DL: Bolj zdravo meso - le kubični milimeter vzorca za dokaz, da gre za krškopoljca

20.3.2023 | 13:10

Krškopoljski prašič je edina ohranjena avtohtona pasma prašičev v Sloveniji.

Trenutno je v Sloveniji 18 certificiranih ponudnikov mesnin krškopoljskega prašiča – Kršilci so, a jih še ne prijavljajo – Veliko delajo predvsem na promociji – Kmetija Ivanšek je ena od izvornih kmetij

S slovesnostjo v gostilni Kunst v Leskovcu pri Krškem, ki je ena redkih certificiranih ponudnikov jedi iz mesa krškopoljskega prašiča, je Društvo rejcev krškopoljskih prašičev – rejska organizacija za avtohtono pasmo krškopoljskih prašičev zaznamovalo 20 let delovanja. Zahvaljujoč društvu, ki je leta 2002, ko smo imeli v Sloveniji vsega 30 plemenskih svinj, začelo krškopoljce označevati z rodovniško številko in vpisovati v rodovno knjigo, imamo danes pri nas že več kot 550 plemenskih svinj in 70 merjascev krškopoljskega prašiča, zaščita in ohranitev te edine ohranjene slovenske avtohtone pasme prašičev pa je ena glavnih nalog društva.

»Članstvo nam raste,« pravi predsednica društva Martina Ivanšek. Ob ustanovitvi je imelo društvo vsega 4 ali 5 članov, danes pa jih ima okoli 120, med katerimi je večina rejcev, so pa člani tudi gostinci in ponudniki mesnin krškopoljskega prašiča. Iz različnih krajev po državi so tudi predelovalci in ponudniki mesnin ter jedi registrirane blagovne znake Mesnine krškopoljskega prašiča. Takšnih, ki imajo certifikat Društva rejcev krškopoljskih prašičev, je trenutno skupno 18, med njimi pa so z območja, ki ga pokriva Dolenjski list, štirje: ekološki kmetiji Totter iz Gribelj in Zabukovec iz Gabrijel, ki ponujata meso in mesne izdelke krškopoljca, ter gostilni Šempeter iz Bistrice ob Sotli in Kunst iz Leskovca pri Krškem kot ponudnika jedi.

POTVORBE

»Tudi drugi gostinci ponujajo hrano iz kršpoljskega prašiča, a nimajo certifikata. Z naše strani niso preverjeni. Vseh tudi še nismo preverjali, saj tudi nimamo podatka, kdo vse ponuja krškopoljskega prašiča,« pravi Ivanškova. Ponudnike, za katere vedo, občasno preverjajo, in kot ugotavljajo, do potvorb prihaja, a do zdaj niso podali še nobene prijave. »Kršilce smo kontaktirali, če se bo spet pojavil vzorec, ki ne bo krškopoljec, pa bomo ukrepali,« napoveduje. Dodaja, da bo društvo odkrite sume nepravilnosti pri sledljivosti in označevanju posredovalo na Upravo za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, tržni inšpekciji in organizacijam za varstvo potrošnikov. S tem želijo zaščiti rejce kroškopoljcev intudi potrošnike, da res dobijo krškopoljca. Zanj v društvu pravijo, da je njegovo meso bolj zdravo, saj je rejen in vzrejen brez rastnih hormonov in antibiotikov, samo z domačo hrano in vitamini, ki jih prašiči morajo dobiti.

LE EN KUBIČNI MILIMETER

Če obstaja dvom, da meso, mesni izdelek ali jed ne izvirajo iz prašičev pasme krškopoljski prašič, lahko to laboratorijsko preverijo. Za to gre zasluga projektu Sledljivost porekla pri pasmi krškopoljski prašič, ki ga je novembra 2019 kot vodilni partner začel Kmetijsko-gozdarski zavod Novo mesto. »Ni treba, da greš v kuhinjo. Vzorec lahko vzameš s krožnika,« pravi Ivanškova in dodaja, da je dovolj, da vzameš le en kubični milimeter vzorca mesa, mesnega izdelka ali jedi. Čeprav gre za zelo majhen vzorec, iz njega ne potrjujejo samo pasme, iz katere izvira prašič, ampak ugotovijo tudi očeta in mater pitanca, ki je v mesu in mesnih izdelkih.

Pri omenjenem projektu je kot eden izmed partnerjev sodelovalo tudi Društvo rejcev krškopoljskih prašičev, ki sicer kot projektni partner sodeluje tudi v različnih drugih evropskih projektih. Za člane organizirajo tudi strokovne ekskurzije in izlete, kakršen je bil lani izlet na Portugalsko in v Španijo, kjer so si ogledali njihovo avtohtono pasmo prašičev, med številnimi aktivnostmi društva pa je pomembna tudi promocija krškopoljca.

OHRANILI NA KRŠKEM POLJU

Društvo z vso resnostjo jemlje dejstvo, da so s potrditvijo rejskega programa skupaj s strokovnimi službami in s svojimi člani postali odgovorni za ohranjanje pasme krškopoljski prašič. Ta se je razvila in oblikovala na območju širše Dolenjske in južne Štajerske, ohranila pa na območju Krškega polja, od koder se je nato razširila po celotni Sloveniji. Od leta 1974 je bila namreč reja merjascev krškopoljske pasme prepovedana, vseeno pa so pasmo ohranile štiri reje, in sicer rejci: Ivanšek (prej Baznik), Lipičar, Kranjec in Ložar (prej Jamnik), ki so se vključili v vodenje rodovništva.

NIKOLI BELIH SVINJ

Ena izmed izvornih kmetij, s katerih so se plemenske živali krškopoljca razširile na okoli 100 kmetij po celotni Sloveniji, je tudi kmetija Ivanšek iz Cerkelj ob Krki. Zakonca Martina in Franc Ivanšek sta bila tudi med ustanovnimi člani, Franc je bil njegov prvi predsednik, na tem mestu pa ga je pred petimi leti zamenjala Martina.

»Nikoli nismo imeli belih svinj,« pravi Ivanškova tudi še o času, ko sta na kmetiji, ki danes obsega 12 ha obdelovalne zemlje, od katere je imajo približno polovico v najemu, gospodarili njeni starši. Takrat so imeli na danes poljedelski kmetiji, na kateri si pridelajo vsa žita za prašiče, od 3 do 4 svinje pasme krškopoljski prašič. Danes imata Ivanškova 24 plemenskih svinj in svojega merjasca. Dokler so oddajali mleko, so imeli tudi govedo, ko so se mu zaradi izgube, ki so jo imeli pri govedu zaradi slabe cene, odpovedali, pa so hlev preuredili tako, da imajo zdaj v njem porodne bokse za svinje. Velika pridobitev za kmetijo, ki jim je olajšala delo, je bil leta 1994 zgrajen 24 metov dolg hlev, sicer pa, kot pravi Ivanškova, delo na njihovi kmetiji še vedno zahteva veliko fizičnega dela, porabijo pa tudi veliko slame. Vsi trije hlevi, kolikor jih imajo, so namreč na globok nastilj. »Prašiči se tako bolje počutijo kot na rešetkah. Zato je tudi manj bolezni nog,« pravi.

DOLGO TAKO NE BO ŠLO VEČ

»Vhodni material se je nenormalno podražil, cena prašičev pa je enaka, kot je bila lani. Cena odojkov se ni povišala in je takšna, kot je bila celotno lansko leto. To je nevzdržno in tako dolgo ne bo šlo več,« pravi Ivanškova in dodaja, da pa se je medtem meso v trgovinah močno podražilo. Cena za krškopoljskega prašiča je sicer od 20 do 30 odst. višja kot za belega prašiča. To pa zato, kot pravi Ivanškova, ker krškopoljski prašič ne raste tako hitro in ga je treba malo dlje hraniti, čeprav je sicer skromnejši pri hrani in ni zahteven za vzrejo.

»Vse ima že napeljano, pripravljeno, in pozna situacijo. Kako se bo odločil, pa bomo še vedeli,« pravi o 21-letnem sinu, ki pa ga z možem, še posebno zaradi stanja, v kakršnem smo danes, ne nameravata siliti, da bi prevzel kmetijo. »Težko je vezati človeka na kmetijo. Dela je veliko, delaš pa za golo preživetje. Ni dopusta, ni bolniške,« pravi Martina in dodaja, da pri nas ni pravega posluha za kmetijstvo in da je čedalje slabše. Prav zato pa se ji zdi še toliko pomembnejše ozaveščanje potrošnikov o pomenu doma pridelane hrane, ki je kakovostnejša in bolj zdrava od uvožene. Med takšno zagotovo sodi tudi krškopoljski prašič, ki bi ga po njenem prepričanju morali gostinci pri nas bolj tržiti, predvsem z vidika turistične ponudbe, saj gre za našo edino avtohtono pasmo prašiča.

Članek je bil objavljen v 3. številki Dolenjskega lista 19.  januarja 2023

Mojca Leskovšek Svete