DL: Poštar Bojan Šetina - Raznosi po dvesto paketov na dan

27.4.2022 | 19:50

Bojan pred poštarskim kombijem, s katerim vsakodnevno odhaja na teren (Foto: L. M.)

Vsak poklic je po svoje lep in zahteven, a če najdeš takega, ki ga z veseljem opravljaš, si zadovoljen. 46-letni Bojan Šetina je poštar že 23 let in ne predstavlja si, da bi počel kaj drugega. Poštar je z dušo in s srcem, kot pravimo, na Pošti Novo mesto pa tudi cenijo njegovo pridnost, zanesljivost, pripadnost.

Kot mlad fant Bojan ni prav nič razmišljal o poštarskem poklicu. Po srednji gradbeni šoli je pet let delal v svoji stroki v nekem zasebnem podjetju, pa mu nekako tam ni bilo vse najbolj prav in začel se je ozirati za razpisi, da bi počel kaj drugega. »Pošta Slovenija je takrat iskala poštarje, pa sem se javil. Kar bo, pa bo. Šel sem na razgovor, bil izbran in še vedno sem tu,« se nasmeje Bojan, ko klepetava po njegovem opravljenem delavniku okoli pol dveh popoldne, ko je že razvozil vse pakete po Novem mestu. To je zdaj že nekaj časa njegov posel.

ZAČEL V PODGORJU

A začel je drugje, kot pismonoša v vaseh pod Gorjanci. »Teden dni sem imel mentorja, ki me je uvajal v delo. Vozila sva se z avtomobilom po vaseh, od Iglenika do Dolža, Hrušice … Zanimiv teren, zanimivi ljudje, preprosti, prijazni, sploh, ko te spoznajo in ti zaupajo,« se spominja Bojan svojih začetkov in omeni, kako je včasih dolgo iskal kak naslov v vasi, saj so hišne številke dostikrat čudno razporejene. »Sem prevozil tudi tri kilometre, da sem našel pravo hišo,« se nasmeje. Seveda je imel kako dogodivščino tudi s psi, k sreči nobene hude, a odvezanih psov ne mara. »Vsak gospodar reče, saj naš pes je pa res priden, še nikomur ni nič naredil, ne bojte se. Temu je težko verjeti in naše delo otežuje,« pove Bojan.

Pozneje je bil poštar nekaj let v Dolenjskih Toplicah pa v Žužemberku, marsikje je koga nadomeščal. Vozil se je v glavnem z avtomobilom pa tudi z motorjem, kar je bilo na voljo.

BITI PSIHOLOG

Bojan Šetina (Foto: L. M.)

S prakso je delo postajalo lažje, izkušnje naredijo svoje. »Poštarja so ljudje v glavnem veseli, saj prinese kako lepo pismo in kartico – no, tega je zdaj vse manj – pa časopise in novice, reklame, pakete, pa žal seveda tudi položnice,« pripoveduje Bojan, ki opaža, da so se ljudje v zadnjih letih zelo spremenili.

Večina je še vedno prijazna, radi poklepetajo, včasih mu kdo da kako čokoladko, sok, kavo, pusti mu celo kak evro. A vse več je opaziti tudi živčnosti, slabe volje in nezadovoljstva. Zlasti v koronačasu se je to povečalo. »Slišim, kako se pritožujejo nad vsem, tarnajo … Nekateri naročajo razne stvari, potem pa se čudijo, koliko kaj stane, in nimajo denarja za plačilo. A jaz moram prijazno vztrajati – dokler paket ni plačan, mu ga ne smem izročiti in ga čaka na naši pošti. Nekateri razumejo, drugi ne,« pripoveduje Bojan in doda, da mora biti pravzaprav poštar pravi psiholog in diplomat.

»Človeka moraš kar nekako pogruntati, pa gre,« pove. K sreči je sam dostopen, prijazen, komunikativen, vljuden, zna se pošaliti. Včasih pa pomaga tudi uniforma. Ljudi le spomni, da se pogovarjajo s poštarjem, z nekom, ki je uniformiran, ki nekoga predstavlja, in vedo, da morajo biti bolj prijazni in vljudni.

OGROMNO PAKETOV

Zadnje čase se mnogi zelo poslužujejo spletne trgovine. Naročajo vse mogoče, od hrane do oblačil, čevljev in računalnikov. Zato na pošti prednjačijo paketi. Bojan Šetina, ki zdaj že nekaj časa pokriva novomeški rajon, s poštarskim kombijem razvaža pakete.

Zadnje obdobje je zaradi povečane spletne prodaje vse več paketov in Bojan je zanje že pravi specialist. (Foto: L. M.)

Vsak dan je pester. Zjutraj okoli 6. ure pride v službo, v kateri se s sodelavci najprej zberejo in poklepetajo ob kavici. Dobri odnosi so pomembni in Bojan pove, da so prijeten tim. Potem si v avtomobil naloži vse pakete s svojega območja in po 7. uri se že odpravi na teren. Obiskuje fizične osebe in podjetja.

Število paketov, ki jih mora razdeliti na dan, je različno, od 150 do 200, čas, v katerem jih raznosi, pa tudi. »Včasih se zamudiš, pa misliš, da bo šlo hitreje, spet drugič je drugače. Skratka, odvisno je od dneva do dneva, kako si zadeve razporediš in zastaviš, kakšne so stranke. A dokler vsega ne narediš, delaš. Ura ni pomembna,« pripoveduje Bojan.

RAZGIBANO DELO

Pri njegovem poslu mu je všeč, da je čez dan sam svoj šef, da je samostojen, da je veliko na svežem zraku in med ljudmi, da je delo razgibano in prav nič enolično. »Vesel si, če vse dobro opraviš, če so stranke zadovoljne,« doda.

Bojan mora biti seveda tudi dober voznik; s kombijem se mora odpraviti na delo tudi v slabem vremenu, tudi ko so pozimi ceste zasnežene in ledene, a pravi, da njegovi nadrejeni res vedno postavijo na prvo mesto varnost poštarjev. Če ne gre, pa počakajo kako uro, da se razmere popravijo. Tako je prav. Pošta Slovenije tudi dobro skrbi za njihovo opremo, da poštarjev ne zebe, da so dobro oblečeni, obuti … Med epidemijo so bili seveda tudi zaščiteni, saj so bili takrat bolj kot marsikdo izpostavljeni nevarnostim okužb s koronavirusom. A zdaj je k sreči bolje.

Bojan uživa v svojem delu in vesel bo, če se jim pridruži še kdo. Kot pove vodja novomeške enote Pošte Slovenija Dušanka Petelin, je zdaj zaposlenih 70, od tega 40 pismonoš, a dela na terenu, ki obsega veliko območje, in sicer celotno Novo mesto, Podgorje, Brusnice, Otočec, Bršljin, Globočdol, Stražo in Dolenjske Toplice, je dovolj še za nove moči. Mogoče pa bo nekoč med poštarji tudi kateri izmed štirih Bojanovih sinov, ki jih imata z ženo Suzano, s katero lepo živijo v Dolenjih Lakovnicah pri Novem mestu.

Članek je bil objavljen v 12. številki Dolenjskega lista 24. marca 2022

L. Markelj