OOPS! Po nesreči ali zanalašč?

27.5.2022 | 10:15

V Mladinskem centru v Krškem smo v mesecu aprilu izvedli kar dva projekta, ki so financirani iz programov Erasmus+. Tokrat pišem o drugem projektu – OOPS! Accidentally on Purpose, naslavlja pa smeh in duševno zdravje ter njune povezave. Projekta se je udeležilo 5 partnerskih organizacij iz 5 različnih držav: Slovenija, Finska, Španija, Hrvaška in Gruzija.

Predsodke in diskriminacijo vzgajamo »po nesreči« (»accidentally«), od majhnega in odvisno od okolja, v katerem se nahajamo. Lahko se znajdemo v vlogi povzročitelja diskriminacije ali diskriminiranega. Projekt OOPS! Accidentally on Purpose smo ustvarili »z namenom« (»on purpose«), kot pravi naslov, da oboje ozavestimo, posledično pa delujemo preventivno in preprečujemo oblike nasilja ter diskriminacijo. Začetek tega projekta sega dve leti nazaj, ko smo v sklopu programa Mladinskega centra oblikovali krajšo delavnico Smeh je pol zdravja. Po opazovanju udeležencev in učinkov smo prišli do ključnega vprašanja: Kako lahko smeh in humor poslabšata in pomagata duševnemu zdravju, dobremu počutju in iskanju smisla ter postavljanju ciljev v življenju nam, ki delamo z mladimi, in mladim, s katerimi delamo?

Zaradi same narave teme, saj ta zna biti zelo občutljiva, sva se s sotrenerko Urško posvetili vzpostavljanju varnega prostora. Varen prostor je tisti prostor, v katerem se počutimo dovolj varne, da se učimo, obenem pa nismo več v območju udobja, temveč v območju, kjer nas čakajo izzivi. Smeh je zanimiva stvar in učinkovita terapija zdravljenja, ki se uporablja vedno pogosteje. Strokovnjaki so z raziskavami potrdili, da že po petih minutah smehljanja ali po eni minuti gromkega smeha možgani izločajo endorfine. William Fry z univerze Stanford je tako na primer dokazal, da 20 sekund intenzivnega smeha poveča srčni utrip za tri- do štirikrat, kar je približno enako trem minutam intenzivne aerobne vadbe. Zmanjšuje tudi kardiovaskularne bolezni. Logično se nam zdi, da smeh (ki je univerzalen, saj ga prepoznamo vsa človeška bitja) sproži humor, ki pa je tudi okoljsko pogojen, zato nekaj, kar je smešno v Sloveniji, ne bo nujno smešno tudi denimo v Indiji. In prav od tam prihaja utemeljitev smejalne joge.

Dr. Kataria je nekega odšel v bližnji park in prepričal ljudi, da so se mu pridružili in ustanovili Klub smeha. Na začetnih srečanjih so stali v krogu in vsak izmed udeležencev je stopil na sredino in povedal šalo ali smešno zgodbo. Po dveh tednih jim je zmanjkalo šal in smešnih zgodb, in pripovedovati so začeli negativne in nesramne šale. Dva udeleženca sta se pritožila in dejala, da je boljše klub ukiniti kot pa nadaljevati s takimi šalami. Dr. Kataria je zato udeležence prosil, naj mu dajo en dan, da reši težavo. Tisto noč je pregledal raziskave na temo smeha in končno našel odgovor, ki ga je iskal: naše telo ne razlikuje med umetnim in naravnim oz. prisiljenim in spontanim smehom. Oba povzročita enako »srečno kemijo«. Naslednje jutro je članom kluba razložil svojo teorijo in jih prosil, naj se eno minuto smejijo na silo. Čeprav so bili skeptični, so vseeno poskusili in rezultati so bili osupljivi, saj so se kmalu začeli iskreno smejati. Iz tega je nastala smejalna joga, 11 vaj prisilnega smeha. Udeleženci našega projekta so preizkusili smejalno jogo tudi sami, veliko pa smo se pogovarjali tudi o humorju in smehu.

Raznovrstnost humorja smo izkusili skozi vajo Iz klobuka – simulacija televizijske oddaje. Skozi to vajo smo preučili verbalni humor, situacijski humor, dotaknili smo se tudi rasističnega in črnega humorja ter absurda. Udeležencem je bilo tu in tam neprijetno tako zaradi nastopa kot vsebine, a so se vseeno počutili dovolj varno, da so skupaj z Anjo in Urško preizkusili tovrstne humorje in situacije ter delili svoje zgodbe. Nadaljevali smo z nevrolingvističnim programiranjem in gledališčem zatiranih – z Urško si jemljeva to kot osnovo kadarkoli govorimo o duševnem zdravju, a tokrat smo se skupaj z udeleženci osredotočili na situacije, v katerih smo se počutili zatirane, v katerih so se iz nas norčevali in smo se počutili osramočene.

Posebej zanimiva vaja je bila Hierarhija nestrinjanja, pri kateri se je naša dvorana v Mladinskem centru spremenila v nič več in nič manj kot Facebook. Na tleh in po stenah smo lahko videli »meme«, pa članke ter različne statuse, ki so jih morali komentirati ter se nanje odzvati. Zakaj sta se Anja in Urška odločili prav za to vajo? Ker prav je splet (specifično socialna omrežja) postal poligon za posmehovanje, norčevanje in zatiranje. Cilj vaje je bila refleksija lastnega obnašanja na Facebooku.

Dodana vrednost projekta je bil dan, ko smo se od teh tem ter metod oddaljili in si vzeli premor. Tisti dan so spoznavali metodo projektnega načrtovanja in izvajanja Dragon Dreaming, imeli so priložnost spoznati finsko metodo povezovanja z naravo Forest Mind na ribniku Resa. V Mladinskem centru so se udeležili Festivala knjig in rož, ki ga je skupaj s prostovoljko Zairo iz Španije pripravila naša sodelavka Saša. Kasneje so se odpravili v bližnjo občino ter si ogledali kostanjeviško jamo. Zvečer je vsak udeleženec prejel svoj lonček z zemljo in semeni iz držav udeležencev, poimenovali pa smo ga My Little Garden of Diversity (Moj mali vrt raznolikosti). Na mednarodnem večeru smo se naučili napisati naša imena v gruzijskem jeziku, s Finci smo izgovorili eno od njihovih najdaljših besed Hyppytyynytyydytys, ki pomeni »zadovoljenost s prožnostjo blazine«. S hrvaškimi udeleženkami, ki sta sicer po narodnosti Srbkinji, smo si ogledali srbske filme o življenju mladih, Španke pa so nam predstavile Malago. Udeleženci iz Slovenije so pripravili slovenski večer, na katerem smo skupaj zaplesali polko, jedli potico in štrudelj.

Udeleženci so bili menda bolj humorni od samih trenerk, saj so naredili kar »meme« na Anjo, eno od trenerk. Menda je prevečkrat rekla, da potrebuje prostovoljca! No, prostovoljce tudi išče, in sicer za Smejalno gledališki klub, kjer boste lahko tudi sami preizkusili vse metode.

A. K. C.