V Velikem Gabru se dolgo živi - naši jubilanti tudi proti stotici

20.2.2023 | 13:30

Štefka Slak

V Velikem Gabru se dolgo živi, saj imamo kar nekaj krajanov, ki so v preteklem letu praznovali visoke jubileje.

Štefka Slak praznovala častitljiv 98. rojstni dan

Gospo Štefko Slak iz Velikega Gabra, natančneje iz zaselka Gline, smo obiskali ob njenem častitljivem 98. rojstnem dnevu. Ta drobna, lepo urejena, še vedno okretna ženička živega pogleda in jasnih misli ni mogla skriti presenečenja ob obisku in so se ji zasolzile oči. Izročili smo ji rožo in torto. Rodila se je 26. 12. 1924 na Vrhovem pri Šentlovrencu, očetu Florjanu in mami Mariji Jevnikar, katera sta poleg nje povila še hčeri Justi in Rezko. V Joškovi družini je bilo vedno prijetno in rada se spominja teh dni. Na delo je hodila v Ljubljano in kot vedno rada pove, je na »glajzih«, kot imenuje železnico, spoznala moža Jožeta Slaka, s katerim sta v Velikem Gabru kupila hišico, jo obnovila, se poročila in povila sina Jožeta. Danes ji jesen življenja lepšajo trije vnuki in pravnuka Žiga ter Neža, ki živita poleg nje.

Štefka je ob našem obisku prišla ravno iz bolnišnice, a pravi, da se kar dobro počuti. »Noge me ne nosijo več tako dobro, gluha sem kot Zemlja, pa še vid mi peša. Saj veš, prvih 100 let je menda tako,« pove v smehu. Dobre volje in hudomušnosti ji nikoli ne zmanjka in le-ta ji daje novih moči. Še vedno pa se rada peš odpravi v trgovino v nabavo, le da jo sedaj pri večjih nakupih spremlja pravnuk.

Želimo ji obilo dobrega zdravja in da se ob letu dni ponovno snidemo.

Anton Pergar slavil 93 let

Anton Perger

Rodil se 28. 12. 1929, v vasi Zagorje v Sv. Tomažu pri Ormožu, očetu Francu in materi Evgeniji. Kasneje je dobil še sestri Lojzko in Marijo. Družina je živela pri bogatem kmetu, vinarju, kjer so morali za stanovanje in preživetje trdo delati v vinogradih in zemlji.

Osnovno šolo je obiskoval v Sv. Tomažu, in sicer 6 razredov slovenske, nato pa še 2 leti nemške šole, zaradi vojne. Za delom je odšel v Ljubljano, kjer je naredil tečaj za strojnika gradbene mehanizacije, smer žerjavist, in to delo opravljal do upokojitve pri podjetju Gradis. Ženo Jožefo je spoznal v Ljubljani na plesu v gostilni Pri Nacetu, 27. 2. 1960 sta se poročila. Rodili so se jima trije sinovi, Lojze, Zvone in Matjaž, ki so jima dali 7 vnukov. Z družino sta živela v Ljubljani, vsak prosti čas pa sta preživljala na Dolenjskem v Jelševcu pri Trebelnem, kje sta si zgradila vikend, posadila vinograd in vso zemljo z ljubeznijo obdelovala. Ko se je g. Anton leta 1991 upokojil, sta se z ženo preselila v Jelševec in tam bivala, dokler jima je dopuščalo zdravje.

Danes zaradi bolezni žal ne moreta živeti skupaj. G. Anton živi pri sinu v Žubini, žena pa je v DSO Trebnje. Gospod je kljub svojim letom aktiven, saj vozi avto in opravlja še vsa lažja dela. Ob našem obisku je takoj povprašal, če nam lahko kako pomaga, saj je vesel, če je družbi koristen. Gospodu Antonu želimo še mnogo lepih, nasmejanih in seveda zdravih dni.

Olga Mežan praznovala 90 let

Olga Mežan

Svet je zagledala v Bušinji vasi pri Metliki, kot tretjerojena od petih otrok. Osnovno šolo je 2 leti obiskovala v Podgradu, potem pa v Velikem Gabru, kjer sta starša na Medvedjeku kupila in obnovila hišo. V Ljubljani se je izučila za šiviljo, kar ji je v življenju prišlo zelo prav. Po končani šoli jo je mama prosila, da pride domov, kjer bo šivala za domače in znance in tako je tudi bilo.

Spominja se, kako so jo vabili po hišah kjer je iz starih, neuporabnih oblačil izdelala nove. Tako se je znašla v Korenitki pri Gorjančevih pri družini z devetimi otroki. Prosili so jo, da je prišla k njim malo »pošiti« strgane obleke. Vanjo se je zagledal najstarejši sin Ernest, s katerim se je kasneje poročila in si ustvarila družino. Žal ga je zelo zgodaj izgubila, kasneje pa še hčerko in tako sta ostala sama s sinom Ernestom, ki nosi ime po očetu.

Gospe Olge se daleč naokoli spominjajo kot dobro stilsko šiviljo, saj je imela izjemen čut za platno in škarje. Rada je imela eleganco, glamur, kar se je odražalo tudi v njenem videzu. Danes se za šivalni stroj ne usede več, saj pravi, da ji je vid opešal in ne more vtakniti sukanca v šivanko, kaj šele kaj drugega. V preteklosti je z veseljem hodila k pevskim vajam, kjer ji ni bilo pomembno le petje, marveč tudi druženje.

Kljub svojim letom zase večino časa skrbi sama, občasno pa jo obišče sin. Če ji vreme dovoljuje, gre vsak dan na sprehod do bližnjih sosedov, kjer se rada ustavi in malo pokramlja.

Naj vam zdravje še dolgo služi.

Stane Klavžer beležil 90 let

Stane Klavžer

Rodil se leta 1932 je v Pečicah pri Brežicah kot drugi otrok v sedemčlanski družini. Osnovno šolo je obiskoval zaradi vojne na treh lokacijah, pa še te so bile večinoma nemške. Leta 1945 je šel v Zagreb v takratno Industrijsko šolo, po njej pa leta 1950 v vojsko. Služil je v Sarajevu ter Beogradu. Kot pravi, je služil gardi, in to kar tri leta. Po vrnitvi iz vojske se je zaposlil v Merxu Celje, kasneje v lokalnem podjetju, nato pa ga je pot ponesla v Ljubljano v Mlinsko industrijo, kasneje so jo preimenovali v Žito. Tam je dolga leta opravljal delo v komerciali in na testeninskem delu. Novo delo je nato dobil v bolnici dr. Petra Držaja, kjer je sprva opravljal delo ekonoma, nato pa je bil vse do upokojitve upravnik zgradbe. Kot večina takratne mladine se je tudi sam rad družil in se večkrat udeležil plesa v Domu Milice, kjer je spoznal svojo življenjsko sopotnico Anico. Kmalu sta se poročila, dobila sina Staneta in v Malem Gabru zgradila prijeten dom, kjer g. Stane tudi biva. Žena Anica je leta 2019 zaradi bolezni umrla. Kljub letom in vsem zdravstvenim tegobam, ki jih ima, ostaja pokončen in poln optimizma ter dobre volje. Za večja dela poskrbi sin, ostalo pa ureja sam. V njegovem domu je ogromno cvetja in že ob vstopu ugotoviš, da je dom čist in prijazen kot je on.

Želimo mu obilo dobrega, trdnega zdravja in prijetnih dni.

P. S.: Kar nekaj naših krajanov, slavljencev je tudi v Domovih za starejše, a se jih zaradi širitve različnih respiratornih bolezni nismo upali obiskati. Bomo pa jih takoj, ko bo to mogoče in o njih tudi kaj zapisali.

Mojca Smolič,
KORK Veliki Gaber