DL: Slovenskost belokranjskega izročila

8.4.2013 | 14:45

Janez Pezdirec (Foto: M. B.-J., arhiv DL)

Naj za začetek navedem izmišljeno idejo, ki bo dobila svoj odgovor v nadaljevanju prispevka. Recimo, da bi Nemci pred več desetletji poslali v Berlin raziskovalca, naj tam zbere in zabeleži pričevanja o ljudskem izročilu Berlinčanov. Lahko bi se zgodilo, da bi ga z drugačnostjo, izvirnostjo in bogastvom najbolj očarala tamkaj živeča turška skupnost, zato bi beležil predvsem šege in navade turške skupnosti – spomine na način življenja Turkov v nemški prestolnici. V primeru obsežnosti in poglobljenosti raziskave, ki bi ji veliko priznanje dala tudi etnološka stroka, ter ob pomoči množičnih medijev, ki bi popularizirali njegove terenske izkušnje in spoznanja o turškosti berlinskega izročila, bi se Berlinčanom in Nemcem lahko sčasoma zazdelo, da ima berlinska folklora turške korenine – še več – da je značilna berlinska folklora pravzaprav turška.

Predstava o turškosti berlinske folklore bi se širila vse, dokler se ne bi oglasil kdo, ki bi znal jasno in glasno reci: »Počakajte, Turki so res del pisanega kalejdoskopa prestolnice, ni pa prav, da se kot berlinska folklora šteje le njihova. Imamo namreč tudi nemško.« Nepojmljivo je, da bi se Berlinčanom in Nemcem opisano lahko zgodilo tudi zares, žal pa se nekaj podobnega dogaja pri nas na Slovenskem.

Mnogim poustvarjalcem ljudskega izročila se zdi namreč dokaj samoumevno, da v program, v katerem skušajo predstavljati nekdanje življenje Belokranjcev, vključujejo predvsem uskoške, srbske in hrvaške pesmi ter plese, kot so Pobelelo pole, Seljančica, Lepa Anka, Hruške, jabuke, slive in podobne. Ljudje so si z leti ustvarili predstavo, da Belokranjci plešemo samo kola, da igramo samo na tamburice, govorimo hrvaški jezik in še marsikaj drugega, kar je daleč od resnice! Takšno popačeno podobo o Beli krajini so sooblikovali raziskovalci ljudskega izročila, ki so na teren prihajali predvsem iz Ljubljane, beležili pričevanja in jih popularizirali ob tem pa pogosto pozabili povsem jasno povedati, kje v Beli krajini so raziskovali in med katerim belokranjskim prebivalstvom.

Ob tem so svoje pri širjenju predstav o neslovenskosti belokranjskega izročila opravili še v šolah in medijih ter v folklornih, pevskih in godčevskih skupinah, ki so za poustvarjanje izbirale predvsem izročilo, ki se je razlikovalo od osrednjeslovenskega. To me ne preseneča – me pa moti. Najbolj to, da so tudi raziskovalci pri svojem znanstvenem in aplikativnem delu najbolj izpostavljali prav prvine, ki so se razlikovale od osrednjeslovenskih, s tem pa vplivali na splošno prepričanje o posebnostih belokranjskega izročila, ki naj bi bilo bolj kot z osrednjeslovenskim povezano s srbskim in hrvaškim.

Če se spominjamo nekdanjega življenja Belokranjcev, je bilo to res nekoliko drugačno od življenja drugih Slovencev, vendar ne tako drugačno, kot se pogosto predstavlja. Beli Kranjci, ki živimo v tem delu naše domovine, imamo marsikaj posebnega – marsikaj posebnega, kar ni ne uskoško in ne hrvaško. Zato menim, da bi bilo treba pričevanja, ki jih imamo, prevetriti in ponovno premisliti o podobi belokranjskega izročila – predvsem pa enakovredno obravnavati vso njegovo pestrost. Mešanje vsega skupaj v enem loncu ne koristi nikomur, še zlasti če razmerje sestavin v njem ne ustreza dobremu okusu.

Ljudje, ki živimo v Beli krajini, se imamo za Belokranjce – že stoletja živimo na tem prostoru. Na prvem mestu smo že stoletja Slovenci, del Belokranjcev pa ima tudi druge korenine in so prevzeli belokranjstvo, ob tem pa ohranili del kulture, ki se od Belokranjcev slovenskega porekla loči. Uskoki imajo drugo vero – grškokatoliško, Belokranjci slovenskega porekla rimskokatoliško, Uskoki imajo drugo pisavo itd. Na uskoških pokopališčih so imena zapisana v cirilici, še danes. Že pred stoletji so se naselili na območje Bele krajine in s sabo prinesli svojo kulturo, ki se je širila širše po slovenskem prostoru. Kultura Uskokov se je mešala s kulturo Slovencev, Slovenci smo radi prevzemali uskoške navade, vse več je mešanih zakonov. Slovenci smo očitno taki, da zmeraj lažje sprejmemo tuje, nekaj, kar ni slovensko.

V času skupne Jugoslavije se je spodbujalo bratstvo in enotnost, tako je celo v šolske klopi in učbenike prišlo napačno mnenje, slika in podoba ljudi – Belih Kranjcev, živečih med Kolpo in Gorjanci. Pogosto se celo Slovenci, ki v Beli krajini živimo in delamo, sprašujemo, kaj smo? Smo mi gospodar na tem dvorišču ali tu gospodari sosedov petelin?

Med mojim načrtnim in zelo intenzivnim ljubiteljskim raziskovanjem slovenskega glasbenega izročila ter šeg in navad v Beli krajini, ki traja že deveto leto, sem prišel do spoznanj, ki so potrdila moja prejšnja predvidevanja, da je neslovensko izročilo preveč izpostavljeno, slovensko pa močno zapostavljeno. Pri naši hiši, v naši družini, se je od zmeraj veliko pelo, spomnim se svojega starega očeta dobrega gospodarja, pevca in zavednega Slovenca, rojenega leta 1897, ki se je spominjal na čas pred drugo svetovno vojno, ko so ga pesem Lepa Anka naučili njegovi otroci, ki so jo prinesli iz šole. Kakšen krog je narejen – kakšna prevara? Teh pesmi Belokranjci prej niso peli – bile so nam vrinjene, in zdaj naj bi bile naše bolj kot tiste, ki so resnično naše. Ne, ne! Skoraj vse folklorne skupine v Beli krajini izvajajo podoben repertoar, skoraj nič od tega pa ne sodi v starejšo slovensko belokranjsko tradicijo. Učijo se ga, samo da nastopajo, da se družijo in ustrežejo drugim Slovencem, ki si želijo videti nekaj drugačnega od tistega, kar pozna osrednja Slovenija. S tem še sami širijo tuje pesmi in plese medse, pozabljajo pa na svoje korenine.

Pri tem je še posebej žalostno, da jih podpirajo tudi inštitucije na državni ravni, namesto da bi jih usmerile na pota, na katerih bi bilo jasnejše, katero je dejansko izročilo Belih Kranjcev. V zadnjih letih je sicer tudi nekaj svetlih izjem, ki jim ni vseeno, kaj sodi v starejše slovensko belokranjsko izročilo in kaj se je v predstave o njem vrinilo pozneje. Mednje sodi folklorna skupina iz Dragatuša, katere vodstvo ima meni sorodna razmišljanja, s podobno mislečimi se je mogoče srečati v Semiču in podobnih misli so še nekateri poustvarjalci pevskega izročila.

Temeljna težava je v tem, da so se v splošne predstave usidrala mnenja o homogenosti belokranjskega izročila, ki pa ga ni bilo in ga ni. S pričujočim prispevkom bi vse, ki se tako ali drugače srečujejo z belokranjskim izročilom, želel spodbuditi, da premislijo o svojih dejanjih. Treba bi bilo zamenjati vsebine šolskih učbenikov, ki Belokranjce predstavljajo v izkrivljeni podobi, zato bi bilo prav, da se ustanove in posamezniki začnejo zavedati zmotnosti svojih dejanj. Belokranjci smo Slovenci, imamo svojo kulturo, in to tudi želimo pokazati in povedati vsem. Vzemite nas take, saj s tem spoštujete tudi sami sebe.

Članek je bil objavljen v 49. številki Dolenjskega lista 6. decembra 2012.

Janez Pezdirec

starejši najprej | novejši najprej

Komentarji (22)

8.4.2013Oceni inca

O,kako zelo se strinjam z vami! Upam,da niste preveč osamljeni v tej lepi vaši krajini.

8.4.2013Oceni alko

Odličen prispevek.

8.4.2013Oceni minca

V mojih otroških letih, ko so se zbrali bratje in sestre mojega očeta, ob žegnanjih, ob godovih in še kakšnih drugih dogodkih, se je pri nas velikokrat pelo, vedno prave slovenske pesmi. Moj stari oče, rojen je bil 1895, je še posebno rad zapel "Oblaki so rdeči". Zelo me moti, da se kot belokranjske narodne pesmi navajajo smo Lepa Anka in podobne, za katere sem jaz prvič slišala šele v osnovni šoli. Vse pohvale za gornji prispevek, morda se bo nad njim zamislila kakšna učena glava v Ljubljani!

8.4.2013Oceni kr´ena

Super, povejte katere plese in pesmi imate v mislih. Posredujte besedila in zapise samih plesov, kako se je plesalo? Folklorne skupine ustvarjamo iz tega, kar imamo na voljo, kar preberemo in slišimo od najstarejših prebivalcev Bele krajine. Prizadevamo si, da najdemo čimveč starih, pristnih belokranjskih običajev, a če zadeve ni zapisane oziroma te zapise nekdo hrani zase do tega ne moremo dostopiti. Večina skupin pa pri nastopih poudarja, da se plešejo plesi uskoškega, srbskega in hrvaškega porekla, ki so se obdržali zaradi priseljevanja omenjenih narodov in mislim da nihče ne trdi, da so to plesi in pesmi originalno nastali v Beli krajini. Da se učimo da nastopamo in ustrežemo drugim - s tem se sploh ne strinjam. Z delom da se družimo pa. Morda je kdo od bralcev gledal SLovenija ima talent v nedeljo - lepo je povedal fant, folklora se pleše zato, da se ljudje spomnejo od kod so in da ne bo v prihodnosti mladina mislila da je tradicionalen ples "Gagnam style" in pa "Harlem shake". Torej, avtorju članka - posredujte pesmi in plese, se jih z veseljem začnemo učiti. Če pa jih nimate pa nisem prepričana da je vaš članek na mestu. Resnično nočem koga žaliti, jeziti in razburjati, vendar pričakujem da če že izpostavite problem v takšnem obsegu da imaste zanj vsaj neko rešitev. + država podpira izredno malo. Že že, večje skupine kot je npr. AFS France Marolt, manjše skupine pa so v veliki večini odvisne od sponzorstva, saj tudi nastopi niso plačani (če je morda kdo mislil drugače).

9.4.2013Oceni občan

Kr´ena - če misliš resno pokliči FS Dragatuš, kolikor mi je znano, oni že nekaj časa pripravljajo program slovenskih plesov iz centralne Bele krajine. Čestitam Janezu Pezdircu za obišrni zapis tega problema o potujčevanju belokranjske kulture. Prava sramota je ko ob nastopu "naših" folklorašev reče hravški Mesić: "pa ovi su naši".

9.4.2013Oceni GJ

Zanimiv članek, vendar se z njem vseakor ne bi strinjal v celoti. Bela krajina je (tako kot vsa Slovenija) zgodovinsko gledano izrazito multikulturno področje, ki so ga sooblikovali Slovenci (ki se kot narod pojavijo razmeroma pozno), Hrvati, Srbi, Romi, Kočevski Nemci itd. če se ne spuščamo še dalje v zgodovino. Dejstvo je, da je vsak tukaj pustil svoje kulturne značilnosti, ki se še dandanes medsebojno prepletajo in sobivajo in jih je vse potrebno spoštovati in jih sprejeti. Res je, da so raziskovalci, zbiratelji ljudskega blaga v času konca 19 in začetka 20. stoletja z velikim veseljem obiskovali Belo krajino, seveda pa jih tukaj ni zanimalo to kar je bilo kranjskega (ker je preveč podobno ostalim kranjcem) temveč tisto kar je bilo drugačnega. V modi je bilo raziskovanje drugega, drugačnega in ker si pač niso mogli privoščiti raziskovanj v Aziji ali Afriki so šli seveda na najbolj oddajene kraje Slovenije, kjer je bila kulturna mešanica največja. Pri tem marsikoga tudi ni zanimal kranjski živelj na tem področju temveč drugi. In to je bil predvsem južni del Bele krajine, kjer je živelo v zadrugah največ ‘tujih’ prebivalcev t.i. Uskokov. S vidika takratnega časa mi je povsem razumljivo, da niso šli raziskovat pobočij Semiške gore, kjer so živeli ‘’šokci’’ (kar je tudi Srbska beseda za rimokatolike). Iz tega vidika takratnim raziskovalcem ne moremo in ne smemo zameriti njihovega dela. Drugo vprašanje pa je, kaj in kako tovrstno gradivo vzamemo z današnje perspektive. Belokranjske folklorne skupine večinoma povzemajo oz. predelujejo to, kar je delal že Marolt. Vprašanje se tu poraja ob uniformiranosti belokranjskih folklornih skupin ter vpliva Franceta Marolta na to kaj se igra, pleše in poje, torej predstavlja v tem okviru. Nikakor ne bi trdil, da plešejo in pojejo le Lepo Anko itd. Če le malo spremljate boste opazili, da sta živo ohranjena oba obredja (tako Metliško kot Črnomaljsko – brez glasbe le petje), plešejo ogromno Štajrišov, Oberštajrišov, Šotišev, Zibšritov ki izhajajo prav iz Kranjske in še prej iz Avstrijskih dežel. Ob tem naj omenim da prav Srbsko, torej bojanske plese plešejo le Metličani. Žal še nismo videli koreografij postavljenih na osnovi drugih etničnih, socialnih, delavskih, političnih skupin in vplivov kot bi bili delavski, kočevarski, partizanski, meščanski itd. Če si tukaj zastavljamo vprašanje, kaj je slovensko, kaj je belokranjsko je lahko edini pravilni odgovor: VSE! Naj samo še opomnim, da je dr. Marija Makarovič tu raziskovala veliko in ne le južnega dela Bele krajine temeč tudi Predgrad, osrednjo Belo krajino itd. In ni edina vendar je še veliko terena raziskanega. Raziskovati pa je potrebno z današnjega zornega kota in ne iz zornega kota raziskovalcev z začetka 20. stoletja ali še prej...

9.4.2013Oceni ivan štrekelj

KONČNO ! V OSRČJU BELE KRAJINE,to je od izvira do izliva osrednje belokranjske reke LAHINJE s pritoki DOBLIČIC in KRUPE od izvira do izliva teh rek,za Lepo Anko pred 50 leti sploh nismo vedeli,sedaj pa je belokranjska NARODNA pesem.S tem se nikoli nisem strinjal.Sam sem hodil prva štiri leta (od leta 1957 do 1961) v šolo v Gradac in nikoli nismo peli te pesmi.<<<<

9.4.2013Oceni Jane

ko to prebiram ugotavljam,da nekatere osebe motijo "belokranjske" pesmi Lepa Anka,Pobelelo pole,zanima me pa to kako,da jih ne moti pa belokranjska pogača,ki so si jo prisvojili in jo zaščitili.Zakaj se tu ne vprašate od kod izvira.Pogača izvira iz Žumberka.

9.4.2013Oceni Jože M

Zanimiv članek in zanimivi kometarji vsekakor. Malo se bojim, da lahko na hitro postanemo žrtve lastne ozkosrčnosti in omejenosti saj naj bi bilo bolj pomembno kdo je bolj "pravi Beli Kranjec" in koga bomo "izbrisali". Res me zanima kdo si lahko vzame pravico, da nagrbanči čelo, globoko pomisli in iodloči ali sem jaz pravi "Beli Kranjec" ali ne. Vsekakor se strinjam z ugotovitviojo, da se zgodovina Bele krajine ni začela s turškimi vpadi in poslednično z ustanovitvijo Vojne krajine. Mimo grede: Od kot ime Bela krajina /mogoče po Valvazorju, ki nas imenuje Bel Kranjci, mogoče po botaniki /bele breze/ ki jih najdeš vse povsod in niso ravno neka posbna posebnost naših krajev/. Mogoče pa po logiki imenovanja strani neba z barvami. /Dokazano je, da se imenuje Črno morje zato ker je severno od neke točke, Rdeče morje je južno od neke točke, Bela rusija zato, ker je zahodno od Rusije itd /zelena je vzhod/. Tako naj bi bila Bela krajina imenovano področje, ki se nahaja zahodno od Vojne krajne. Zakaj pa ne - smo vsaj enkrat zahod in ne jug. Tako je tudi pri kulturi, pri ljudskih običajih in ne nazadnje pri plesih in petju - kam se postaviš od tam meriš oziroma sodiš. Upam in želim si, da bomo Belokranjci v bodoče bolj občutljivi in hkrati dovolj strpni na našo preteklost. Pomen Lepe Anke / pa tudi Pastirče mlado, ki ga na Youtube prepeva srbski narodnozabavni pevec Tozovac/ bo toliko manjši kolko več drugih pesmi, plesov in običajev bomo postavili ob bok sedaj raziskanim in dokumentiranim. Tudi sam sodim med tiste, ki bi se z veseljem srečal z na novo dokumentiranimi in raziskanimi običaji pa naj bodo iz časa "Belih Kranjcev" ali pa še prej, ko se je področje, ki mu danes rečemo Bela krajina imenovalo Marka Metlika - ali pa še pred tem. Naj zaključim - dokler bo dialog o tem kateri plesi so bolj "pravoverni" in se bodo dejansko pleseli bomo obstojali - gorje nam, ko ne bo niti plesov niti pesmi v domačem - beri Slovenskem jeziku. Kako se ohranjajo običaji, šege , zanimive zgodbe - so nam najbolj konkretno pokazale Radvke in Radovci z duhovito komedijo, ki so jo sami napisali, sami odigrali v lastnem dialektu - pa še to za prostovoljne prispevke - torej zastonj. Vsa čast jim.

9.4.2013Oceni Tamburaš

Lepa Anka, Pobjelelo polje ovcama, Pastirče mlado in milo, ... so hrvaške , nekatere pa celo srbijanske narodne pjesme in nikogar ne motijo, samo reči jim moramo drugače -mogoče bi bil primernejši izraz jugoslovanske.

začetnapredhodna Stran: 1/3naslednja zadnja

Preglej samo prijavljene komentatorje

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava Pozabljeno geslo Registracija Pogoji uporabe