitvi v delavnici, opremi za ekološko razgradnjo vozil: tretji z desne oče Darko, ki je že upokojen, na njegovi desni hčerka Blanka ter na levi sinova Gorazd in Jože. Na vsaki strani še delavca: Franc Bernard in Zijad Džamanovič.(Foto: L. M.)

Gorazd Benčina, ki vodi družinsko podjetje Krakov, razlaga, kako po novem poteka osuševanje vozila. (Foto: L. M.)

Avtoodpad Krakov, glavni na območju širše Dolenjske, je uspešno družinsko podjetje. Te dni praznuje dve desetletji delovanja, v njem pa si vsakdanji kruh služijo trije Benčinovi otroci – Gorazd, ki je za očetom Darkom prevzel vodenje, Jože in Blanka – ter še dva mehanika.

Pridni so in zagnani, in kljub težki gospodarski situaciji v naši državi težijo k izboljšavam in nadgradnji svoje dejavnosti. Tako so letos kot drugi v Sloveniji nabavili novo opremo za ekološko razgradnjo vozil, in sicer za osuševanje, s pomočjo katere s posebnimi sesalci iz izrabljenega avta posesajo prav vse tekočine, tako da se na tla ne izlije niti ena kapljica olja, nafte ... Investicija, za katero so morali najeti kredit, je bila velika in upajo, da se bo v nekaj letih povrnila. Ko so pripravili krajšo slovesnost ob jubileju, so si jo lahko pobližje ogledali tudi obiskovalci.

Da je nastal Avtoodpad Krakov, je pravzaprav naključje. Oče Darko, po poklicu  šofer, je kmalu po osamosvojitveni vojni ostal brez službe. Doma je malo kmetoval in občasno popravil kakšno vozilo. Tako se je na dvorišču znašel en avto, dva ... Skratka, začelo se je v domači garaži brez predhodnih načrtov. Najprej je imel avtoodpad kot dopolnilno dejavnost na kmetiji, od leta 1994 pa samostojno. Tako je družina Benčina postala povezana z avtomobili in trenutno je glavna dejavnost podjetja razgradnja izrabljenih motornih vozil in prodaja rabljenih rezervnih delov. Manjši del dejavnosti predstavlja tudi avtovleka.

Že čez nekaj let je očetu priskočil na pomoč najstarejši sin Gorazd, avtomehanik, in kot pravi, so hitro napredovali in se širili ter bili med prvimi bolj urejenimi avtoodpadi v Sloveniji. Že 1994 so imeli za delo betonski plato. »Z očetom sva hodila veliko v Evropo, zlasti Avstrijo in Nemčijo, in videla primere dobrih praks,« pravi Gorazd. Vstop Slovenije v EU pa je prinesel nove predpise in zahteve na področju izrabljenih vozil in Benčinovi se spominjajo, kakšen šok je bil, ko je okoljsko ministrstvo začelo strategijo, da se ukinejo vsi avtoodpadi po Sloveniji, delo pa prevzame le nekaj največjih koncesionarjev. »Dejavnost smo že zmanjševali, pospravljali robo, bilo je hudo,« pravi Blanka Benčina Smerke, a k sreči so se avtoodpadi povezali in s pomočjo aktivnega Gospodarskointeresnega združenja in Agencije avtoserviserjev, kamor sodi tudi Avtoopad Krakov, jim je uspelo to namero preprečiti. Evropska zakonodaja namreč zahteva, da avta ne le razgradijo in uničijo, ampak da čim več stvari ponovno uporabijo. In to počnejo. Je pa treba ves čas slediti zakonodajnim zahtevam in tako so pred dvema letoma z veliko truda in denarja pridobili okoljevarstveno dovoljenje za obrat, in sicer za deset let. Imajo tudi svojo rastlinsko čistilno napravo. »Ogromno je zahtev, včasih je bilo vse enostavnejše, manj birokracije in poročil, manj inšpekcijskih nadzorov. Današnji časi so veliko manj prijazni do malega podjetnika,« ugotavlja Blanka.

Avtoodpad Krakov se vseskozi trudi in ozavešča ljudi, da je vozilo nevaren odpadek in da je dolžnost zadnjega lastnika, da poskrbi za pravilno odjavo in odstranitev. A mnogi se tega ne zavedajo oz. ne vedo. Veliko o tej problematiki povedo naslednje številke – kar 90 odstotkov izrabljenih vozil v Sloveniji se izgubi v sivi ekonomiji. Iz prometa je letno odjavljenih okrog 60 tisoč vozil, v razgradnjo pa jih pride okrog 6 tisoč. Avtoodpad Krakov ima dovoljenje za razgradnjo dva tisoč vozil letno, a razgradijo jih le deset do dvanajst odstotkov od svojih zmožnosti. »Izgublja država z davki, z manj delovnimi mesti, izgubljamo pa tudi vsi zaradi slabšega okolja. Vsega tega bi se lahko rešili, saj ustrezno zakonodajo imamo, a kaj, ko se je ne upošteva. Kazni so hude, a država se izgovarja, da je premalo inšpektorjev. Problem pa je tudi, da imamo kar naprej nekega drugega sogovornika na ministrstvu, saj se pri nas prepogosto menjavajo vlade, z njimi pa ministri ter drugi odgovorni in pristojni za to področje. Zato so le pogovori, pogovori, ne premakne pa se nič,« razočarana ugotavljata Blanka in Gorazd, ki opozorita še, da mora naša država zaradi neizvajanja veliko zakonodaje na področju varstva okolja EU plačevati visoke kazni, pa se o tem nič ne govori. Mar ne bi bilo bolje, da bi za ta denar ozaveščali ljudi?

Članek je bil objavljen v 27. številki Dolenjskega lista, 3. julija 2014

Lidija Markelj