Starost je vsem v napoto

1.10.2022 | 14:30

Foto: M24

Generalna skupščina OZN je 1. oktober razglasila za mednarodni dan starejših. Zaradi vse bolj spregledane vloge in položaja v družbi, diskriminacije in izključenosti, je sklenila, da naj bo ta dan opomnik, da obstajajo tudi starejši.

Po upokojitvi je za starejšimi kar izginila sled, kakor da jih je nekdo izbrisal in ne obstajajo več. Niso deležni nobenega priznanja, ne socialnega, kulturnega, ekonomskega in političnega, ki so bistveni za vključitev v družbo. Kvečjemu se jih omenja samo kot veliko breme na vseh področjih. Vsi drugi jim določajo potrebe, s tem jim je onemogočena avtonomnost, nimajo več dostopa do stanovanja, kulture, izobraževanja. Mar si po toliko letih dela res niso zaslužili dostojne starosti ...

Ja, nekateri politiki na ves glas poudarjajo, kako se za starostnike skrbi, kaj vse so storili za njih. Ali so kdaj preverjali, prišli pogledat, kaj dobrega imajo s svojimi bornimi pokojninami. Ko plačajo vse račune, ali jim ostane še kaj za hrano. Marsikateri upokojenec si želi, da bi šel v zapor, imel bi vsaj tri obroke hrane na dan, tako pa … Pa saj smo jim vendar dali dodatek za draginjo, energetski dodatek, se hvalijo s temi bombončki, ki jih delijo. To je vse enkratno, uporabljeno za poplačilo računov. Kaj pa naprej? Kdaj bodo pokojnine zadostovale za dostojno življenje?

Da ne govorimo o zdravju, starost pač prinese tudi bolezen. Zdravnik je nedosegljiv, saj so čakalne dobe gromozanske in marsikateri upokojenec niti ne dočaka, da bo prišel na vrsto. Poleg tega pa jih ubija tudi osamljenost, posebno tam, kjer je eden od zakoncev ostal sam. Stalno govorijo o druženju, o ne vem vse kakšnih dejavnostih. O kulturnih, glasbenih prireditvah in še in še dogodkih. Kdo si jih lahko privošči. Prvič, finančno stanje ni idealno, drugič pa, kako naj upokojenci iz vasi v zaledju obiščejo te prireditve, ko pa nimajo prevoza. Prav tako se ne morejo udeleževati tako opevanih društev upokojencev. Na boljšem so tisti, ki živijo v mestih, saj jim ni treba skrbeti za prevoz.

Mislim, da je še vedno premalo dejavnosti, da bi se upokojenci lahko družili, si izmenjavali izkušnje in ne nazadnje tudi malo poveselili v tem mračnem obdobju, v tej kruti temi, ki nas obdaja. Ne bom rekla, da ne obstaja nič, je tudi Festival za tretje življenjsko obdobje, toda to traja nekaj dni, kaj pa potem? Vsak na svoj dom in spet bodo vsi ždeli osamljeni.

Pri nas je premalo prostovoljcev, ki bi obiskovali upokojence, jim pomagali in jih vprašali po njihovih željah. Zdi se mi, da nihče niti ne ve, koliko je takih, ki so brez vse pomoči, niti nihče ne ve starosti vseh. Včasih slučajno najdejo trupla na oddaljenih domačijah, nihče ni niti vedel, da kdo tam živi.

Premalo se uči in seznanja mlade o tem in o prostovoljnem delu. Končno pa bi se tudi naučili marsikatero modrost od starejših, ki bi ob teh obiskih zaživeli, dalo bi jim elan, da se rešijo golih in samotnih zidov, se počasi spet vključijo v družbo, ki pa bi jim morala omogočiti večjo angažiranost v vseh lokalnih, občinskih in - zakaj ne, tudi v državnih organih.

Mogoče pa takrat ne bi več slišali besed, ki globoko ranijo v srce vse starejše, ko mladi rečejo, moram iti v službo, da zaslužim za vaše pokojnine. Pokojnine so si zaslužili sami, saj so celo življenje plačevali in še plačujejo in s temi majhnimi pokojninami pomagajo še mladim. Po tem takem s svojimi dohodki plačujejo pokojnino tudi svojim staršem. Kaj pa oni pravijo na to?

Živimo v času digitalizacije, kar je za starejše še posebej težko. Računalnikov si ne morejo privoščiti, če pa že, so jim lahko samo za okras doma, saj ne znajo delati z njimi. Zakaj ne bi prostovoljci, predvsem mladi, pomagali starejšim vsaj pri osnovnem znanju dela z računalniki. Marsikje v majhnih krajih zapirajo banke, češ, saj lahko vse uredijo preko računalnika. Nimam besed na to. Si predstavljate starejšega človeka od 80 – 90 let, če bi slučajno imel računalnik, da preko njega naroča razne storitve. Pa kaj se norčujejo iz starejših ...

Žalostno je tudi, da se starejše ljudi obravnava skupaj z invalidnimi osebami, češ, da potrebujejo socialno varstvo, razne zdravstvene ukrepe in podobno ter so zato ogromen strošek. Pa kaj so vsi starejši invalidi, ne niso, samo nihče jim ne da možnosti, da bi aktivno sodelovali in odločali o stvareh, ki se tičejo vseh. Lahko bi jim dali možnost, da poučujejo mlade o poklicih, ki so jih sami opravljali celo življenje, jim dajejo nasvete. Skratka, bili bi jim lahko mentorji.

Življenje starejših danes je odsev družbenih razmer. Skrajni čas je, da mlade začnemo učiti o prostovoljstvu in prve lekcije bi morali dobiti že doma.

Nas vse čaka starost, če bo pa lepa ali ne, kdo lahko da odgovor na to?

E. C.