Znani na smučeh: Nuša Derenda in Jasna Kuljaj

22.2.2023 | 12:50

Nuša Derenda (Foto: osebni arhiv)

Regina (Osebni arhiv)

David Urankar (Osebni arhiv)

Tanja Zajc Zupan (Osebni arhiv)

David Stropnik (Osebni arhiv)

Znani Slovenci so nam zaupali, kako je bilo učenje smučanja videti nekoč, kakšna je bila oprema in kdo jih je naučil smučati. Marsikdo je prve smučarske zavoje naredil na bližnjem hribu.

Nuša Derenda

»Ko sem bila majhna, je bilo ogromno snega in po bližnjih hribčkih smo izkoristili vsako priložnost za smučanje. Moj brat je zelo rad smučal in on me je navdušil nad smučanjem. Ni pa bilo take opreme, kot jo imamo zdaj. Smučala sem v nekem plaščku in vsi so me zafrkavali. Smučati sem se potem naučila v šoli v naravi. Šlo mi je dobro, ker sem bila neustrašna, rada sem imela hitrost. V osnovni šoli sem celo zmagala. V srednji šoli, hodila sem na vzgojiteljsko, pa smo imeli potem tečaj za vaditelja smučanja otrok. Ko sta se učila smučati moja sinova, je bila na voljo že boljša oprema, bila sta veliko na snegu in smo hodili veliko smučat. Najprej sva ju z možem sama učila, potem sta šla pa tudi v smučarsko šolo in to je bilo veliko lažje. Otroci bolje sprejemajo navodila inštruktorjev kot staršev. Oba zdaj zelo rada smučata.«

Jasna Kuljaj

»V naši družini smučanje ni kaj dosti pomenilo razen dedku iz Koroške, ki si je kot enega od življenjskih ciljev postavil, da bo svojo vnukinjo naučil smučati. In me tudi je. V lepih spominih imam koroško smučišče Rimski vrelec, pa Ošven in Kope. Dedek me je naučil smučati do te mere, da si upam iti smučat, a daleč od tega, da bi bila vrhunska smučarka. Moja želja za to zimo je bila, da hčerko Anastazijo pri sedmih letih vsaj prvič postavim na smuči, da začuti, kako smučka drsi po snegu. To smo tudi opravili in naredili kljukico.«

Tanja Zajc Zupan

»Starši so me nekaj let zapored vpisovali v smučarsko šolo. Imeli smo inštruktorje smučanja in zadnji dan je bilo tekmovanje. Ko sem jaz svoje otroke učila smučati, pa so bile na tržišču neke vrvi, ki si jih namestil na otroka in z njimi uravnaval njegovo hitrost. Razlika je predvsem v opremi. Včasih smo imeli težje smuči, okovje, sami smučarski čevlji so bili bolj hladni, danes je vse mehko in prijetno. Bog ne daj, da se ti je nekoč odpela smučka, saj se ni zaustavila tako kot zdaj, temveč si jo lahko šel iskat v dolino, saj ni imela 'štoperjev'. Pa tudi vse naprave so bile starinske, hladne, danes je to vse ogrevano, pokrito in je smučanje dosti bolj prijetno, kot je bilo včasih.«

Taiji Tokuhisa

»Smučati sta me najprej učila starša, potem sem nekaj let treniral smučanje, ko sem bil še v osnovni šoli. Zadnjih dvajset let pa raje deskam. Moram reči, da se je v teh letih spremenila predvsem oprema, ki je zdaj mnogo boljša. Spomnim se, da sem imel nekoč smuči dolge 205 centimetrov. Pa tudi tehnika smučanja je danes druga in mika me, da bi spet presedlal na smuči. Zagotovo se bo to zgodilo drugo leto, ko bom začel učiti smučanje svojo hčerko.«

David Urankar

»Imel sem srečo, da sem bil na smučkah že zelo zgodaj, za kar sem staršem res hvaležen. Zdaj, ko imam tudi jaz dva nadobudna smučarja, šele vidim, koliko energije in angažiranosti zahtevajo smučarski izleti. Sem pa zelo vesel, da sta Liam in Nels tako navdušena nad snegom in smučanjem, da sta naju z Ajdo že sredi poletja spraševala, kdaj gremo smučat. Razlike z nekoč so v tem, da je bila včasih oprema slabša in te je hitro prezeblo, pancerji pa ožulili. Pa tudi ogrevanih in pokritih sedežnic nismo poznali. Glede učenja smučanja pa smo starši zdaj na boljšem, saj praktično vse najdemo na spletu, od opreme do nasvetov. Le raven potrpežljivosti mora biti na isti ravni kot včasih.«

David Stropnik

»Smučal sem takoj, ko sem shodil, pri enem letu, pri štirih letih pa sem že začel trenirati smučanje. Moj sin je tudi zelo hitro shodil in tako sem ga, še preden je dopolnil leto dni, postavil na smučke. Za otroke, ki se takrat še počasi premikajo, je potem to drsenje po snegu zelo navdušujoče. Seveda je zdaj vse veliko lažje za otroke, saj je na voljo boljša in udobnejša oprema. Nekoč so bili pancerji zelo težki. Je pa danes grozna gneča na smučiščih. Tako sam že skoraj trideset let smučam raje v hribih in sem popolnoma svoboden. Tako se tudi bolj utrudim kot pri običajnem smučanju, ko le prosto drsiš navzdol. Omejitve so le v znanju.«

Regina

»Ko sem bila še otrok, smo imeli veliko več snega. Prve smuči sem dobila take na 'zajlo'. Šla sem sama čez park na manjši hrib in bili smo tam od jutra do večera. To so bili krasni časi. Pozneje v osnovni šoli sem dobila pravo smučarsko opremo in šla prvič na Pohorje. Z možem prej, med študijskim časom, nisva smučala, saj ni bilo ne denarja ne časa. Če sem šla kdaj smučat, sem si smuči izposodila, sploh nisem imela svojih. Sina smo pa potem začeli postavljati na smuči pri treh letih, pri štirih letih pa se je navdušil nad smučanjem. Najprej smo ga sami učili, potem smo ga dali še v smučarsko šolo. Tiste dni, ko smo bili na smučanju, je tako imel učitelja smučanja.«

Marijana Brecelj

»Nikoli nisem smučala, pri nas doma namreč nismo smučali. Otroštvo sem preživela v Beogradu in tam se ni smučalo. Edino, kar sem v tistih zimskih mesecih rada počela tam, je bilo drsanje. Drsati sem začela že zelo zgodaj. Pozneje pa me je potegnilo v tek na smučeh in mi je bilo v velik užitek, zelo lepo je bilo na primer na bloški planoti. Tudi moji otroci niso smučali, le tekli so na smučeh.«

Nina Keder, Revija Lady