FOTO: Črnomaljski planinci smo osvojili Raduho

22.2.2023 | 14:15

Člani PD Črnomelj in nekaj pridruženih pohodnikov iz sosednjih planinskih društev smo se na pustno soboto odpravili na planirano zimsko turo na Veliko Raduho v Savinjskih hribih. Cesta do izhodišča pri visokogorski kmetiji Radušnik je bila ozka, vendar k sreči kopna, primerna le za osebne avtomobile. Pridružila se nam je še lokalna vodnica Alenka in po opremljanju smo zakoračili v breg.

Sprva gozdna pot je z naraščajočo višino postajala vse bolj odprta in ponujali so se nam lepi razgledi na sosednji Rogatec, Menino planino ter plečato Golte s smučišči na svojih pobočjih. Tu in tam so sramežljivi sončni žarki pokukali skozi koprenaste oblake in popestrili zimske barve. Gaz proti koči na Loki je bila dobro uhojena, pa vendar se je tu in tam kar konkretno prediralo.

Pri koči na planini Loka, ki je bila žal zaprta, smo malce počili. Vreme je dobro kazalo, od vzhoda se je začelo celo jasniti, tako, da se nam ni pretirano mudilo. Nad kočo smo se povzpeli čez strmo stopnjo na valovit svet pod prehodom Durce. Tu pa se je začela »veselica«. Nagajivi sončni žarki so še dodatno zmehčali snežno odejo, ki je bila debela krepko čez meter in morali smo hoditi »kot po jajcih«, da se nismo vdirali. Pa je navkljub vsej pazljivosti le kakšna noga zašla globoko navzdol. Potrebna je bila res velika pazljivost, da so naše spodnje okončine ostale cele in zdrave.

Pod Malo Raduho je sneg zaradi naraščajoče višine le postal bolj trd in kompakten in hoja je postala lažja, predvsem pa bolj varna. Smo pa zaradi mestoma ledene gazi morali natakniti dereze. Ob prihodu na vršnji greben so se nam odprli širni razgledi na severno stran proti Avstriji. Tudi plečata Urška (Uršlja gora) z oddajnikom na svojem plešastem vrhu nam je mahala v pozdrav (ali smo pa mi njej). Rahel vetrič nas je spremljal zadnje korake do vrha, s katerega je bil prekrasen razgled daleč naokrog. Kamniške Alpe z drugačne perspektive, kot smo jo običajno vajeni, celotna »rajda« julijskih vrhov z očakom Triglavom na čelu, karavanški grebeni in brezštevilni vrhovi v Avstriji z Olševo in Peco v ospredju, skratka, nebeški razgledi. Sledil je obvezen počitek, kajti vzpon nas je kar utrudil. Razposajene kavke so koristile našo prisotnost za razkazovanje svojih vragolij v letenju in za nagrado dobile koščke naših sendvičev. In smo bili oboji zadovoljni, mogoče kavke celo malce bolj, ker so se do sitega najedle. Še skupinsko fotografiranje »zmagovalcev Raduhe« in treba je bilo navzdol.

Pri vzponu dokaj kompakten sneg se je žal pod vplivom sončnih žarkov občutno zmehčal in prediranje do pasu je postalo stalnica. Na srečo pot ni pretirano strma in bi se morebiten preval končal dokaj varno. Le paziti smo morali, da smo pogreznjeno nogo (nogi) uspešno izvlekli z globokih snežnih lukenj, armiranih s prepletenim rušjem. Ničkoliko smeha so bili deležni taki podvigi.

Na srečo smo do koče prišli z zdravimi in predvsem celimi nogami. Malce je bilo treba spet počiti in umiriti tresoče noge. Potem pa smo lahkih korakov sestopili do avtomobilov pri Radušnikovi kmetiji. Bili smo prijetno utrujeni in polni lepih vtisov s ture. Zimski izleti v gore pač zahtevajo malce več truda zaradi snežnih razmer, te pa nagradijo z nepozabnimi razgledi. In če je še prava družba, lahko doživimo čudovit dan v objemu gora.

Tekst in fotografije Stane Poljak

Galerija