Imate minuto? Vladimira Štoviček – Vladka

5.9.2022 | 10:40

Vladimira Štoviček – Vladka z Duškom in Zvonkom, okoli 1980. (Foto: Andrej Štoviček. Hrani: Andrej Štoviček.)

Vladimir Štoviček, Vladka Štoviček, 1969, plaketa, bron, inv. št. VŠ-96

Ženski akt, dat. ni, zasebna last. (Foto: last zbiratelja)

Vladka Štoviček na prireditvi v Mestnem muzeju Krško, v prvi vrsti od leve proti desni sedijo Tanja Dvornik, Ljudmila Štoviček, Jože Štih, v drugi vrsti od leve proti desni sedijo Duška Kodrič, Vladka Štoviček. (Foto hrani: dokumentacija MMK)

Vladimira Štoviček – Vladka je bila akademska kiparka, medaljerka, likovna pedagoginja, mentorica, hči kiparja in medaljerja Vladimirja Štovička. Po očetovi poti je stopila z ustvarjanjem plaket, medalj, značk in grbov. Pri malih plastikah in aktih pa je razvila lasten izraz in likovno sledila izročilu t. i. poetičnega realizma. Kot kiparko jo je pritegnilo oblikovanje ženskega telesa in prikazovanje čustvenih stanj svojih upodobljenk, ki so predstavljale podobe iz vsakdanjega življenja.

Po pripovedovanju sogovornikov se je Vladka najbolj našla v ustvarjanju ženskih podob, morda tudi zato, ker je bila po duši »velika ženska s srcem«. V življenju se je soočila s številnimi izkušnjami in preizkušnjami, zato so mali ženski akti najbolj iskrena dela v njenem opusu, saj so nastajali iz eksistenčne nuje.

Med študijem se je pod svoja dela podpisovala kot Čebular Vladka. Pozneje je podpis spremenila v Štoviček V. Ker sta imela z očetom Vladimirjem enaki začetnici, je bilo premalo razvidno, katera so dela njena. Okoli leta 1960 je svoj podpis z združitvijo zlogov priimka in imena spremenila v Stovla. Ker pa ji ni bil všeč zven besede, je zloga obrnila in nastal je podpis Vlastov, ki ga je uporabljala do konca življenja.

Kot najbolj ustvarjalno obdobje, razbremenjeno poučevanja, je doživljala čas po upokojitvi. Takrat je »zadihala s polnimi pljuči in delala, delala«; v atelje je lahko odšla, ko je »notranje vrenje prihajalo na plano«.

Bila je čustvena ženska z veliko mero optimizma, ljubezni do ljudi, živali in do življenja. Bila je tudi odločna in se ni ozirala na mnenja drugih – živela je po svoje in mnenje izražala jasno in glasno. Vladka je »živela za umetnost«, »živela za to, da je kiparila«.

Njeno zadnje delo je bil ženski akt, ki je ostal nedokončan.

Pripravili: Anita Radkovič in Nina Sotelšek
Mestni muzej Krško