Dan državnosti na Stopnem

22.6.2022 | 13:00

Ministrica Helena Jaklitsch

Maša za domovino (vse fotografije, tudi spodaj v fotogaleriji: Občina Škocjan)

Ob bližnjem Dnevu državnosti so slovesnost v nedeljo, 19. 6. 2022, pripravili na Stopnem. Ob škocjanskem županu Jožetu Kaplerju je bila osrednja govornica ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Helena Jaklitsch.

Iz njenega govora:

''Bratec zdaj se napij, zdaj se napij slovenski bratec, pa ne z vinam pijanšine in nemernosti, temveč z vinam navdušenja, z vinam ljubezni do domovine svoje in svojiga rodu, de tako okrepčan premišljuješ in deluješ za njegovi prid, za moč njegovo, za slavo Slovenšine in Slovenstva«. Tako je davnega leta 1848, ko je nastajal program Zedinjena Slovenija, svoje rojake navduševal Davorin Trstenjak, duhovnik in narodni buditelj.

S takim navdušenjem bi morali danes spodbujati drug drugega, ko imamo samostojno državo. S takim navdušenjem bi morali danes navduševati mlade za našo lastno državo. Mlade, ki niso izkusili totalitarne države, v kateri smo živeli še pred dobrimi tridesetimi leti, ko se je misel na samostojno in svobodno Slovenijo zdela enako ali morda celo bolj utopična kot pred sto in več leti. Za njih, za naše mlade, je slovenska država nekaj samoumevnega, nekaj, kar je od zmeraj. In zanje je od zmeraj, saj so del nje že od svojega rojstva. Prav zato moramo vsi skupaj skrbeti, da naša domovina ne zanje, ne za nas, za nikogar ne postane tako samoumevna, da bi nam zanjo ne bilo več mar. Kajetan Gantar, velik Slovenec, ki se je poslovil od nas pred nekaj dnevi, je nekoč dejal: »Oče in mati sta prva, ki v srca svojih otrok sadita ljubezen do slovenske besede, ki je najmočnejše jamstvo za ohranjanje narodne zavesti in za obstoj slovenske države« in dodal »kdor svojega doma in svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad«. To si velja zapomniti, ko se trudimo vzgajati drug drugega v ljubezni do naše domovine, za katero, če si izposodimo pisatelja Cankarja, »goré in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu rodu, blagoslovljenemu pred vsemi drugimi«.

Bil je seveda čas, niti ne tako dolgo nazaj, ko so o samostojni Sloveniji smeli razmišljati in pisati samo Slovenci zunaj Slovenije, saj je bila ideja znotraj matične domovine nedopustna in preganjanja. Prav zato velja še kako podčrtati, da slovenske samostojnosti ni v NOB, temveč je skozi stoletja zorela v ljudeh, ki so ljubili slovenski narod, njegov jezik in njegovo duhovno tradicijo, prepojeno s krščansko globino. Zorela je v ljudeh, ki so ljubezen do naroda postavili pred velike besede o internacionalizmu in večkulturnosti, zorela je v ljudeh, ki so bili za slovenski narod pripravljeni dati svoja življenja in ne življenja drugih. Zorela in dozorela je tistega decembra 1990, ko smo se plebiscitarno odločili, da hočemo živeti v svoji državi. V državi, ki bo samostojna, demokratična in neodvisna.

Nastanek države Slovenije lahko imamo za čudež, izmoljeno s strani slovenskih mučencev, za splet srečnih okoliščin, za sad trdega dela in vizije mnogih, dejstvo je, da je tukaj in da nam omogoča, kar še nobena generacija pred nami ni imela: da lahko sami odločamo o sebi in naši prihodnosti. To je velika odgovornost, toda večkrat se zdi, da ji nismo kos oz. da se je premalo zavedamo; da smo skozi stoletja državo ponotranjili kot nekaj tujega, zunanjega, nekaj ne-našega – tisti, ki jim samostojna, neodvisna, pravna in demokratična Slovenija nikoli ni bila intimna opcija, to držo, žal, še vedno zavestno, predvsem pa na vseh ravneh družbe ohranjajo in spodbujajo. Dobro je, da se tega zavedamo, se temu zavestno in odločno upiramo ter sprejemamo samozavestno in v ljubezni do tega, kar smo – z vso dediščino vseh dosedanjih rodov našega naroda, svojo odgovornost za blaginjo in razcvet Slovenije in njenih ljudi. Vsak med nami lahko in mora delati za to, da slovenska država ne bo samo sen današnjega dne, temveč bo njen tudi jutrišnji dan. Čisto vsak.

Ena od reči, na katero moramo biti ob tem še posebej pozorni, je naš jezik in naša skrb zanj. Slovenski jezik je srčika naše identitete, s tem pa tudi bistven temelj naše države. Kdor ne zna in ne obvlada lastnega, maternega jezika, mu ostaja zastrto razumevanje pomembnega dela samega sebe, sebe kot del slovenskega naroda in vso bogastvo njegove zgodovine. V žgoče opozorilo padajo besede profesorja mariborskega bogoslovja Lavoslava Gregorca, ki jih je zapisal leta 1879: »Zgubljeno vero zmore ljudstvo z božjo pomočjo zopet dobiti, stare navade z boljšimi zameniti, vzemi mu narodni jezik, pa si ga uničil. Danes, ko delamo z jezikom pogosto še huje kot svinja z mehom, ali ko se nam zdijo tuji jeziki, še posebej angleščina, žlahtnejši kot je materina, slovenska beseda, njegova misel pretresa morda še bolj kot takrat, ko je bila zapisana.

Spoštovani,

Pred več kot sedemdesetimi leti je naš rojak, ki je moral po vojni na tuje, zapisal: »Če se hočemo kot narod in kot ljudje ohraniti, moramo najprej za vso slovensko skupnost doseči svobodo. Bistvo svobode je v tem, da je človek sam svoj gospodar. Bistvo narodne svobode pa je, da je narod gospodar svoje usode. Ni svoboden in torej ne more živeti, kdor mora služiti ali hlapčevati komur koli, tudi lastnemu bratu. Svoboden je tisti človek, ki je gospodar v svojem domu, in svoboden je tisti narod, ki ima svojo lastno in samostojno državo.

Svojo lastno in samostojno državo imamo. Tega se veselimo, še posebej ob prazniku njenega rojstva. Bodimo vedno znova hvaležni zanjo, obenem pa ne pozabimo – skupaj in vsak zase smo odgovorni zanjo in za njeno prihodnost!

Čestitke vsem nam, saj je to naš skupni praznik, in Bog blagoslovi Slovenijo!''

Galerija