DL: Tak ti je tu blu - Prišli so tudi ob štirih zjutraj

7.12.2022 | 12:40

Tak ti je tu blu ob žetvi. Prizor s snemanja filma. (Reprodukcija fotografije iz arhiva Sekcije za ohranitev dediščine)

Davor Lipej pred fotografijami na razstavi, s katero je Fotoklub Brežice pospremil tokratno filmsko premiero.

V vasi Kapele prebivalci snemajo filme. Še pred desetletjem bi taka izjava najbrž zvenela neprepričljivo, zdaj pa marsikaj govori o tem, da Kapelci res snemajo o Kapelah filme. Časovno zadnji dokaz o tej filmski produkciji je premiera kapelskega filma Tak ti je tu blu ob žetvi in ajnrükanju, ki je bila 15. oktobra na dvorišču brežiškega gradu.

S 76-minutnim celovečernim igranim filmom Tak ti je tu blu ob žetvi in ajnrükanju ohranjajo spomin na življenje na kmetih okrog leta 1960, s poudarkom na ročni žetvi pšenice s srpi, vezanju snopov s povresli, mlačvi z ročno mlatilnico in na starodavnem običaju »ajnrükanje«. Beseda »ajnrükanje« izhaja iz nemške besede einrücken, ki pomeni vstopiti, vkorakati v vojsko, služiti cesarju ali iti se bojevat na fronto. V Kapelah in še marsikje drugje je pomenila odhod mladeničev k vojakom, v Jugoslovansko ljudsko armado, pravijo v Sekciji za ohranitev dediščine, ki deluje v Kulturnem društvu Kapele.

»To je peti film iz naše serije Tak ti je tu blu. Posneli smo ga s prebivalci Kapel, se pravi, s kapelskimi amaterskimi igralci. Je reprodukcija časa iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, vse od govorice, obleke in orodij do okolja je odsev tistega časa. Potrudili smo se, kolikor smo se mogli. Snemal je Davor Lipej,« pravi Mihaela Blaževič, predsednica Kulturnega društva Kapele in njegove Sekcije za ohranitev dediščine.

Gibljive in druge slike

Film je posnel, kot rečeno, Davor Lipej, čigar delo je tudi montaža. »To je že peti film v desetih letih, s katerim smo nekako zaokrožili zgodbo Tak ti je tu blu, ki prikazuje življenje na podeželju v Kapelah med letoma 1950 in 1960. Zgodba filma ni prikazana samo v etnološkem smislu, ampak je tudi prepletena z ljubezensko zgodbo, vključili smo ljudsko petje, z vsem tem smo tudi prikazali odnose, ki so takrat veljali med generacijami, način komunikacije, jedi in še marsikaj drugega,« pravi Lipej.

Tokratni film je, kot že vsi pred njim, nastal v zelo skromnih produkcijskih možnostih. »Nastopali so samo naturščiki, nihče ni imel igralskih predznanj. Tehnična ekipa, to sem bil praktično jaz sam, kar je skoraj nepredstavljivo. Nisem imel tonskega mojstra, osvetljevalca, pomočnika in druge tehnične podpore. S poudarkom, da je to ljubiteljska društvena dejavnost, mislim, da smo lahko zelo zadovoljni z doseženim,« pravi Lipej.

Dogajanje, ki ga s filmom tako ohranjajo z gibljivo sliko, vsaj deloma prikažejo tudi s fotografijami. »Spremljajoči del premiere je fotografska razstava Fotokluba Brežice, katerega predsednik sem. Na mojo pobudo smo fotografije prispevali žal zdaj pokojni Vlado Bucalo, Matej Kramžer in jaz. Izbrali smo šestdeset fotografij, s katerimi predstavljamo v fotografskem smislu zgodbo tega filma. Tako je tudi pri tem filmu, kakor tudi že pri prejšnjem, sodeloval Fotoklub Brežice, kar kaže, da se v Brežicah znamo povezovati,« pravi Lipej.

Jožica Penič

»Še smo ujeli priložnost«

»Imamo scenaristko Jožico Penič. Prejela bo oktobrsko nagrado Občine Brežice. Ona je neverjeten vir idej. Vse to naše delo povezuje v celoto. Smo ekipa, ampak brez nekoga, ki to povezuje, ne gre,« pravi Mihaela Blaževič.

Jožica Penič čuti s Kapelami. »Dolgo sem živela v Ljubljani. Ko sem se vrnila v domači kraj, sem ugotovila, da so pozabljene besede, da ni več tistih stavb, ki so včasih bile, da ni več petja. Začela sem zbirati gradivo. Neprofesionalno. Najprej smo pripravljali razne dogodke, od ‘lüpatve’ (ličkanje koruze, op. a.) in trgatve do sejemskega dneva. Ampak to je bilo hitro pozabljeno. Potem so me na nekem izletu začeli prijatelji nagovarjati, da bi nekaj posneli, zato da bi to ostalo. In tako je iz neke vesele družbe nastala resna stvar in smo začeli pred desetimi leti snemati prvi film, kako so se ljubili v Kapelah okrog leta 1950,« pravi.

V tem filmarskem zamahu so zajeli veliko običajev, čeprav ne še vseh. »Naredili smo to, da smo še ujeli orodja, stavbno dediščino, obleke, hrano. Ujeli smo priložnost, da je še toliko nas starih ljudi, ki smo doživljali to, čemur namenjamo filme, in smo lahko avtentično prikazali, kar je bilo med letoma 1950 in 1960,« pravi Jožica Penič.

Za filmsko serijo Tak ti je tu blu je Sekciji za ohranitev dediščine pri Kulturnem društvu Kapele Slovensko etnološko društvo na pobudo brežiške etnologinje dr. Ivanke Počkar podelilo leta 2017 Murkovo listino. Do takrat, ko so prejeli listino, so kapelski filmarji posneli tri filme, po tistem še dva, vključno z nedavno premierno predstavljenim.

»Skušam povezovati delo za filme in ustvarjalno vzdušje med temi ljudmi. To je moja generacija in sem strašno zadovoljna s tem, kako so prizadevni. To so ljudje, ki so bili res pripravljeni priti na snemanje ob vsakem času. Prišli so tudi ob štirih zjutraj, da smo posneli ‘jutranjšco’ na svatbi. In še nekaj je. Na primer ‘jutranjšca’ je bila, mislim, oktobra, koruznico za kurjenje ‘jutranjšce’ smo poželi januarja tistega leta, se pravi, da smo film res načrtovali toliko prej,« pravi Jožica Penič.

Neminljivo

Mihaela Blaževič

Kapelci, čeprav v svojem kraju doma dokaj stran od velikih kulturnih središč in vrelišč, tako ustvarjajo svojevrsten kulturni nemir, saj se dogaja marsikaj zanimivega. »Dogaja se vedno bolj. Pri tem tudi člane kulturnega društva in posebej Sekcije za ohranitev dediščine spodbujam z besedami: Tega ne delamo za zdaj. To je brezčasno. Imeli bomo za zmeraj. To so stvari, ki so nekoč bile. In to bo nekoga vedno zanimalo. Nočemo, da bi šlo v pozabo,« pravi Mihaela Blaževič.

Članek je bil objavljen v 42. številki Dolenjskega lista 20. oktobra 2022

M. Luzar