DL: Portret tedna - Andreja Hvalec Žitnik

16.1.2023 | 12:50

Ko je bila še čisto majhna, je zaplesala vsakič, ko je slišala glasbo, tudi pred slaščičarjem, in dobila sladoled. Kdo ve, ali jo je prav tisti sladoled spodbudil, da je življenje zapisala plesu in je zdaj že triindvajset let predsednica novomeškega plesnega društva Terpsihora, ki te dni praznuje tridesetletnico delovanja.

Ples je prvo gibanje, ki se ga je človek nekoč davno, mogoče ob ognju, lotil zaradi užitka, zaradi lepote. Tekel je, ko je moral bežati pred divjo živaljo, plazil se je, ko je zasledoval plen, plezal je, da je prišel do slastnega sadeža ali pa do gnezda z jajci, še preden je udomačil kokoš. Vse je počel, ker je to moral in mu je to prineslo korist, le plesal je, ker mu je bilo pri tem lepo.

Andreja Hvalec Žitnik je Novomeščanka iz Ulice Milana Majcna, ene redkih ulic, ki ji je v Novem mestu uspelo obdržati ime partizanskega junaka. V isti hiši živi že skoraj petdeset let, vse svoje življenje. Da je ples še kaj več kot poskakovanje v ritmu pred slaščičarjem, je spoznala, ko je pri vadbi plesa opazovala starejšo sestro in jo, kot to običajno počno mlajše sestre, poskušala posnemati tudi v tem. Posnemala jo je tudi tako, da se je pri devetih letih vpisala v novomeško glasbeno šolo v skupino za izrazni ples in balet pri mentorici Sonji Rostan. Ko je končevala osnovno šolo, je šla v Ljubljano na preizkus za vpis v takratno Srednjo glasbeno in baletno šolo, a se je na koncu raje odločila, da ostane doma, obiskuje gimnazijo in pleše še naprej pri Sonji Rostan. Vprašanje, ali je ljubljanski balet zaradi tega ostal brez primabalerine ali pa le brez sedemnajstega laboda iz jate v Labodjem jezeru, bo tako za vedno ostalo odprto. Smo pa lahko v Novem mestu zadovoljni, da se je izteklo, kot se je, in da je Andreja, ki je bila pred tridesetimi leti tudi med ustanoviteljicami plesnega društva Terpsihora, to društvo kot dolgoletna predsednica pripeljala do tretjega okroglega jubileja.

Po gimnaziji se je vpisala na Filozofsko fakulteto ter diplomirala iz pedagogike in sociologije. Prvo službo je dobila na Osnovni šoli Center, potem je krajši čas delala tudi v Škocjanu in Semiču ter na koncu pristala na Osnovni šoli Šentjernej, na kateri že skoraj dvajset let dela z otroki s posebnimi potrebami in Romi ter poučuje etiko oziroma predmet domovinska in državljanska kultura in etika. Vedno si je želela delati z otroki. V plesnem društvu Terpsihora Dance Company, ki je leta 1992 nastalo iz plesnih skupin Teora, ki jo je vodila Mojca Hotko, in Terpsihora, ki jo je vodila Marta Štembergar, je najprej le plesala, kmalu pa je ob tem začela poučevati balet in izrazni ples, nekoliko pozneje pa se je posvetila predvsem najmlajšim, predšolskim otrokom. Tako je združila dve svoji veliki ljubezni – ples in delo z otroki.

»Čeprav smo prva leta v Terpsihori gojili celo kopico plesnih zvrsti, smo se, ko se je naš nekdanji član Robi Grmek s svojo plesno šolo posvetil predvsem hiphopu in podobnim zvrstem, osredotočili na balet in sodobni ples,« pravi Andreja Hvalec Žitnik, ki se je sčasoma v društvu povsem posvetila predsednikovanju, ki s seboj prinaša veliko organizacijskega dela, saj Terpsihora vsako leto pripravi tudi dve lastni prireditvi, njeni člani pa nastopajo tudi ob drugih priložnostih. »Smo neprofitno društvo in se financiramo predvsem z vadninami, ki jih za vadbo otrok prispevajo starši, in s tistim, kar prek razpisov dobimo od občine, naš cilj pa je čim več otrok spoznati s plesom, pri katerem dobijo osnovno motoriko, spretnost, občutek za ritem in orientacijo v prostoru ter ustvarjalnost, kar je dobra osnova tudi za druge športe ali pa človeku tudi kako drugače prav pride v življenju,« dodaja Andreja Hvalec Žitnik, ki ima doma tri sinove – Tina, Gaja in Vala. Vsi trije so svojo »športno« pot začeli v Terpsihori, potem pa jih je premamila žoga in so šli v košarko ali nogomet. Tudi moža, nogometaša, je pripravila, da je šel z njo na plesni tečaj. Učila sta se standardnih in latinskoameriških plesov. Zdržal je do konca, potem pa se je vrnil k nogometašem v klub, ki je letos praznoval stoletnico. Tam dela kot generalni sekretar.

Vse Andrejino življenje je tako ali drugače povezano s plesom, ki se ga še ni in pravi, da se ga tudi ne bo nikoli naveličala. Še vedno rada pleše.

Članek je bil objavljen v 48. številki Dolenjskega lista 1.  decembra 2022

Igor Vidmar