Intervju - Marko Juhant: ''Če imate doma divjaka, je nežna vzgoja napačen pristop''

11.2.2023 | 18:50

Marko Juhant zagovarja konkreten in praktičen pristop k vzgoji otrok, predvsem pa ni privrženec razvajanja. (Foto: Marko Vavpotič/M24)

Specialni pedagog za področje obnašanja, čustvovanja in osebnosti, nekdanji ravnatelj, večni vzgojitelj, oče hčerke in avtor številnih najbolje prodajanih knjig o vzgoji otrok. Vse to je Marko Juhant, s katerim smo se pogovarjali o vse bolj perečem problemu v slovenskih šolah: o medvrstniškem nasilju, reformi šolstva, kaznovanju – tudi skozi resnične zgodbe tistih, ki jim je na tej poti pomagal.

Policijske statistike kažejo, da medvrstniško nasilje narašča. Pred kratkim se je denimo zgodilo, da je otrok prinesel v šolo kladivo, nekje drugje so sošolci posneli, kako sta dva sošolca enega pretepla. Kaj je vzrok temu? Je pravzaprav že od nekdaj tako, da se fantje v šoli pretepajo, ali pa je bil v zadnjem primeru pomemben posnetek pretepa na družbenih omrežjih?

Danes, ko je tako pomembno najti si mesto v mediju, to predstavlja samo po sebi problem. V razmišljanju mladih lahko hitro pride do tega, da naredijo neko ekscesno zgodbo, ki jo potem posnamejo, prikažejo. Fino se jim zdi, če nekdo drug snema, ker bo potem posnetek zanesljivo prišel na omrežja. Če ga dajo sami, jih lahko še kdo zablokira, če pa enkrat pridejo v javnost, se to ne zgodi. Svojčas je eden od slovenskih vzgojnih zavodov imel težavo s svojimi gojenci. Njihov cilj je bil priti v časopis, zato je bilo treba narediti neumnost tega ranga. Takrat so se v zavodu dogovorili z novinarji, da nekajkrat niso objavili ničesar o tem, kar se je zgodilo, in tekma se je nehala. In takih izzivov je na YouTubu in drugje, kolikor hočete. Mnogi so neumni, škodljivi in celo smrtno nevarni. No, tudi odrasli se ne obnašajo kaj boljše. Ko se nekaj dogaja, si ne rečete 'midva deca stopiva vmes in dajva mulce narazen', ampak bo vsaj eden potegnil iz žepa telefon in snemal. Uradno zato, da bo imel dokument, neuradno pa zato, da bo lahko svoji družini in znancem pokazal, da je bil tam. Ukrepal pa je potem. Pravzaprav gre za enako stvar: biti v medijih. In to se ti v Sloveniji lahko hitro zgodi, ker smo tako majhna država: saj veste, potrebuješ le pet ljudi in lahko prideš do kogarkoli pri nas. Tako malo nas je.

Kaj pa vzrok zunaj medijev?

Po drugi strani imamo pomanjkanje frustracij. Otroci niso dovolj frustrirani. To pomeni, da takrat, ko pride frustracija iz naključne ali priložnostne frustracije, se ne znajo obnašati, ne vedo, kaj bi. Odzovejo se po primarnih vzorcih: bum in tresk.

Za pomanjkanje frustracij so verjetno odgovorni starši?

To je problem staršev in šole, zaščitenosti otrok. Vsi vpijejo: otroke zaščiti, nič se jim ne sme zgoditi, vse morajo imeti! Si predstavljate, da svetovalna delavka na šoli reče, da otroku pripada telefon? Mislim, da je bilo sodišče v Mariboru, če se ne motim, imajo že precedens, da ker gre študentki dobro, ji pripada telefon in starši so ji ga dolžni plačati.

Kaj pomeni ta pritisk staršev po zaščiti otrok?

To pomeni, da govorimo o pravicah, ne pa o dolžnostih. Vsi jim morajo dovoliti karkoli. Zamislite si situacijo takega fanta, polnega hormonov, ko mu bo dekle reklo ne. Ali se bo tega držal? Mnogi ne. Pozorni smo le na odrasle, a je med mladimi prav tako provociranje. Na primer: igrata se dva osemletnika in tisti, ki je nasilen, svojega prijatelja butne v ramo ter reče: »Saj se samo šaliva.« On se šali, drugega pa res boli, a si ne upa reči. In enako je pri odraslih.

Pomembno je, da tudi starši znajo priznati svoje napake in da to povedo otroku. (Foto: Marko Vavpotič/M24)

Je tako popuščanje del permisivne vzgoje staršev – ta generacija ima zdaj otroke?

To je en del težave. Slovenci smo res specialisti: ko postavimo neko vzgojo kot sistem, bomo vedno vzeli le tisto, kar nam je všeč, tisti mehki in nežni del, zahtevnega pa ne. Nisem proti nežni vzgoji, če imate nežnega otroka. Če pa imata doma divjaka, je to napačen pristop. Otrok bo pač »izterjal«, kar meni, da mu pripada, naredil bo dramo in cirkus, glede na to, kar vas spravlja v zadrego. Imel sem denimo primer 12-letne deklice, ki se je še vedno metala po tleh, ko nekaj ni bilo po njeno.

Kako ukrepati v takem primeru?

Preprosto, čeprav staršem ne bo všeč, ker otroka »spravljajo v stres«. Vzemite telefon v roke in ga začnite snemati, ničesar ne razlagajte. Takoj bo vstal in spraševal, kaj boš zdaj s tem posnetkom. No, starši te deklice so namignili, da bodo posnetek pokazali babici, ki za njeno obnašanje ni vedela – takoj so se dogovorili in metanja po tleh je bilo konec. Od otroka je treba zahtevati. Če ga do četrtega leta ne naučite, kako si na prijazen način izposodi igračo v peskovniku in jo potem sam vrne, tega ne zna.

Kaj pa v šolah? Imajo ustrezne sankcije? Zdi se nemočna – fant, ki je pretepel sošolca, je dobil ukor, zdaj ima v šoli individualen pouk z učitelji, sam sedi pri kosilu in je, kot govorijo njegovi sošolci, nekako zdaj celo on žrtev. Kaj se je tukaj zgodilo?

On si sebe tudi predstavlja kot žrtev. No, to je ena teh idejnih: inkluzija. Dajmo jih vse vključiti! Težava so tudi naši vzgojni zavodi. Določene kategorije otrok sploh nimamo kam dati. Lahko se zgodi, da ne bo nihče več primeren za obravnavo, zato ker se čaka. Čaka se z ukrepanjem. Dokler se ne bo nekaj strašnega zgodilo, ne bodo ukrepali. Pri nas imamo kup »strokovnjakov«, ki imajo vse potrebne diplome in nazive, a ko je treba ukrepati ali se strokovno izreči, tega ne storijo. Mnogi namreč preprosto ne zapišejo težav otroka, »da ga ne bi zaznamovali«. Moj cilj pa je vedno enak: usposobiti starše, da bodo kos otroku. Odgovornost pri nas se prelaga sem in tja, večinoma »v dobro otroka«. Ločitev denimo traja do dve leti. Če se pri nas kakšen tujec, na primer Italijan, pelje prehitro po cesti – ali veste, da imamo pri nas dežurnega sodnika? Takoj ga peljejo k sodniku. En človek tam čaka, da to uredi, ves čas. To imamo za prometne prekrške, za otroke, pri katerih bi se vse moralo reševati urgentno, pa nimamo dežurnega sodnika. Pa takrat, ko sta starša na sodišču – žal poznam nešteto primerov. Tisti, ki na sodišču ali CSD reče »v dobro otroka«, ta ne dela za dobro otroka, ampak hoče pokazati, da ima prav. Drugi razmišljajo, kaj je prav. To je eden od signalov.

Po drugi strani podatki kažejo, da imamo več otrok z odločbami v osnovnih šolah.

Pravi, da ga starši večkrat ustavijo kar na cesti in mu zaupajo težave z vzgojo svojih otrok. (Foto: Marko Vavpotič/M24)

Odločb je veliko in menim, da so utemeljene. Težava je, da komisije postavljajo pogoje, ki za mnoge niso izvedljivi. Če imate jezljivega otroka, ki takoj eksplodira, naj bi šel v sobo za umirjanje. Koliko osnovnih šol pa ima sobo za umirjanje in ima človeka, ki se bo ukvarjal z njim? Redke šole jo imajo, nimajo pa strokovnjaka. En kup otrok, ki so v osnovni šoli, tja ne spada. To ni šola s prilagojenim programom. Zdaj pa jih vse dajo skupaj.

Kaj pa preventiva v šolah, ozaveščenost glede nasilja?

Pri nas so preventivni programi projektni. Zdaj poteka preventivni projekt, lahko povem, da ga financira ministrstvo za zdravje, uradni cilj je duševno zdravje otrok. Vemo, da je to v šolstvu zelo pereče, nasilje torej. Najbrž so dobili evropska sredstva, in ko denarja ne bo več, bodo projekt ukinili.

Je nujna reforma šolstva?

Že zdavnaj bi potrebovali reformo šolstva! A spet bomo naredili en »pofl«. Spomnimo se devetletke: svoje ljudi iz stroke so poslali v šole in bilo je odkrito, da devetletka ni v redu. In smo jo ukinili, smo ukrepali? Ne. Veliko otrok je v vrtcu do sedmega leta, ker se starši bojijo, da ne bodo uspešni. In ostajajo tudi agresivni otroci, ker starši pritiskajo, da bi počakali; kjer še eno leto utrjuje neprimerno obnašanje. Potem pride v šolo in je še bolj trd kot leto prej. Priznam, da ne poznam niti enega primera, čeprav je mogoč in je v zakonodaji določen: da če za otroka med šolskim letom ugotovijo, da ni dovolj zrel, ga vrnejo v vrtec. To je zelo preprosta ravnateljeva odločitev. Potem denimo podaljšano bivanje. Je že bilo kje zapisano, da je to čas, ki je namenjen socialnim stikom in spretnostim. V resnici je vedno osnova domača naloga. Poslušajte besedno zvezo: domača naloga. Delajo pa jo v šoli, s tretjo ali četrto učiteljico. Potem v šestem razredu, ko tega ni več, starši pričakujejo, da bo otrok sam čudežno zmogel narediti domačo nalogo. Iz se začne govoriti o skandinavskih in ameriških modelih brez naloge. No, jaz sem »žleht« in jim govorim o japonskem modelu: to pomeni, da imajo učenci tudi cunjo za čiščenje tal. Niso drugi dolžni skrbeti za nas. Ne rečem, da je šola popolna, zgodijo se napake, a to je realnost: lahko voziš 30 let brez težav, pa lahko vseeno narediš napako. Tako je tudi v šolstvu.

Tudi starši se kdaj zmotijo, mar ne?

Seveda – in to morajo znati priznati. Povedati, da so v besu morda otroku naložili prehudo kazen. In to morajo znati povedati otroku. Tako sta se veliko naučila oba – otrok, da se stvari spreminjajo, čeprav se večkrat zdijo tako dokončne, in starši, da smo prevečkrat trdi, ne pa trdni. To je velika razlika. In še to. Ko vam v avtu začne utripati rumena lučka, ga boste takoj peljali na servis in se pozanimali, ali se lahko vozite naprej. Pri otrocih pa rdeča luč sveti leto ali dve, a jih starši nikamor ne odpeljejo niti ne vprašajo, kako bi jim pomagali. Šele ko se vse skupaj ustavi in ne gre nikamor več, pridejo starši in rečejo: 'Mi smo poštena družina, s pravimi vrednotami, ampak zdaj imamo problem – imamo 15-letnika, ki tepe mamo in sestro.' Jaz jim povem: 'Žal mi je, ampak ste klicali prepozno. Vse, kar lahko naredite, je, da naslednjič pokličete policijo, da bodo odredili prepoved približevanja.' 'Potem ne bo smel priti domov, kje bo pa spal?' po navadi rečejo. Pa ga že dva meseca praktično ni doma, se ne drži nobenih dogovorov. A mamo skrbi, kje bo spal. Takih primerov imamo kar nekaj vsako leto.

To so hude zgodbe, kako poskrbite zase?

Moram odklopiti. Lahko me dobite tri dni na teden. In z leti se nabere usedlina. Prav mi pride supervizija s kolegi, kjer se pogovarjam, iščem ideje, se kaj naučim.

Eva Jandl