DL: Vojna v Ukrajini posegla v družinske vezi; ''Ukrajinci svoje zemlje ne damo''

6.4.2022 | 14:45

Ves svet te dni pretresajo novice in posnetki iz Ukrajine, kjer se je 24. februarja z napadom Rusije začela vojna. Bombardiranja in razrušeni bloki, tanki na cestah, žrtve med vojaki in civilisti, begunci, zlasti ženske, otroci in starejši, ki čez noč zapuščajo svoje domove, civilisti v zasilnih zakloniščih …

Ti srce parajoči prizori še kako vznemirjajo 34-letno Valerijo Ključarič, Ukrajinko, ki jo je v Slovenijo, natančneje v Posavje oziroma v Brežice, lani pripeljala ljubezen, ter Ljudmilo Ovniček, ki je ravno tako zaradi ljubezni pred skoraj tremi desetletji prišla na Dolenjsko in si je novo družino ustvarila na Dovžu. Obe z zaskrbljenostjo spremljata dogajanje v rodni domovini, kjer imata še svoje bližnje.

TO JE BIL ŠOK

V Kijevu je ostala družina Valerije Ključarič: 67-letna mama Nataša in 67-letni oče Vadim, oba upokojenca, ter 37-letni brat Dimo. Zanje trepeta in upa, da ostanejo živi in zdravi ter da se nesmiselna vojna čim prej konča. Hudo ji je tudi za svojo domovino.

»Na dan napada Rusije na Ukrajino me je ob šesti uri poklicala mama in rekla: Začela se je vojna. To je bil zanjo in za vse v Kijevu pravi šok, nihče ni mislil, da so razmere tako ostre, da se bo zgodilo kaj takega,« pripoveduje Valerija, ko v Brežicah klepetamo skupaj še z njenim možem, novinarjem in fotografom Sašem Ključaričem.

Z Valerijo sta se pred letom in pol spoznala po spletu, po nekajkratnih obiskih pa ugotovila, da morata za trdno zvezo, ki sta jo želela, živeti skupaj. Lani maja sta se poročila v brežiškem gradu in vesela sta, da jima je to uspelo kljub vsem zapletom v koronačasu in da sta na poroko lahko prišla tudi Valerijina mama in brat.

A te vesele dogodke zdaj prekrivajo žalost in skrb za Valerijine svojce, prijatelje, znance … Kajti gre za življenja, saj je vojna nekaj strašnega.

MAMA VABI NA OBISK

Kot pripoveduje Valerija, so v Kijevu – tu živi preko pet milijonov ljudi – ves čas živeli mirno in normalno in jih pravzaprav že osemletna vojna v samooklicanih republikah Doneck in Lugansk v Ukrajini ni prav dosti vznemirjala. »Vojna v Donbasu je bila za nas postranska zadeva, o tem niti nismo vedeli kaj dosti. Pri nas so razdalje res velike in vse to se je dogajalo od 600 do 800 kilometrov stran. Po državnem udaru leta 2014, ko je bilo tudi v Kijevu hudo, in je revolucija odnesla prorusko vlado, so se razmere umirile. Ukrajina je imela boljše odnose z Evropo, z biometričnim potnim listom se je lažje potovalo, vsi smo mislili, da bo življenje boljše,« pravi Valerija.

Tako je zakonca Ključarič Valerijina mama še teden dni pred izbruhom vojne mirne duše vabila, naj prideta kaj na obisk, »pa sva ji midva dopovedovala, da je stanje vse bolj resno, da se razmere z Rusi zaostrujejo, da je njihova vojska vse naokrog in pripravljena, da obstaja nevarnost vojne. Kar ni verjela. Mi tu imamo tudi veliko bolj verodostojne informacije kot v Ukrajini,« pove Sašo.

VOJNA ŠOK

Zato je bil napad Rusov in prodiranje proti Kijevu res šok za vse. Le redki Ukrajinci, ki so čutili negotovost in strah, so se že prej odselili, večina je ostala. A po napadih so mnogi čez noč postali begunci.

»Kot mi pove mama, so ljudje množično začeli bežati ven iz mesta in države. Nekateri so odšli na kake vikende na podeželje ali pa k prijateljem ali sorodnikom v sosednje države, če so jih le imeli. A ni bilo več enostavno priti do državne meje. Pot je dolga in nevarna, ne le da zmanjka bencina, lahko te kdo ubije … Na cestah je vladala strašna gneča, nikamor se ni prišlo. Prijateljica iz Kijeva mi je povedala, da so se vozili štiri ure, a nikamor prišli, zato so se raje vrnili domov, pa kar bo, bo,« pripoveduje Valerija.

NJENI V BUNKERJU

Njeni bližnji se niso odločili za beg, ostali so v Kijevu, kjer je izredno stanje, razglašena je policijska ura. Uporabljajo improvizirana zaklonišča, kjer preživijo vse več ur. A to niso pripravljena zaklonišča pod zemljo kot pri nas. Tako imenovane bunkerje so uredili kar v hodnikih železniških postaj, v metrojih, v kakih šolah … Nobenih postelj, le klopi. Na voljo ni ne vode ne hrane. Mnogi Kijevčani zanje sploh ne vedo, obveščenost je slaba.

»Mama, s katero se s pomočjo interneta slišiva oziroma vidiva po dvakrat na dan, mi pove, da ko zaslišijo alarm, odhitijo v bunker. Tam so vse noči in sploh vse več časa, ker je le bolj varno. V stanovanje odidejo le kaj pojest. K sreči mama ni ravno paničen človek, je dosti umirjena,« pripoveduje Valerija.

Doma imajo tudi kar nekaj zalog hrane, vode in naj nujnejšega za življenje, a več kot za nekaj tednov seveda ne. »Mama je z bratom odšla takoj še v trgovino, a sta bila šokirana – police so bile dobesedno izropane, ljudje so na hitro pokupili vse. K sreči smo pri nas doma vedno imeli nekaj na zalogi, taka je bila mamina navada,« se nasmeje Valerija.

ŽELIJO MIR

Valerija želi in upa, da se vojna v njeni rodni domovini čim prej konča, da ne bo še več nepotrebnih žrtev med civilisti in vojaki. »To je nesmiselno. Vsi si želijo le normalno živeti in delati. Politiki bi se morali dogovoriti prej in pristati tudi na kak kompromis ter ne dopustiti, da pride do oboroženih spopadov. Kajti ko se nehaš pogovarjati, spregovori orožje,« pove in doda, kako čudni so občutki, ko od daleč iz nekega varnega okolja opazuješ grozljivo dogajanje v svoji deželi. Res ti ni lahko pri srcu.

Te dni sta po telefonu govorili s prijateljico, ki živi v Varšavi. Jokala je v strahu za svoje bližnje v Kijevu in dejala, da mora jemati pomirjevala, tako ji je hudo.

Valerija poudari, da Ukrajinci Rusom nikakor ne zaupajo, še najmanj Putinu, ki se po njenem ne bi zadovoljil le s samooklicanima republikama Doneck in Lugansk, ampak hoče imeti vedno več in prevlado nad vso Ukrajino. Meni tudi, da se ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski ni izkazal kot dober politik in je preveč računal na posredovanje in pomoč zahodnih sil.

Valerija se v Sloveniji sicer počuti lepo sprejeta, z možem Sašem, ki ji je v teh dneh v veliko oporo, v Brežicah živita umirjeno življenje. Magistrica ekonomije, ki je v Kijevu 15 let delovala v menedžmentu, se zagnano uči slovenščino, in ko opravi obvezen izpit iz slovenskega jezika, upa, da najde tudi kako primerno službo. Gotovo ji bo pri tem v pomoč še znanje angleščine in španščine.

Ljudmila Ovniček: Ukrajinci svoje zemlje ne damo

Putinov napad na Ukrajino je bil za večino Ukrajincev presenečenje. »Šokirana sem. Nisem si mislila, da nas bo res napadel. Vedno je govoril, da smo Rusi in Ukrajinci bratska naroda, da nas ne bo nikoli napadel, da si ZDA in Zahod to sami izmišljajo, a je očitno napad že skrbno splaniral,« to, kar se dogaja v njeni domovini, komentira Ljudmila Ovniček, ki jo je ljubezen pripeljala v Slovenijo pred skoraj tremi desetletji in si je novo družino ustvarila na Dovžu.

»V Ukrajini imam hčerko in štiriindvajsetletnega vnuka, ki je zaposlen v ukrajinski vojski. Slišimo se vsak dan, danes večkrat. Živijo v vasi v neposredni bližini Kijeva blizu vojaškega letališča. Ko sem se z avtobusom včeraj peljala v službo, me je klicala hči. 'Mami, Putin nas je napadel,' je rekla. Slišala je eksplozije in videla razžarjeno nebo. Ljudje so bili šokirani. Hčerko je sin poklical in ji rekel, naj gre v zaklonišče,« pripoveduje Ljudmila.

Putinova vojna ni zgolj napad ene države na drugo, je tudi tragična zgodba, ki je grdo posegla v med sabo tesno povezana in prepletena naroda. »Rusi in Ukrajinci smo od nekdaj živeli skupaj. Čeprav smo šli leta 1991 narazen, smo ohranili stike in ostali povezani, veliko je mešanih zakonov. Moj brat živi v Moskvi. Putin je rekel, da Ukrajine ni, da smo Ukrajinci samo neko rusko pleme. Danes vsi Ukrajinci govorijo ukrajinsko, ko smo bili še v Sovjetski zvezi, nismo smeli. Takrat smo ukrajinsko govorili samo doma,« s solzami v očeh pripoveduje Ljudmila, ki ne mora verjeti, da se vse to res dogaja.

»Veliko ljudi se je iz Kijeva pred bombami umaknilo na podeželje, a tudi okoliške vasi obstreljujejo. Včeraj sem se preko Skypa pogovarjala z vnukom. Vprašala sem ga, kje je, pa je rekel, da blizu doma in naj se ne sekiram. Brat, ki živi v Kijevu, se je z družino že umaknil na vas. Na vaseh ljudje zbirajo orožje, vsi moški pa se vključujejo v teritorialno obrambo, tudi ženske. Mi Ukrajinci svoje zemlje ne damo, tuje si ne želimo,« odločno zatrdi Ljudmila.

Članek je bil objavljen v 9. številki Dolenjskega lista 3. marca 2022

Lidija Markelj; Igor Vidmar