DL: Portret tedna - Mira Brodarič

16.6.2022 | 14:40

Mira Brodarič je letošnja prejemnica zlatega znaka Zbornice zdravstvene in babiške nege – Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Po končani Srednji zdravstveni šoli v Novem mestu se je zaposlila v Zdravstvenem domu Metlika. Ob delu je nadaljevala študij na Visoki šoli za zdravstvene delavce v Ljubljani in pridobila naziv diplomirana medicinska sestra. Šolanje je nadaljevala na Fakulteti za vodenje in upravljanje v Novem mestu in dosegla magistrski naziv. Študij nadaljuje in trenutno piše doktorsko nalogo.

Od začetka delovanja referenčne ambulante, tj. od leta 2011, dela v njej. Za to delo se je v Ljubljani dodatno izobraževala in pridobila naziv diplomirana medicinska sestra s specialnimi znanji in tako posebej obravnava paciente s kroničnimi boleznimi. Bila je, kot navajajo v zbornici, med prvimi medicinskimi sestrami pri nas, ki so v zdravstvenih domovih uvajale celoviti pristop k bolnikom v referenčnih ambulantah.

S svojo željo po znanju tudi v drugih prebuja hotenje po izobraževanju. Je namreč mentorica dijakom, ki opravljajo srednješolsko praktično delo, in mentorica pripravnikom. Ob predajanju znanja jim o poklicu, življenju in o vrednotah sporoča tudi to, kar čuti sama. »Poklic medicinske sestre je human in plemenit. Delo z ljudmi, predvsem z bolnimi, moraš imeti rad, biti moraš sočuten, razumevajoč in potrpežljiv. Bolnika najbolje razume tisti, ki je že bil v takšni situaciji. Kot pravi pregovor: Lačen razume lačnega, žejen žejnega. Mladim sporočam, da če tega poklica ne morejo opravljati z veseljem, občutkom do sočloveka, naj se za to pot ne odločijo. Velikokrat poudarjam, da je pomembna tudi empatija. Vrednota tega poklica je nesebična pomoč sočloveku, ko to najbolj potrebuje,« pravi rahločutna in po naravi bolj tiha Mira Brodarič, ki ne mara obrekovanja in se ujezi bolj poredko, mogoče takrat, ko opazi krivico ali laž. Vedno se potrudi vživeti se v človeka v težavah pred seboj, češ, kaj če bi bil to kdo izmed mojih dragih in najbližjih. Delo medicinske sestre in delo v ambulanti ji ni bilo nikoli odveč. Opravlja ga z dušo in s telesom. Tako jo doživljajo tudi drugi. V strokovni zbornici so namreč zapisali, da njen čut do sočloveka, dostopnost in zmožnost delovanja tudi v izrednih razmerah dajejo bolnikom, s katerimi se vsakodnevno srečuje, občutek varnosti.

Z omenjenimi vrednotami in voljo je tesno vpeta v delo zunaj svoje ambulante v različnih organih in društvih na svojem strokovnem področju, sodeluje pri pripravi področne zakonodaje na državni ravni. Ob tem tudi predava v povezavi z družinsko medicino. Kot prostovoljka Hospica sodeluje v izobraževanju za paliativno oskrbo. Tako je poklicno tudi zelo veliko na poti med Metliko, Novim mestom in Ljubljano, predvsem v popoldanskem času. »Temu namenim veliko svojega prostega časa. V veliko podporo mi je moj mož, ki me večinoma pelje in čaka, za kar sem mu neizmerno hvaležna,« pravi. Veliko ljudi delo žene v nov dan in med nove izzive; tako tudi ona pravi, da še ni razmišljala o opustitvi katere izmed svojih funkcij.

Z vsem tem delom pravzaprav živi svojo davno hrepenenje. »Željo po opravljanju tega poklica sem začutila že kot majhna deklica, saj mi je bila pomoč sočloveku zelo pomembna, še posebej takrat, ko je v rani mladosti umrl moj oče,« pravi.

Starševskemu zgledu, omenjeni delovni zavzetosti in govorici srca očitno sledijo tudi tri njene hčere, ki so uspešno doštudirale vsaka na svojem področju. Najstarejša, ki je zaposlena v UKC Ljubljana, je našla poklicni izziv v laboratorijski medicini in organizacijskih vedah, srednja se posveča pravu, področji najmlajše pa sta farmacija in logistika.

»Imam sedem vnukov, ki me vsakodnevno razveseljujejo in mi zelo veliko pomenijo ter so mi v velik ponos. Pravim, da so moji briljanti. Upam in si želim, da bo kateri izmed njih šel po moji poti,« se veseli. Rodila se je v Novem mestu, živi v Rosalnicah pri Metliki. Kar ji preostane časa, ga najraje posveti vnukom. Zelo rada obišče mamo in brata. Ima vrt, na katerega gre zelo rada, tako kot k vikendu na Krašnjem Vrhu, tja v naravo in njeno sproščujačo enkratnost.

Zlati znak so ji podelili na Brdu pri Kranju. »Priznanje sem prejela s hvaležnostjo in sem nanj zelo ponosna. Želela bi poudariti, da veliko pomenijo dobro vodstvo, razumevanje in podpora, ter še, da prav vsak na svoj način prispeva k razvoju naše stroke. Še enkrat želim poudariti, da sem neizmerno hvaležna svoji družini za vso podporo in razumevanje, ki mi ju izkazujejo pri opravljanju mojih obveznosti,« pravi Mira Brodarič.

Članek je bil objavljen v 19. številki Dolenjskega lista 12. maja 2022

M. Luzar