DL: Iz delovne sobe nekega zbiratelja: Los in tisoč stvari

27.12.2022 | 14:45

Kitaro v roke – in že spet je Flosar Franci.

Kako je Franci Lepšina našel star časopis in zakaj je to pomembno – Sedemdeset, to je bilo že preveč – Tisto, kar je delala Nuša Derenda

Tretjega novembra, danes je letošnjega novembra komaj za teden dni več, leta 2004 so Lepšinovi v Brežicah v Šentlenartu začeli podirati staro hišo. Potem so zgradili novo. Ne bo govora o gradnji, ampak o podiranju stavbe. Zakaj?

»Ko sem takrat vzel stran okno, sem pod polico našel zvit Dolenjski list. Nekdo ga je enkrat prej tja dal namerno, da ga bo nekoč nekdo našel,« pravi Franci Lepšina. Osemnajst let je tako letos minilo od najdbe. Če smo v povezavi z njo že omenili 3. november, zapišimo še 14. november, ki bo na koledarju že čez nekaj dni. Omenjeni Dolenjski list je namreč izšel 14. novembra 1968. – Datumsko sveže stvari, torej!

»Ohranil sem ta časopis. Veliko mi pomeni, drugače ne bi imel shranjenega toliko vsega,« pravi Franci, ki je vnet zbiratelj. Omenjenemu Dolenjskemu listu delajo družbo revije in časopisi Avto iz leta 1967, Naša žena iz leta 1948, Ciciban letnik 1960 ter Arena, Delo, Pavliha, Antena, Studio in še kaj iz od šestdesetih do osemdesetih let prejšnjega stoletja. Tu so še velik album znamk, nešteto značk, številni modelčki avtomobilov, žoga za 31. rojstni dan, šop starega denarja, tobačna pipa, odlikovanja, veliko najrazličnejšega starega orodja, vsaj dve polici knjig, njegova spominska knjiga iz šolskih let, marsikaj. Dve škatli, enaki na pogled, sta posebni. »Do enega pisma, ki sem ga dobil k vojakom, imam spravljeno,« je pokazal na škatli z dragoceno korespondenco, v katere čas spada tudi kitara na zidu pri vratih: instrument je imel s seboj pri vojakih, kjer je bil bolničar.

Domačija

Med tokratnim pogovorom je bilo v Francijevem zbirateljsko-glasbenem ateljeju kot v zvočni kopeli, saj je prostor napolnjevala radijska glasba. Iz katerega radia se je slišala, je za gosta pretežko vprašanje, saj je v prostoru več kot en sprejemnik. Včasih jih je imel Franci čez 70, ker jih je zbiral. Veličastni zbirki se je moral zaradi pomanjkanja prostora odpovedati skoraj v celoti. Je pa nad starim radijskim sprejemnikom, tovarniško vgrajenim v nizko omaro, še vedno gramofon, vrhunski aparat, ki so ga uporabljali zagrebški didžeji. Na polici zraven so gramofonske plošče, »vinilke«, veliko jih je, in eno je Franci med pogovorom postavil na drugi, novejši gramofon in tako zavrtel čas nazaj najbrž nekam v šestdeseta leta. Da ne bi v njegovi zbirki instrumentov, v kateri je imel včasih tudi harmoniko, ker mu jo je v 6. razredu osnovne šole kupil oče, samevale kitare, je brž vzel baskitaro in spremljal trenutno Veseljakovo melodijo. Na kitari piše Los. Ker je Los njegov vzdevek.

Med gramofonskimi ploščami in glasbenimi kasetami sta tudi plošči (in njuni ponovitvi na kasetah), ki ju je posnel ansambel Brežiški flosarji. Ustanovitelj zasedbe je Los, ki je tudi napisal besedili za skladbi Pred televizorjem in Flosar Franci; za zadnjo je prispeval tudi glasbo. Preden so nastali Brežiški flosarji, je bil pevec v ansamblu Marjana Kočevarja, še prej je pel od leta 1992 do leta 1998 v Mešanem pevskem zboru Viva Brežice, ki ga je ustanovila Simona Rožman Strnad. Čisto na začetku svoje glasbene kariere je pel pri ansamblu Mladi vandrovčki, pri katerem je bila pred njim pevka Anuška Žnideršič, zdaj Nuša Derenda.

Muzikanti so zabavljači, vsaj nekateri; za Brežiške flosarje to velja in velja tudi za Losa. On je to potrdil tudi z obema omenjenima hudomušnima besediloma skladb. Kot dodatek k temu lahko štejemo tudi njegova obredna oblačila in pripomočke, s katerimi se zna odlično spremeniti v obrednika na praznovanju rojstnih dnevov in celo »škofa«, ki za martinovo prekrsti mošt v vino. Med oblačili, ki jih ima za take namene, so nekatera tudi zelo podobna tistim, v katerih dobri mož Miklavž decembra obiskuje otroke. Ko gre za njegove javne nastope, je treba omeniti, da je napovedovalec na nogometnih tekmah v Brežicah. To njegovo komentatorstvo se napaja v njegovem športnem duhu. Los je namreč igral dlje časa mali nogomet, poskusil se je tudi v »pravem« nogometu. »Ko je šport na programu, me ne dobijo izpred televizorja,« pravi. S svojo privrženostjo športu je za šport navdušil tudi otroke; tako je starejši sin igral rokomet, enako hčerka, mlajši sin je nogometaš.

Čas v uri teče; z najdenim izvodom časopisa si ga lahko zavrtimo nazaj.

Losovemu ateljeju z vso to dragoceno osebno in nekako tudi družbeno dediščino daje poseben pridih maketa stavb, ki skupaj z vrtom in dvoriščem tvorijo celoto. »To sem naredil dvorišče s hišo in drugimi poslopji – tako kot se tega spominjam,« je pojasnil. In spominja se vseh najmanjših podrobnosti, če sodimo po pomanjšani domačiji, ki ima vse do zaves na oknih in stola notri v izbi. Vrhunska izdelava, kar velja tudi za njegove miniaturne brežiške vodovodne stolpe, krasne pomanjšane kopije, na katerih lahko dobesedno otipljete celo ograjo na balkonih. Rezlja tudi lesena ohišja za ure. Tudi stolpi in ure so v omenjenem Losovem prostoru, katerega stene so dodobra prekrite z žlahtnimi listinami, med katerimi so njegova listina za bronasto Gallusovo značko, bronasti znak Zveze socialistične mladine Slovenije, številna priznanja ansamblu in njemu osebno z glasbenih festivalov, med njimi za skladbo Tu je tu in s tem 2. mesto na mariborskem festivalu narečnih popevk.

Glede datumske podobnosti in bližine, omenjene v začetku, še tole: prav na dan pogovora je minilo 39 let, odkar je naredil vozniški izpit. Enega izmed vodovodnih stolpov je izrezljal na 4. november, zato ga je podaril piscu tega članka, ki ima tega dne rojstni dan. 29. novembra, kmalu bo letošnji, leta 2003 so se Lepšinovi preselili v novo hišo, naslednico tiste, ki je pod okenskim okvirjem varovala na začetku omenjeni Dolenjski list. Datum tokratnega pogovora: 7. november. Na tak dan leta 2012 je bilo 12 stopinj Celzija. Bile so poplave, v Termah Čatež in drugje na Čatežu ob Savi so črpali vodo iz prostorov. To je zapisano. Trgovec po poklicu in svetovljan po pogledih in zanimanjih, ob vsem mogočem, kar nemirnega duha počne, namreč že od leta 2010 tudi piše dnevnik in tudi tako zdajšnji trenutek spravi za poznejše čase.

Članek je bil objavljen v 45. številki Dolenjskega lista 10. novembra 2022

M. Luzar