Sveta si, Zemlja - vse najboljše za 22. april, svetovni dan Zemlje

22.4.2024 | 11:00

O Zemlji je slovenski pesnik Oton Župančič spenil visoko pesem: »SVETA SI, ZEMLJA, IN BLAGOR MU, KOMUR PLODIŠ«.

22. aprila vsako leto obhajamo svetovni Dan zemlje

Dvaindvajseti april je svetovni praznik Dneva Zemlje, ki ga na pobudo civilne družbe praznujejo po vsem svetu več kot trideset let. Dan Zemlje opozarja na enkratnost in neponovljivost ranljivega planeta Zemlja, tretjega kamna od Sonca. Mislec Alvaro Garcia Limero je prepričan, da je zemlja mati vsega in vseh. Pripada človeku in človek pripada zemlji. Vse je povezano med seboj, tako kot družino druži kri. Človek je kot stvarnik tkanja življenja samo vlakno v njem. Kar naredi s tkanjem, dela tudi s samim seboj, so misli Chiefa Seattla.

Zasnovo dneva Zemlje je razvil John McConnell leta 1969 na Unescovi konferenci v San Franciscu. Z okoljem in naravovarstvenimi vprašanji svetovnega pomena se je zlasti ukvarjal ameriški senator Gaylord Nelson, ki je pripravil predsedniško turnejo, na kateri je s somišljeniki opozoril na resne težave pri ohranjanju naravnega okolja. Prvi praznik Dan Zemlje so zaznamovali 22. aprila 1970 v San Franciscu in po tem letu se Dan Zemlje praznuje vsako leto, število sodelujočih posameznikov, držav in organizacij, ki se medsebojno povezujejo v posebno omrežje Earth day Network, pa narašča.

Vsi Zemljani moramo iz ljubezni do Zemlje stremeti k ohranjanju narave, naravnih ravnovesij in zdravega naravnega okolja, ker je zemlja naš edini dom. Elon Musk sicer načrtuje, da bomo ljudje naselili Mars, kar pa je zelo oddaljena bodočnost.

Dan Zemlje je priložnost, da opozorimo na okoljske in naravovarstvene probleme v skladu s pravicami Aarhuške Konvencije[1] o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, ki je bila podpisana leta 1998 na Danskem. Srce mi zaledeni ob strašni misli, da bo zaradi vojnega kaosa, ki vlada v Ukrajini, Palestini in grozi tudi drugod, konec zemlje in s tem konec življenja na njej. A se zavem, da se nam tega (zaenkrat) ni treba bati, ker Zemlja v osončju kroži v zlati dobi naše galaksije. Čuvajmo jo, ker je naša in edina. Ponosno je ovenčana s svetostjo življenja, ki kipi v naravi in v njenih danostih.

Mislec Cree nas je posvaril, da ko bo posekano zadnje drevo, zastrupljena zadnja reka, ulovljena zadnja riba, bomo prišli do spoznanja, da denarja ne moremo jesti.

Albert Einstein je resno opozoril: »Ko bo umrla zadnja čebela, bo človek v nekaj letih izginil z obličja Zemlje«.

Svetu bahavo sporočamo, da so gozdovi naše največje bogastvo, a šele po zaključku prvega obdobja koncesij slovenskih gozdov bomo lahko preverili, kakšni so bili posegi v gozdove, ter ali in koliko trajne škode so jim povzročili njihovi koncesionarji. Hlepenje po dobičku je preraslo zavedanje, da je narava ena sama.

Razočaran sem, ko ugotavljam, da državne inštitucije in osebe, ki so zadolžene in plačane za varovanje naših naravnih bogastev in dobrin splošnega pomena, ne opravljajo svojih nalog po načelih vesti in poštenja. Načelo 'zakonitosti' marsikdaj pomete pod preprogo hude posege v naravno okolje. Spomnimo se katastrofalnega upravljanja z našimi vodotoki, ki so določenim gospodarskim družbam prinesla velike dobičke, ljudem pa katastrofalne posledice velikih povodenj. Kritično se ozrimo na našo prakso izpustov toplogrednih plinov, na recikliranje smeti, na pomanjkljivo rabo obnovljivih virov energije, kajti lobiji so se globoko zajedli v vsebino naše družbe, okrnili in skrunili so vrednote, ki so jih tisočletja čuvali naši očaki. Zanje so bili narava, zemlja in gozd sveti.

Neizbrisen pečat in veliko škodo naravnemu okolju povzročata prekomerna uporaba gnojil in pesticidov v kmetijstvu, ki vpliva na podtalnico in s tem na kvalitetno pitno vodo. Poseben problem v kmetijstvu je uporaba gnojevke, ki je coctail strupov[2]. Omejitve in prepovedi, ki se nanašajo na gnojenje kmetijskih zemljišč z gnojnico in gnojevko, so sicer  določene z Uredbo o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov[3], pri čemer gre zgolj za omejitve in prepovedi, ki se nanašajo na varstvo voda (ne pa tudi kvalitete zemljišč in naravnega okolja). Z 'nitratno uredbo' je bila v slovenski pravni red prenesena Direktiva Sveta Evrope z dne 12. 12. 1991 o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov[4]. Nitratna uredba v skladu s citirano direktivo določa mejne vrednosti vnosa dušika iz kmetijskih virov v tla ali na tla ter ukrepe za zmanjšanje in preprečevanje onesnaževanja voda, ki ga povzročajo nitrati iz kmetijskih virov. V skladu z določbami nitratne uredbe lahko kmetijska gospodarstva gnojijo kmetijska zemljišča z živinskimi gnojili le v količinah, ki ne presegajo mejne vrednosti, to je 170 kg N/ha kmetijskih zemljišč v uporabi na ravni kmetijskega gospodarstva. Čeprav uredba določa mejno vrednost, kar pomeni, da kmetje po kmetijskih zemljiščih ne smejo polivati neomejenih količin gnojnice in gnojevke, se v praksi dogajajo kršitve, ki nimajo doslednega nadzora in (običajno) niso sankcionirane. Zato so v predelih, kjer njive in travnike gnojijo z gnojevko (gnojnico) že ogrožene zaščitene živalske in rastlinske vrste. Na spletni strani[5], ki poroča o prizadevanjih društva Proteus za čisto in zdravo okolje, sem zasledil, da nitrati, ki jih vsebuje gnojevka iz bioplinarne in prašičje farme, s katero polivajo polja v Beli krajini, ogroža ljudi in močerila (Proteus anguinus parkelj[6]). Ugotavljamo, da sta v koliziji prizadevanje za čisto in zdravo okolje in kmetijski lobiji, ki se upirajo tudi z državljansko nepokorščino z grožnjami, da brez kmeta ne bo hrane.

Uporaba obnovljivih virov energije in varčevanje z energijo sta ključna ukrepa za zdravo in živim bitjem prijazno bivanje na zemlji. Varčevanje z energijo je najbolj učinkovit način reševanja podnebnih sprememb, ohranjanja naravnih virov in skrbi za zdravo okolje. Za strpno in okolju prijazno sobivanje lahko lovske organizacije storijo marsikaj koristnega. Na podlagi 41. člena Listine evropske unije o temeljnih pravicah[7] (2010/C 83/02), ki so ga sprejeli Evropski parlament, Svet in evropska komisija, imamo državljanke in državljani pravico do dobrega upravljanja, kar pomeni, da bi morali imeti ljudje, ne pa stranke in multinacionalke, odločilen vpliv na varstvo narave in naravnega okolja.

Naša pričakovanja, da bo država zaradi zaščite naravnega okolja sprejela učinkovit zakon o prepovedi voženj v naravnem okolju z resnimi ukrepi, se niso uresničila. Kurjenje v naravnem okolju, ki sprošča vrsto različnih plinov, tudi dioksina, ki je strupen plin, predstavlja grožnjo podnebnim spremembam in škodi zemlji.

Zaradi splošne osveščenosti v skladu s prizadevanji za primerno okolje ter za ohranitev ogroženih rastlinskih in živalskih vrst je država sprejela Rdeči seznam IUCN, ki je pomemben za zaščito flore in faune. V Sloveniji je bil za zaščito in varovanje ogroženih rastlinskih in živalskih vrst sprejet Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam.

Slovenija je obdarjena s čudovito in raznoliko pokrajino. Imamo gorski svet, srednjegorski in gričevnat svet, lepoto nižinske pokrajine in obal morja, obrežja rek in drugih vodotokov ter mokrišča. Vse to pa lahko uniči le nekaj nepremišljenih potez, zato zgolj akcija Očistimo Slovenijo ne zadošča. Skrb za čisto naravno okolje je permanentna naloga. Nikakor ne razumem ljudi, ki uničujejo naravno okolje, tudi s kurjenjem v naravi. Čudim se mačehovskemu odnosu odgovornih oseb, ki ne ukrepajo, čeprav so zadolžene in plačane za varovanje naravnega okolja in ukrepanje zoper kršilce, zlasti požigalce. Obstajajo številni predpisi s kaznimi, pa se zdi, da nihče ne jemlje stvari resno.

Ob svetovnem dnevu Zemlje so se moje misli srečale z razmišljanji misleca Alvara Garcie Linera, ki je svetu sporočil: »Zemlja je mati vsega in vseh«.

[1] Konvencija je mehanizem za udejanjanje sprejetih načel Deklaracija o okolje in razvoju na konferenci v Rio iz leta 1992, ratificiral jo je Evropskega parlament in jo vključil v zakonodajo, poznano kot Okvirna direktiva o vodah (Directive 2000/60/EC), ki jo je republika Slovenija ratificirala leta 2004. 

[2] Po enem od stališč Ministrstva za kmetijstvo in okolje morajo kmetje gnojila uporabljati v skladu s potrebami rastlin po hranilih v času vegetacije spomladi in poleti, za pravilno gnojenje je leta 2010 ministrstvo izdalo »Smernice za strokovno utemeljeno gnojenje«.

[3] Uradni list RS, št. 113/09 in 5/13 - nitratna uredba;

[4] Direktiva Sveta Evrope, št. 91/676/EGS), t. im. nitratna direktiva;

[5] http://www.dolenjskilist.si/2012/04/13/77702/novice/bela_krajina;

[6] Črni močeril ali črna človeška ribica je jamska dvoživka-podvrsta človeške ribice, ki živi v podzemnih vodah, našli so ga leta 1986 člani Inštituta za raziskovanje Krasa, ko so preučevali izvira Dobličice; 

[7] Uradni list Evropske unije C 83/399 SL2;

Bojan Avbar