DL: Skrivnosti za dobro pogačo ni

4.9.2014 | 13:10

Sonja Škof (druga z leve) je, potem ko je prejela priznanje za najboljšo pogačo, na Vinski vigredi obiskala članice Društva kmečkih žena Metlika, ki so za obiskovalce prireditve pekle belokranjske pogače. (Foto: M. B.-J.)

Na Vinski vigredi v Metliki si je letos priznanje za najboljšo pogačo prislužila Sonja Škof s Črešnjevca v semiški občini. Zadnja leta se na prireditvi za priznanje za najboljšo pogačo potegujejo le tisti, ki imajo certifikat za peko te evropsko zaščitene jedi. Sonja Škof ima certifikat že od vsega začetka, torej od leta 2010. Zanimivo je, da se je s pogačo spoznala šele pred 32 leti, ko se je poročila v semiško občino. Prej ni vedela zanjo.

Pravi pa, da skrivnosti za dobro pogačo ni. Predvsem pa jo je treba peči z dušo in takrat je dobra. Priznala je, da je bila presenečena, da je med desetimi pogačami zmagala prav njena. A je ni dala v oceno zaradi tekmovanja, ampak je želela zgolj slišati mnenje strokovnjakov. »Verjamem, da so bile razlike v kakovosti pogač majhne in da se je komisija težko odločila. Vesela pa sem, da sem kot predsednica Društva kmečkih žena Semič sodelovala z Alenko Mežnaršič, ki je mati zaščite belokranjske pogače. Dala mi je veliko koristnih nasvetov. Pogače, kot so jih pekli na našem koncu pred zaščito, so bile povsem drugačne. Bile so kvadratne, in ne okrogle, ter zamešene po drugačni recepturi,« se spominja Škofova.

Sonja ima kot dopolnilno dejavnost na kmetiji registrirano peko peciva in kruha Šrajf. »Belokranjci imajo raje kakšno drugačno pogačo kot zaščiteno. Testo je sicer za vse enako, le posip je različen. Turistom pa vedno spečem pravo belokranjsko,« pove Škofova, pri kateri si turisti lahko ogledajo tudi muzej na prostem. Na njihovi domačiji imajo razstavljene stare stroje in naprave, ki so jih nekoč uporabljali za pridelavo žit.

Članek je bil objavljen v 21. številki Dolenjskega lista, 22. maja 2014

M. Bezek-Jakše