DL: Misijonar Tone Kerin - Z Madagaskarja prišel oznanjevat v Brusnice

24.3.2024 | 18:30

Toneta Kerina (na levi) je na mesto župnika Župnije Brusnice umestil novomeški škof msgr. dr. Andrej Saje (v sredini). Na desni generalni vikar novomeške škofije Peter Kokotec. (Foto: L. M.)

Tone Kerin (na desni) se je po maši rad srečal z župljani. Na sliki v družbi Petra Kokotca z novomeške škofije (na levi) in organistke Janje Kerin (druga z leve). (Foto: L. M.)

V Župniji Brusnice, ki je pred skoraj letom dni po smrti dolgoletnega in priljubljenega župnika Alojzija Brceta ostala brez svojega duhovnega pastirja, so se v januarskih dneh razveselili novega duhovnika – misijonarja, lazarista Toneta Kerina, po rodu iz Posavja.

Kar 39 let je predano in z veseljem deloval kot misijonar na Madagaskarju. Čeprav je imel drugačne načrte, je iz zdravstvenih razlogov zdaj ostal v domovini in z dovoljenjem svojih predstojnikov – je član Misijonske družbe – sprejel službo župnika v Brusnicah.

Verniki, med katerimi je devet mesecev ob pomoči duhovnika Janeza Jesenovca župnikoval generalni vikar novomeške škofije Peter Kokotec, so Kerina lepo sprejeli, in kot pravi tudi sam, je z veseljem prišel oznanjevat evangelij v kraje pod Gorjance, »med ljudi z mehko dolenjsko dušo«: »Prvi vtisi so lepi, ljudje so dobri in upam, da bomo skupaj dobro delovali.«

V nedeljo je Toneta Kerina na mesto župnika Župnije Brusnice pri maši slovesno umestil novomeški škof Andrej Saje. Kerin je ob sprejemu nove službe obljubil, da jo bo opravljal odgovorno in zvesto. Škofu se je zahvalil za zaupanje in zbranim vernikom dejal, da bodo le skupaj zmogli kaj narediti in nadaljevati dobro delo predhodnika. »Vsi, kristjani in nekristjani, so pri meni vedno dobrodošli. Vrata župnijskega doma so za vse vedno odprta, uradnih ur pa nimam,« je dejal. V župniji bi radi v bližnji prihodnosti med drugim dokončali nov župnijski dom ob cerkvi, ki že stoji in je pod streho, treba ga je še opremiti.

PREDANI MISIJONAR

Tone Kerin, ki se je rodil leta 1957, izhaja iz kmečke in verne družine v Straži pri Krškem. Po odločitvi za duhovništvo sploh ni imel v mislih misijonarstva, a zgodilo se je ravno to. Med drugimi ga je ob enem od obiskov v Sloveniji nagovoril Pedro Opeka.

Po duhovniškem posvečenju leta 1985 je šel v Afriko, leto pozneje vstopil v Misijonsko družbo, k lazaristom, postal škofijski duhovnik in na Madagaskarju leta 1987 napravil večne zaobljube. Poslali so ga na južni del Madagaskarja, ki so ga za oznanjevanje evangelija prevzeli slovenski misijonarji. Ta del velja za najbolj nevarnega in zahtevnega: zaradi vlažnega podnebja, nevarnih bolezni in nasilja.

ZAČETEK TEŽAK

Začetek je bil seveda zelo težak – nepoznano in tuje okolje, kultura in jezik, revščina na vsakem koraku, se spominja. O tuji deželi ni vedel skoraj ničesar, a zdaj pravi, da je bilo tako še najbolj prav.

»Tam je pač vse drugače. A bil sem mlad, brez predsodkov in neobremenjen z načinom dela duhovnika pri nas. V prvih letih med Malgaši sem spoznaval njihovo kulturo in seveda jezik,« pripoveduje. Ljudem se je približal z delom, tudi na riževih poljih, postal je eden od njih, in tako so se mu odprli in ga sprejeli z njim lastno prijaznostjo. Z veseljem jim je pomagal odkrivati radosti življenja in krščanske vere, neprecenljiv pa je tudi njegov prispevek pri izobraževanju in razvoju – zgradil je 26 cerkva, 30 državnih šol in dve zasebni, ki ju je tudi sam vodil, pa veliko cest in mostov. Poudari, da mu je vse to uspelo tudi z dobrotljivostjo Slovencev, ki so vedno finančno pomagali. Vsem je hvaležen. Vesel je, da se mnogi Malgaši zdaj izobražujejo, celo na univerzah, tudi ob pomoči botrstva iz naše dežele. Brez izobrazbe pot iz revščine ni mogoča, je prepričan.

Tone Kerin, novi brusniški župnik (Foto: L. M.)

PRIŠLA BOLEZEN

Načrtov je imel v Afriki še veliko, a prišla je bolezen in vse spremenila. Odločil se je ostati v Sloveniji, kar ni bilo preprosto, saj je bil na Madagaskarju že zelo ukoreninjen. Izkušnja hude bolezni ga je prizemljila, pravi. Raka so mu odkrili pred petimi leti, po zdravljenju in vrnitvi v Afriko se mu je bolezen ponovila in od lanskega februarja je v Sloveniji.

A celo med zdravljenjem v ljubljanski bolnišnici je bil Tone misijonar – mnogim bolnikom, ki so obupovali ob soočenju z diagnozami, je vlival voljo, moč in optimizem za življenje, bil je upanje za druge. »Ko sem povedal, da sem duhovnik, je bilo zaupanje še večje. Zbirali so se ob meni. Skupaj smo se bodrili in si pomagali, saj je življenje dragoceno. Imam res lepo izkušnjo z bolniki in tudi z zdravniki in medicinskimi sestrami, ki so prijazne, požrtvovalne, da sem kar brez besed,« pove.

SLOVENCI PREZAPOSLENI

Tone Kerin, ki Malgaše seveda pogreša in pravi, da jih bo morda še letos odšel obiskat, kot duhovnik tudi v domovini vidi veliko izzivov. »Opažam in čutim, da so ljudje tu prezaposleni: z delom v službi in angažiranostjo na vseh koncih in krajih. Vsi bi takoj imeli vse. A treba je najti čas tudi za svojo dušo, se umiriti, razmisliti o marsičem, se pogovarjati. Tudi otroci, ki so zelo prijazni in imajo energijo, so preveč obremenjeni. Koliko nekih krožkov vsak dan! Kako so malgaški otroci srečni, kadar se potikajo po vasi in brcajo žogo, ki so si jo sami naredili iz vrečke!« razmišlja Tone Kerin in poudarja, kako pomembno je najti mir za duhovno uravnovešenost, ki jo v življenju potrebuje prav vsak. Dela mu torej tudi v krajih pod Gorjanci ne bo manjkalo.

Članek je bil objavljen v februarski tiskani številki Dolenjskega lista

L. Markelj