DL: Ukrajinci pri nas - Slovenija, najboljša država za otroke

7.5.2023 | 18:30

Da je Slovenija najboljša država, so, ko so pred letom pred bombami zbežali iz rodnega Harkova, od prijateljice iz Nemčije zvedeli Kozijevi, ki danes s štirimi otroki živijo v Žabji vasi. Po enem letu pravijo, da jim je prijateljica dobro svetovala.

Kozijevi, Nataša in Saša s sinovoma Dimo in Jaroslavom ter hčerko Veroniko, so k nam pribežali iz Harkova, mesta na severovzhodu Ukrajine, prve prestolnice Ukrajine v času Sovjetske zveze, le 32 kilometrov oddaljene od rusko-ukrajinske meje, drugega največjega ukrajinskega mesta. V vojni, ki že eno leto poteka na ukrajinskih tleh, je bilo to mesto prva tarča ruske vojske. Bitko za Harkov je eden izmed svetovalcev ukrajinskega predsednika Zelenskega imenoval Stalingrad 21. stoletja.

Pred bombami v sosedovo klet

Ko se je začela vojna, ko so po Harkovu začele padati granate, so Kozijevi zatočišče našli v sosedovi kleti, saj sami kleti niso imeli. Pri njih se je zbrala vsa družina, prišli so tudi prijatelji. Vseh skupaj je v kleti živelo 37 odraslih in 13 otrok. Z njimi sta bila tudi babica in 86-letni dedek, ki je pet dni prej doživel infarkt in je bil še zelo slaboten. Z babico sta živela v delu mesta, ki so ga prvega napadli.

Nataša in Oleksander, Saša, kot mu rečejo, sta imela v Harkovu veliko hišo in ob njej še terapevtski center, v katerem sta imela zaposlene še tri ljudi. Dobro jim je šlo. Ponujali so kar štirideset različnih terapij, tudi več alternativnih, kot so terapija z medom oziroma apiterapija, terapija s čebeljimi piki in slamo, zdravljenje s pijavkami, vakuumska terapija, rusko savno in bazen. Saša je sam izdelal unikatno napravo za raztezanje hrbtenice.

Tudi s čebelarstvom se je ukvarjal. Imel je skoraj štirideset panjev. Do čebel je prišel tako, da je pobiral roje čebel po mestu in bližnji okolici. Ljudje so ga poklicali, ko so opazili roj, pa je prišel. Prej se je s tem ukvarjalo podjetje, ki je roje uničilo in pobijalo čebele, ker naj bi ogrožale ljudi. Šel se je tako imenovano naravno čebelarstvo, saj je čebelam puščal dovolj medu za lastno hrano in jih ni hranil s sladkorjem, kot se to počne pri nas. Tudi kovinskih delov ni uporabljal v panjih. Nekaj medu je prinesel s seboj, rad pa bi se povezal z našimi čebelarji in jim morda pripravil predavanje o svojem načinu čebelarjenja.

S sabo tudi mački, hrčka in psička

Ko se je v Harkovu začela vojna, je bilo jasno, da je ne bo prav hitro konec. »Tam bi lahko le čakali, kaj se bo zgodilo, da nas zadene granata. Ničesar nismo delali, le strah nas je bilo. Bombe so padale vsak dan, mi pa smo bili ves čas v sosedovi kleti, le ko se je malo umirilo, smo šli za kakšno uro ven na zrak. Treba se je bilo odločiti. Odločili smo se, da zapustimo dom in se odpravimo nekam, kjer bomo varni,« o trenutku odločitve pove Oleksander, ki mu kot očetu treh mladoletnih otrok ni bilo treba iti v vojsko in je lahko zapustil državo.

V avtomobil so natovorili najnujnejše stvari, s sabo pa vzeli tudi dve mački, hrčka in psička. Večjega psa so morali pustiti doma. Na pot so odšli 7. marca. Najprej so šli v zahodno Ukrajino. Od Harkova do Lvova so vozili tri dni. Potem so bili tam dva dni pri prijateljih, ki so jim ponudili, naj ostanejo pri njih. Vendar, kot pravi Saša, to ni imelo smisla. Vse šole so bile zaprte. Pozneje so sicer uvedli pouk na daljavo in ponekod tako poteka še danes. Tudi dela ni bilo.

»Odločili smo se, da gremo naprej, v Evropo. Nismo vedeli, kam bi šli. Prijateljica, ki že devetnajst let živi v Nemčiji, nam je svetovala, naj gremo v Slovenijo, ki je najboljša država za otroke in starejše,« o odločitvi za odhod v Slovenijo pripoveduje Nataša in doda: »Prav je imela. Imamo prijatelje po vsej Evropi in lahko primerjamo. Res je, Slovenija je za otroke stoodstotno najboljša država.«

Obljubljena dežela in Markovo rojstvo

Potovali so skozi Poljsko in Češko, kjer so se oglasili pri svojih nekdanjih strankah, s katerimi so spletli prijateljstvo in ostali povezani. Hotele so jim pomagati, a so se odpeljali naprej. Na Dunaju so hoteli prespati, a niso dobili prenočitve, v begunskem centru so nekaj pojedli, prespali v avtomobilu in se naslednji dan, 14. marca, odpeljali v »obljubljeno deželo« Slovenijo.

Sprva niso vedeli, kje bi živeli. Prvo namestitev so dobili v Velikem Lipovcu, v hiši Rafaela Kužnika, nekdanjega poslanca državnega zbora iz Dolenjskih Toplic, ki jim je veliko pomagal. »Teden dni po prihodu so bili naši otroci že v šoli, starejši v Žužemberku, mlajši na podružnični šoli v Ajdovcu,« o tem, kako so se hitro vklopili v normalno življenje, pripoveduje Nataša.

Oktobra so se preselili v Novo mesto, v staro montažno hišo v Žabji vasi, v kateri so bili prej nastanjeni tuji delavci. Na hitro so obnovili notranjost, hišo opremili s pohištvom in si tako ustvarili prav prijeten dom. Dima se je jeseni vpisal na Šolski center, v program Tehnik mehatronike, Veronika in Jaroslav pa hodita na Osnovno šolo Grm. Jaroslav trenira karate in namizni tenis, Veronika pa obiskuje ustvarjalnico, poje pri pevskem zboru in hodi k pekovskemu krožku.

25. januarja je bil za Kozijeve poseben dan. Dimo, Veronika in Jaroslav so dobili bratca, Marka. Mark je prvi dojenček v novomeški ukrajinski begunski skupnosti. Čeprav je rojen v Sloveniji, s tem ni dobil slovenskega državljanstva, pač pa bo imel po starših ukrajinsko. Ob našem obisku so si ga otroci podajali iz rok v roke, kar pa ni malčka prav nič motilo. Ves čas je spal.

Radi bi ostali

Na vprašanje, ali nameravajo ostati v Sloveniji, Saša in Nataša skomigneta z rameni. »Radi bi ostali, vendar je vse odvisno, ali bova tu dobila delo,« pravita. Saša je moral podjetje v Ukrajini zapreti, saj je požar uničil vse, kar so imeli v Harkovu. Pred novim letom je bil doma in je lahko le pofotografiral zoglenele ostanke terapevtskega centra, ki jim je pred vojno dajal kruh. Zavarovalnice vojne škode ne poplačujejo in tudi sicer v Ukrajini niso imeli navade zavarovati nepremičnine.

Saša se sicer trudi urediti dokumente, da bi lahko to, kar je delal v Ukrajini, počel tudi pri nas, a je težava, ker je po izobrazbi ekonomist in nima zdravstvene izobrazbe. Znanje je pridobival na različnih tečajih in šolah, ki pa ne dajo uradne izobrazbe. Intenzivno se uči tudi slovensko. Morda bo delo, ko ji bo potekel porodniški dopust, dobila Nataša, ki je po izobrazbi farmacevtka, a tudi njo čaka boj z birokracijo za priznanje ukrajinske diplome.

Članek je bil objavljen v 10. številki Dolenjskega lista 9. marca 2023

Igor Vidmar