DL: Portret tedna - Franci Bačar

26.2.2023 | 16:00

DL: Portret tedna - Franci Bačar

Če bi tale portret nastal pred dobrim mesecem, bi bilo v uvodu zapisano, da je Franci Bačar direktor Območne geodetske uprave Novo mesto in novomeški občinski svetnik. Zdaj ne eno ne drugo ne drži več. Na lokalnih volitvah je na listi Slovenske ljudske stranke, kot so se dogovorili, dal prednost mlajšim kandidatom, novim imenom. Tako ga po dolgih letih ne bo več na sliki mestnega sveta, ki mu je v času od prvih volitev pa vse do danes dajal pomemben pečat. Predvčerajšnjim se je po več kot 32 letih izselil tudi iz pisarne direktorja območne geodetske uprave in jo prepustil svojemu dolgoletnemu namestniku. Ni se še upokojil, a tudi to in osem vnukov, za katere bo imel potem več časa, ga čaka v bližnji prihodnosti.

Novomeščani ga poznamo predvsem kot lokalnega politika. V politiko je vstopil konec osemdesetih let, v času demokratičnega vrenja v tedanji Socialistični republiki Sloveniji, ko smo po več kot štiridesetih letih enostrankarskega sistema Slovenci predrzno začeli ustanavljati politične stranke. Franci Bačar se je pridružil krščanskim demokratom. Veselil se je demokracije in želel si je pomagati svojemu Podgorju in svojim Podgorcem. Samo to. Niso ga mamili visoki položaji in ne premamila vabila v mamljive službe. Danes mu gotovo ni žal. Delal je, kar si je želel delati in kar je delal z veseljem, in tudi to, čemur je bil kos. V mladih letih je prebral Petrovo načelo kanadskih avtorjev Laurencea J. Petra in Raymonda Hulla. Prepričala sta ga in odločil se je, da bo izjema in se bo v svojem napredovanju ustavil, še preden bo zasedel delovno mesto, ki mu ne bo kos. Ko bi le bilo več takšnih v naši družbi. Precej bolje bi nam bilo.

Franci Bačar je Podgorec, doma z Vrh pri Dolžu. V šolo je hodil najprej v podružnično na Dolžu, potem pa v Stopiče. Bil je odličnjak. Mama ga je potem poslala v gimnazijo, saj je bil bolj krhke postave pa še brez las je bil in tak ni bil najprimernejši za delo na kmetiji. Pa tudi zelo bister je bil, tako da je bila gimnazija kar prava šola zanj. Po maturi se je vpisal na geodezijo, kjer so mu na informativnem dnevu pokazali film o terenskem delu geodetov, na matematiki, ki ga je prav tako zanimala, pa so jim kazali le neke enačbe. Ker je imel občinsko štipendijo, se je takoj po diplomi zaposlil na geodetski upravi, ki je tedaj spadala še pod občino. Njen direktor je postal po naključju. Po prvih demokratičnih volitvah, ko so v Novem mestu skupščino prevzeli krščanski demokrati z Marjanom Dvornikom kot predsednikom, so ti oblikovali koalicijo z LDS, predsednik izvršnega sveta pa je bil liberalec Boštjan Kovačič, ki je, da ne bi bili vsi člani sveta »levičarji«, poklical Bačarja in mu ponudil mesto direktorja geodetske uprave ter s tem tudi mesto v izvršnem svetu. Odločiti se je moral takoj, niti enega dne ni dobil za premislek. Po lokalnih volitvah leta 1994 je geodetska uprava postala državni urad in Franci Bačar, ki je potem tudi magistriral, je ostal direktor do danes oziroma, natančneje, do predvčerajšnjim.

Član občinskega sveta je bil praktično ves čas, odkar je Novo mesto mestna občina, le en mandat v času župana Muhiča ni bil svetnik, je bil pa tista štiri leta predsednik nadzornega odbora. Ko je bil župan Anton Starc in je bila stranka SLS v opoziciji, je tedanji občinski tajnik Darko Habjanič izračunal, da je imel Franci Bačar največ sprejetih predlogov. Ko je župan predlagal sprejetje njegovega predloga in so njegovi ob tem nekaj godrnjali, je rekel: »Me sploh ne zanima, kaj je Bačar predlagal, jaz sem za.« To pa je kompliment. Po drugi strani pa se je zgodilo tudi, da je Bačar glasoval drugače, kot bi moral oziroma kot so glasovali »njegovi«. Ker se pač ni strinjal z njimi.

Pravi, da je desničar, a ko se človek z njim pogovarja o njegovih načelih in pogledih na družbo, o poštenosti, solidarnosti, izkoriščanju in človekovih pravicah, krščanskih vrednotah in etiki, prizna, da je po prepričanju krščanski socialist. S komunisti in udbovci pravi, da v mladosti, ko so bili še na oblasti, ni imel slabih izkušenj. Ko ga je ob božiču učitelj, ki je kot član partije poročal tistim zgoraj, kaj se dogaja v vasi in kdo hodi k maši, vprašal, ali je ministrant, in mu je Franci nekoliko boječe prikimal, mu je rekel, naj potem le pohiti k maši, da ne bo župnik sam pred oltarjem, ko bo konec, naj se pa čim hitreje vrne v šolo.

Sam sicer ni bil dober športnik, so bili pa v športu vsi štirje njegovi otroci, eden je bil kolesar, trije pa rokometaši oziroma rokometašice, ki so ga spravili v novomeški ženski rokometni klub. Niti sam ne ve natančno, koliko časa je že predsednik kluba oziroma v času, ko so mu predsedovali predstavniki pokrovitelja, predsednik izvršilnega odbora. Rokometašice igrajo tekme v novi sodobni športni dvorani stopiške osnovne šole, za katero ima kar nekaj zaslug tudi Franci Bačar, njegov pečat pa je vtisnjen tudi v marsikatero pridobitev Krajevne skupnosti Dolž.

Članek je bil objavljen v 1. številki Dolenjskega lista 5.  januarja 2023

Igor Vidmar

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava