DL: Baza 20 - Res samo občinsko turistično doživetje?

23.12.2022 | 14:00

Barake so se ohranile do danes skoraj nespremenjene, le drevesa so precej debelejša, kot so bila med vojno (manjša fotografija).

V začetku jeseni je ekipa oddaje Na lepše TV Slovenija obiskala Bazo 20. Menda se je to zgodilo že četrtič. Enega najpomembnejših kulturnih spomenikov državnega pomena iz časa narodnoosvobodilnega boja med drugo svetovno vojno v Sloveniji so označili za eno izmed glavnih turističnih doživetij v Občini Dolenjske Toplice. Je Baza 20 res le turistično doživetje?

Baza 20 je veliko več kot turistično doživetje, je svetovni fenomen, ki se ga v Sloveniji nočemo zavedati. Tega, kar smo Slovenci naredili med drugo svetovno vojno, ko je bila celotna Evropa okupirana, ni naredil noben drug narod. V najgrozovitejšem času, v najgrozovitejšem prostoru smo ustanavljali svojo državo. Med najhujšo vojno do zdaj je skrita in nikoli odkrita sredi gozdov delovala slovenska vlada z vsemi državnimi ustanovami. »Sredi vojne, okupirani, sredi najhujšega mi, nori Slovenci, ustanovimo znanstveni inštitut in denarni zavod. To so dejansko državotvorne ustanove. Povsem očitno je, da so takrat zelo resno razmišljali v smeri lastne države,« je to v tistem času precej noro dejanje v intervjuju za Dolenjski list nekoč označil zgodovinar in arheolog Borut Križ. V Kočevskem rogu je v širši okolici Baze 20 takrat delovalo 24 partizanskih bolnišnic; v nekaterih se je zdravilo tudi po več sto ranjencev in bolnikov; partizanska porodnišnica je bila po odstotku preživelih novorojencev takrat bistveno uspešnejša od ljubljanske, ki pa ni delovala v gozdu, ampak sredi glavnega mesta.

Na Bazi 20 so delali državo

17. aprila leta 1943 se je proti večeru v baraki, najprej poimenovani Točka 20, naselila prva skupina prebivalcev. Potem je tam hitro zrastlo več objektov, v katerih sta se zadrževali slovensko politično in vojaško vodstvo. Politično vodstvo je sestavljalo v prvi vrsti vodstvo Komunistične partije Slovenije, zraven pa so bile tudi druge skupine, tudi krščanski socialisti. Imeli so denarni zavod, znanstveni inštitut, propagandni odsek, že omenjene bolnice, povezane v osrednjo Slovensko centralno vojno partizansko bolnico, in tiskarno; tu so bila uredništva več časopisov, med drugim Kmečkega glasa in Ljudske pravice. Vse to je nedvoumno napovedovalo državo, ki pa se po koncu vojne še ni zgodila. Tisti, ki so nam jo obljubljali, so to takrat počeli s figo v žepu. Nanjo smo tako Slovenci morali čakati še 46 let.

Razstavni panoji v eni izmed dveh za javnost odprtih barak Baze 20

Nekaj tistega, kar je bilo na Bazi 20 med njenim delovanjem od aprila 1943 do decembra 1944, se je ohranilo do danes. Večina barak Baze 20 še stoji, v dveh je razstava, ki sorazmerno skromno prikazuje, kaj se je tam dogajalo v tistem času. Od štiriindvajsetih bolnišnic sta ohranjeni le še bolnišnici Jelendol, ki je delovala vse do konca vojne in se je v njej v desetih barakah zdravilo 330 ranjencev, in bolnišnica Zgornji Hrastnik, v kateri so imeli tudi aseptično operacijsko dvorano oziroma barako, v njej pa se je zdravilo več kot 400 ranjencev. Vse druge so propadle, nekatere so še pred koncem vojne požgali Nemci, med drugim tudi bolnišnico Ajdovec, v kateri je deloval novozelandski kirurg Lindsay Rogers, ki je svojo zgodbo popisal v knjigi Partizanski kirurg (Guerilla Surgeon, 1957), ki je v prevodu Alenke Puhar dostopna tudi slovenskim bralcem. V njej Rogers z distanco v politično dogajanje nevpletenega tujca med drugim opisuje medvojno dogajanje v Kočevskem rogu in tudi v Bazi 20.

Samo ohranjanje ohranjenega

Stanje ohranjenih objektov na Bazi 20 in obeh bolnišnic ni rožnato. Razen barak, v katerih je postavljena omenjena razstava, so druge barake zaprte in večinoma prazne. Po nekaterih s polivinilom zaščitenih strehah in fasadah, s katerih se lušči preperela strešna lepenka, je sklepati, da gre upravljavcu bolj kot ne le za to, da objekti ne propadejo, za kaj več pa ne, kar je žalostno. 

Vsi objekti na Bazi 20 so leseni, zgrajeni iz materiala, ki so ga večino v strogi konspiraciji prinesli iz doline. Kar tri četrtine vseh lesenih delov v barakah je še originalnih. Zamenjane so le s skodlami prekrite strehe, ki jih je treba obnavljati na približno dvajset let, in posamezni deli, ki so jih zob časa in zobje črvov načeli do te mere, da ne morejo več opravljati svoje nosilne funkcije. Žal lahko že ob površnem ogledu nekaterih vzdrževalnih posegov ugotovimo, da gre pri tem samo za zasilno reševanje in ne za strokovne konservatorske in restavratorske posege.

V primerjavi z urejenostjo bolnišnice Franja, za katero je dana tudi pobuda za vpis na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine, kamor za zdaj še ni uvrščena, je pa od junija 2000 na poskusnem seznamu, je to, kar se dogaja s primerljivimi spomeniki v Kočevskem rogu, prava sramota. Takih bolnišnic, kot je Franja, je bilo v Kočevskem rogu štiriindvajset, razlika je le v tem, da je bila Franja postavljena v nekoliko bolj dramatičnem okolju.

Pod kmetijskim ministrstvom

Kot vsi spomeniki državnega pomena je tudi Baza 20 do leta 2016 spadala pod Ministrstvo za kulturo, z ustanovitvijo družbe Slovenski državni gozdovi (SiDG) pa je skrb za spomenike kulturne in naravne dediščine ter s tem tudi za spomenike v Kočevskem rogu, ki stojijo na gozdnih zemljiščih v lasti države, po Zakonu o gospodarjenju z gozdovi v lasti Republike Slovenije delno ali v celoti prešla na kmetijsko ministrstvo, kar je omogočil člen, ki govori o pristojnostih za zagotavljanje socialne funkcije gozdov s sredstvi, pridobljenimi s koncesijskimi dajatvami. V okviru skrbi za socialne funkcije gozdov je tako SiDG na neki način zadolžen tudi za skrb za kulturne spomenike, ki stojijo v državnih gozdovih, tudi za Bazo 20.

Kot je takrat povedala takratna državna sekretarka na kmetijskem ministrstvu Tanja Strniša, aktualna slovenska veleposlanica v Pragi, sicer domačinka iz Dolenjskih Toplic, so se pogovori med kmetijskim in kulturnim ministrstvom o prevzemu skrbi za Bazo 20 začeli že pred tem, ko so državni gozdovi spadali še pod Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov. Rezultat teh pogovorov je bil tudi aneks k pogodbi med vlado in SiDG o upravljanju z gozdovi, v katerem se SiDG zadolži za skrb za Bazo 20 in obe ohranjeni partizanski bolnišnici v Kočevskem rogu. SiDG tako od takrat skrbi za obnovo in vzdrževanje lesenih objektov, za poti in zunanjo ureditev, kulturno ministrstvo pa prek Dolenjskega muzeja financira vodiča in skrb za vse muzejske zbirke, povezane z omenjenim območjem, v zgodbo pa je vpleten tudi Zavod za varovanje kulturne dediščine, ki ima pri tem nadzorno funkcijo in skrbi, da se vsa dela izvajajo skladno z varstvenim režimom, obenem pa je za Bazo 20 pripravil tudi konservatorski načrt.

Mačkov dom

S polivinilom zaščitena streha in odpadajoča lepenka ne kažeta na ravno vzorno skrb za zgodovinsko dediščino.

Posebna zgodba je tudi tako imenovani Mačkov dom, sodobna zgradba, ki je bila za potrebe Baze 20 zgrajena predvsem kot gostinski objekt, dimenzioniran na takratni množičen obisk in zgrajen po takratnih energetskih standardih. Mačkov dom je po spletu okoliščin prišel v last podjetja Krke, ki ga je za simbolično najemnino potem oddala občini Dolenjske Toplice. Ta ga je bila v določenem trenutku celo pripravljena odkupiti, a ne po knjigovodski ceni, ki znašala okoli 300.000 evrov, za kolikor bi ji ga lahko prodala Krka; Krka je Mačkov dom dobila oziroma so ji ga vsilili za simbolno ceno en dinar, da z njim dejansko nikoli ni imela nekih načrtov in da ji je še vedno le v breme. 

Tako imenovani Mačkov dom, ki se ga je to ime prijelo, ker je dal pobudo za njegovo postavitev narodni heroj, general in revolucionar Ivan Maček Matija, bi lahko, če se država odloči za drugačen odnos do tega zgodovinskega območja, dobil novo funkcijo. V njem bi lahko uredili sodoben muzej, posvečen tistemu času, v katerem bi lahko dostojno zaznamovali spomin na slavne dogodke iz NOB pa tudi manj slavne in žalostne dogodke, ki so sledili temu in bi si prav tako zaslužili primerno strokovno zgodovinsko obdelavo, predstavljeno z razstavo.

Namesto da bi se s tem, kar se je na Bazi 20 in na njenem širšem območju ohranilo do danes, hvalili pred vsem svetom, dovoljujemo, da je vse skupaj že dolgo časa na robu propada. Kje so vzroki, da je to tako? Do konca osemdesetih let oziroma do spremembe družbenega in političnega sistema v tistem času je bila Baza 20 cilj romarskih poti po poteh pridobitev revolucije. Sem so vodile šolske ekskurzije, sindikalni izleti in izleti društev upokojencev, da ne govorimo o organiziranih izletih organizacij Zveze združenj borcev NOV. Letno je takrat Bazo 20 uradno obiskalo tudi več kot 70.000 obiskovalcev letno. Po osamosvojitvi je to število začelo strmo padati vse do približno tisoč uradno zaznanih obiskovalcev in še približno toliko neevidentiranih, kolikor jih bodo našteli letos.

Vse to, stanje zgodovinskih objektov in tudi nezanimanje javnosti, je posledica povsem drugačnega odnosa slovenske politike do narodnoosvobodilnega boja in njenega povezovanja z zločini proti človeštvu, ki jih je tudi v Kočevskem rogu z zunajsodnimi poboji zagrešila nova oblast neposredno po končani vojni. Pri tem ne gre samo za tisti del politike, ki opravičuje kolaboracijo z okupatorji, ampak tudi za brezbrižnost bolj levega dela slovenske politike, ki se tematiki druge svetovne vojne na slovenskih tleh kar se da izogiba. Ali sestavlja vlado leva ali desna politična opcija, ne vpliva bistveno ali pa sploh nič na odnos države do Baze 20 in partizanskega Roga. Pa vendar si vse tisto, kar se je dogajalo tam med aprilom 1943 in decembrom 1944, zasluži večjo pozornost in drugačen odnos, kar vsekakor velja tudi za vse tisto, kar se je za slovenski narod sramotnega in tragičnega zgodilo po vojni. Eno in drugo se je zgodilo in vsega tega ne moremo in ne smemo kar zanikati.

Članek je bil objavljen v 45. številki Dolenjskega lista 10. novembra 2022

                                                                                                                                                                        Igor Vidmar

POPRAVKI IN ODGOVORI: Res samo občinsko turistično doživetje?

V Dolenjskem listu je bil 10. 11.2022 objavljen prispevek z naslovom Res samo občinsko turistično doživetje? avtorja Igorja Vidmarja, na katerega želi družba Slovenski državni gozdovi (SiDG) kot upravljavec podati pojasnila o svoji vlogi pri obnovi kulturnega spomenika Baza 20.

Družba SiDG je kulturni spomenik državnega pomena Baza 20 skupaj s kulturnimi spomeniki Bunker 44, Partizansko bolnišnico Jelendol in Partizansko bolnišnico Zgornji Hrastnik dobila v upravljanje z dodatkom k Pogodbi o upravljanju gozdov v lasti Republike Slovenije, ki ga je z Vlado Republike Slovenije sklenila decembra 2017. SiDG že od vsega začetka pri upravljanju z navedenimi kulturnimi spomeniki sodeluje z Dolenjskim muzejem Novo mesto in Občino Dolenjske Toplice. SiDG izvaja investicijska in vzdrževalna dela na objektih in okolici, Dolenjski muzej Novo mesto skrbi za promocijo in vsebino na navedenem območju, tj. za pripravo vseh razstav in organizacijo strokovnih vodenj, Občina Dolenjske Toplice pa za pripravo promocijskih gradiv, izletniških kart in organizacijo dogodkov (npr. Poletje v Kočevskem rogu).

Pri obnovi in vlaganjih v objekte, za kar je zadolžen SiDG, smo zasledovali cilj, da najprej poskrbimo za najnujnejše ukrepe in dela glede na stanje posameznih objektov. Pri tem smo se zavezali, da bomo vsako leto v poslovnem načrtu družbe rezervirali del sredstev za investicijo v ta kulturni spomenik, tako da bi se v nekaj letih postopoma obnovili vsi objekti, po tem pa bi se zagotovila sredstva za njihovo redno vzdrževanje.

Družba SiDG je za izvedbo rednih investicijskih in vzdrževalnih del ter za pridobitev potrebne dokumentacije v obdobju od prevzema navedenih kulturnih spomenikov v upravljanje konec leta 2017 do konca leta 2021 namenila skupaj več kot 267.000 EUR, in sicer 40.700 EUR v letu 2018, 37.000 EUR v letu 2019, 85.000 EUR v letu 2020 in 106.000 EUR v letu 2021 (vse brez DDV).

Skupno je družba SiDG do zdaj obnovila 15 barak na območju Baze 20, štiri barake na območju Partizanske bolnišnice Jelendol in eno barako na območju Zgornjega Hrastnika. Poleg rednih letnih obnov objektov je družba SiDG poskrbela tudi za ureditev poti do Baze 20 in poti med objekti, izdelavo 3D-dokumentacije (lasersko terestrično skeniranje objektov) za vse objekte in ureditev vpisa stavb v kataster nepremičnin. Družba SiDG je poskrbela tudi za lepšo podobo vstopne točke do Baze 20 in ureditev okolice Lukovega doma.

Ob tem poudarjamo, da je za izvedbo sanacijskih in vzdrževalnih del Zavod za varstvo kulturne dediščine Republike Slovenije (ZVKDS), OE Novo mesto, v letu 2020 izdelal tudi konzervatorski načrt za vsa štiri območja kulturnih spomenikov. Načrtovanje del in izbor objektov za obnovo potekata vsako leto v sodelovanju z ZVKDS in skladno s konservatorskim načrtom. Za vsa dela na spomenikih mora družba SiDG pridobiti kulturnovarstvene pogoje in kulturnovarstveno soglasje. Obnovitvena dela na objektih zajemajo zamenjavo dotrajanih delov, kjer se posebna pozornost namenja temu, da se ohrani čim več avtentičnega materiala. Objekti, ki so narejeni predvsem iz lesa smreke in jelke, zaradi vplivov okolja, v katerih se nahajajo, zlasti močnega vpliva vlage, zahtevajo stalno vzdrževanje in obnovo.

SiDG je v septembru pridobil potrebna kulturnovarstvena soglasja, na podlagi katerih bomo po pripravi potrebne dokumentacije pristopili k obnovi ene barake na Bazi 20 in ureditvi pohodnih poti med barakami, sanaciji strehe nad krušno pečjo v Partizanski bolnišnici Jelendol in sanaciji strehe nad krušno pečjo, sanaciji skladišča in sanaciji pralnice v Partizanski bolnišnici Zgornji Hrastnik.

Tudi v prihodnjih letih bomo v sodelovanju z Dolenjskim muzejem Novo mesto izvajali vlaganja v kulturni spomenik državnega pomena v Kočevskem rogu v podobnem obsegu kot do zdaj in s tem zagotavljali ohranitev kulturne dediščine državnega pomena za naslednje rodove.

Članek je bil objavljen v 47. številki Dolenjskega lista 24. novembra 2022

                                                                                               Suzana Rankov, Služba za korporativno komuniciranje SiDG