Babištvo - poklic s srcem. Danes praznujejo babice

5.5.2022 | 09:50

Na porodnem oddelku SB Novo mesto (Foto: arhiv DL)

Že od prazgodovine, jamskih ljudi, je bila vloga žensk rojevanje otrok, njihova vzgoja in skrb za dom. Moški so se največ ukvarjali z lovom, da so nalovili hrane za skupnost.

Ženske so ostajale doma, nabirale suhljad za kurjavo, zelišča in užitne plodove za prehrano. Med seboj so si pomagale in ko je prišel čas rojevanja, so najbolj iznajdljive pomagale porodnici. Sicer ni bilo povsod tako, v nekaterih skupnostih so se porodnice izolirale od vseh in rojevale same. Če je karkoli šlo narobe, pa so v skupnostih vedno obstajali šamani, ki so s svojim plesom in zamaknjenostjo hoteli priklicati srečen izid. Velikokrat so tudi imeli obredno žrtvovanje, kjer so težko ulovljeno žival ubili. Seveda tudi to ni pomagalo in bili so razočarani ter mislili, da so jih bogovi zapustili.

Z leti so nekatere starejše članice, ki so že večkrat rodile in imele izkušnje, postale nekakšne prazgodovinske babice, ki so skrbele, da je porod potekal gladko, tolažile, če ni bilo vse, kakor treba in je otrok umrl, velikokrat pa tudi porodnica sama. Moške, ki so se vrnili z nekajdnevnega lova, je pričakal doma novi član skupnosti. Njihov odziv ni bil ljubezen, nežnost, kakor jih poznamo danes, ampak skrb, kako prehraniti novega člana. Zadovoljni so bili, če se je rodil moški potomec, saj se jim bo po nekaj letih lahko pridružil pri lovu, kar bo tudi doprineslo več hrane.

Minevala so stoletja, rojevanje se ni kaj dosti spremenilo, še vedno so gospodovalni možje pričakovali naslednika, ki bo njihovo delo nadaljeval, hčerke pa so bile namenjene za izbrane ženine, ki bi prinesli v družino čim več imetja.

V srednjem veku, ko je cerkev bila glavna v civilnem in političnem življenju, je odločala tudi, katera ženska lahko opravlja to delo. Ni bilo važno, če ima znanje, morala je biti samo globoko verna, skoraj fanatično. Nič ni narobe, če si veren, toda v srcu bodi pošten. Šele takrat so ji dali pravico opravljati to delo in skrbeti pri porodu. Imenovali so jih »izprašane«. Dobile so tudi dovoljenje za krst, če so videle, da dojenček umira. Tudi v tem času nihče ni pomislil na nehigienske razmere, ki so vladale v revnih in blatnih kočah revežev. Na prvem mestu je bila samo vera in če sta dojenček in mati umrla, so to pripisali »božji volji«. Ob pogledu na številne smrti so napredne babice vse glasneje postajale podpornice marginaliziranih in cerkev jih je hitro označila za čarovnice.

Kaj kmalu pa se je začela izdelava grobih in nerodnih instrumentov za pomoč pri porodu, vendar so jih lahko uporabljali samo moški. Otroka so s primitivnimi kleščami zgrabili za glavico in ga obračali, da se je lahko rodil. Lahko si mislite, koliko smrti otrok je bilo zaradi tega. Iznajdba instrumentov je bil tudi prvi začetek ločitve na babištvo in ginekologijo, ki je bila rezervirana za moške.

Prva medicinska sestra in tudi velika humanistka Florence Nightingale je med prvimi spoznala nevarnosti okužb in posledično smrti zaradi nečistoče. Celo življenje je posvetila temu, da bi se razmere izboljšale. Ustanovila je šole, kjer so se sestre učile o vseh pomembnih stvareh. Tako je v Angliji bila leta 1861 ustanovljena prva šola za babice, želela je tudi več babic za vaške potrebe. Veliko smrti je bilo namreč pripisati tudi raznim šarlatanom, ki jim ni bilo preveč mar za mater in otroka.

Slovenija je takrat spadala pod Avstro-Ogrsko, njena cesarica je bila Marija Terezija. Imela je 16 otrok in se je dobro zavedala, kaj pomeni, če je za porodnico in kasneje tudi za otroka dobro poskrbljeno. Zdrava mati, za katero je med nosečnostjo dobro poskrbljeno, lahko rodi zdravega otroka. Poskrbela je za izobraževanje sester in na njeno pobudo je bila ustanovljena prva babiška šola v Ljubljani leta 1753. Iz šole so izšle poklicne babice, na splošno je vplivalo na razvoj ginekologije in porodništva v Sloveniji. To je bil tudi začetek organiziranega babištva.

Leta 1885 se je v Pevmi pri Gorici rodila Angela Boškin, ki je bila prva šolana medicinska sestra. Študirala je na Dunaju. Veliko je doprinesla za zdravstveno nego in javno zdravje. Ko je službovala na Jesenicah, je ustanovila prvo posvetovalnico za matere in dojenčke. Lahko jo imenujemo tudi slovenska Florence.

V Šmartnem pri Slovenj Gradcu pa je luč sveta leta 1920 zagledala Štefka Verdnik. Imela je težko življenje, z materjo sta se selili od kmetije do kmetije kot delavki. Že kot otrok pa je bila priča tragičnemu koncu na neki kmetiji, ko je porodnica trpela hude bolečine in je na koncu umrla skupaj z otrokom. Sama sebi je obljubila, da bo babica in pomagala materam in otrokom. In res z velikim odrekanjem si je privarčevala toliko denarja, da ji je uspelo dokončati šolo za babice.

In še bi lahko naštevala številne babice iz naše zgodovine, ki so z vsem svojim bitjem skrbele za matere in pomagale otrokom zagledati luč sveta. Njim gre zahvala, da je bilo smrti ob porodih vedno manj.

Sicer pa babištvo ni samo poklic – služba, babištvo je poslanstvo, katerega cilj je dobro počutje matere pri čakanju na porod, rojen zdrav otrok in ne nazadnje tudi lep začetek novega življenja, kajti po porodu skrbi za celo družino in jim svetuje. Kdor nima v sebi tega občutka, pač ni za to.

Babice v Sloveniji se tega dobro zavedajo, imajo srce in čut za to delo in lahko smo ponosni na vse njih. Spomnijo se vsakega otroka, ki so mu pomagale na svet, bilo pa jih je lahko tudi 1000 – 2000 ali pa še več in najlepše darilo za njih je, ko ti otroci odrastejo in jih pridejo tudi pozdravit, končno je babica prva, ki jih je videla.

Ob mednarodnem dnevu babištva 5. maja se jim lahko samo ZAHVALIMO za njihovo res nesebično delo in ljubezen s katerim so ga opravljale in ga še opravljajo. Želimo, da bi tudi nova generacija šla po njihovih stopinjah.

ISKRENE ČESTITKE IN HVALA VAM!

E. C.