DL: Rešil pred propadanjem - Iz lastnega žepa kril obnovo cerkva

2.11.2022 | 14:45

Marijan Bartolj ob prenovljenem stranskem oltarju v cerkvi sv. Duha v Vihru (Foto: R. N.)

Rakovniško znamenje pred obnovo (Foto: Robert Peskar)

Rakovniško znamenje med obnovo (Foto: Robert Peskar)

Notranjost cerkve sv. Barbare po obnovi (Foto: Robert Peskar)

Marijan je pred leti kupil in prenovil tako imenovani Peterlinov hram v vinski gorici Mala sela nad Šentrupertom. (Foto: R. N.)

Marijan Bartolj z Vrha pri Šentrupertu je v zadnjih letih veliko prispeval k ohranjanju kulturne dediščine v šentrupertski občini, zato se je znašel celo med kandidati za prestižno Steletovo priznanje. Iz svojega žepa je prispeval za obnovo več cerkva, pred nadaljnjim propadanjem pa je rešil tudi tako imenovano Rakovniško znamenje pred Šentrupertom. Skromno poudarja, da se tega ni lotil zaradi osebnih koristi ali da bi se s tem hvalil naokoli, ampak ker rad kaj naredi za svoj domači kraj. Gre za mecenstvo, kakršnega pri nas nismo vajeni.

»Na srečo imam možnost, da lahko finančno podprem kakšen projekt. Videl sem že velik del sveta. Ko si turist v drugi državi, si ne ogleduješ hotelov, temveč obiščeš tamkajšnje zgodovinske in kulturne znamenitosti. Zato sem se odločil, da podprem obnovo nekaterih naših sakralnih objektov in tako prispevam k ohranjanju kulturne dediščine, ki je po mojem mnenju ogledalo naroda,« pravi Marijan.

Po njegovi zaslugi so lepšo podobo dobile cerkve sv. Križa v Šentrupertu, sv. Barbare na Okrogu in sv. Duha v Vihru. »Vsaka je bila poseben izziv. Pri obnovi sem se s svojimi mojstri držal smernic Zavoda za varstvo kulturne dediščine. V veliko pomoč nam je bil generalni konservator zavoda, dr. Robert Peskar, s katerim sva odlično sodelovala,« poudari Marijan. Na vprašanje, koliko ga je vse to stalo, odgovarja, da nihče razen njega tega natančno ne ve. »Niti ženi nisem povedal. Sam sem se odločil, da s svojim denarjem naredim nekaj za kraj, ker mi ni vseeno za njegov razvoj.«

Zelo je tudi ponosen na današnjo podobo cerkve sv. Duha v Vihru, ki je bila pred prenovo že precej dotrajana. V notranjosti so na novo uredili tla, prebelili strop in stene, obnovili stranske oltarje, postavili nove klopi in še marsikaj drugega. Uredili pa so tudi zunanjo podobo cerkve, ki leži na nadmorski višini 540 metrov in je lahko tudi zato lepa izletniška točka.

»Marijan Bartolj je z obnovo nekaterih sakralnih objektov močno dvignil raven stanja kulturne dediščine v občini Šentrupert. Ker lahko njegovo financiranje obnovitvenih del in konservatorsko-restavratorskih posegov na naštetih primerih označimo kot izrazito nesebično pomoč pri ohranjanju kulturne dediščine izključno iz lastnih sredstev, ki jih merimo v več sto tisoč evrih, ga uvrščamo med tri najpomembnejše tovrstne donatorje v Sloveniji. Hkrati je Marijan tudi osebnostno, s svojim delom in prispevkom nedvomno svetel zgled pri ohranjanju slovenske kulturne dediščine, saj so žal tovrstni primeri finančne pomoči in angažiranja pri ohranjanju dediščine zelo redki,« je zapisal dr. Robert Peskar, ki ga je tudi predlagal za Steletovo priznanje, a zaradi izjemne konkurence Marijan nato ni bil izbran.

Njegov prispevek k razvoju kraja so že pred leti opazili tudi v Občini Šentrupert in mu za dolgoletno uspešno podjetniško dejavnost in za izkazano večkratno neprecenljivo pomoč in podporo pri uresničevanju različnih projektov v lokalni skupnosti podelili občinsko priznanje, ki ga je bil izjemno vesel. Še danes mu je kar nekoliko nerodno, ko beseda nanese o njegovih dosežkih in o tem, kaj vse je že naredil za šentrupertsko dolino.

Mnogi ga sicer poznajo kot uspešnega obrtnika. Njegovo podjetje je danes eno vodilnih v Sloveniji, ki se ukvarja z razvojem, proizvodnjo in montažo homologiranih avtomobilskih vlečnih priključkov s snemljivo ali vertikalno skrito kljuko in z izdelovanjem prikolic. Začel je sam v domači garaži, danes pa je v podjetju zaposlenih 17 ljudi. Preden se je podal na samostojno pot, je bil kot vodja vzdrževanja in varstva pri delu zaposlen v nekdanjem IMV-ju na Mirni. »Dela je dovolj. Nikoli se nismo odločili za oglaševanje svoje dejavnosti. Najboljša reklama je tista, ki gre od ust do ust. Najbolj zadovoljni smo, kadar se stranke vračajo,« pove Marijan, ki je pred leti vodenje podjetja predal hčerki. Že nekaj časa je upokojen, a pri sedeminšestdesetih letih še vedno precej vpet v delo.

Ponosno nam je razkazal tudi svojo zidanico z vinogradom, v katero zelo rad povabi prijatelje. Nedaleč stran je Peterlinov hram, ki ga je kupil pred leti. Če ga ne bi prenovil, bi verjetno povsem propadel. Gre za hram z dvokapno streho, ki je zgrajen iz tesanih bukovih in hrastovih polbrun, vzhodni del pa je delno obzidan. V njem je ohranjena stara vinogradniška oprema, nad vinsko kletjo pa je zapisana letnica 1776. Marijan je objekt restavriral tako, da je čim bolj ohranil prvoten videz in mu tako povrnil stari blišč.

Članek je bil objavljen v 37. številki Dolenjskega lista 15. septembra 2022

Rok Nose