DL: Portret tedna - Uroš Zorman

5.4.2022 | 11:55

Ko je dobil ponudbo, da bi prevzel vodenje slovenske moške rokometne reprezentance, ni dolgo okleval, ampak je hitro zgrabil priložnost. »Že kot igralec sem imel velike ambicije in tudi zdaj si kot trener želim osvajati lovorike, voditi najboljši klub na svetu in biti na čelu naše reprezentance,« razmišlja novi selektor slovenskih rokometašev Uroš Zorman.

Voditi izbrano vrsto je čast pa tudi odgovornost, se zaveda 42-letni Ljubljančan, ki zadnja leta z družino živi v Novem mestu in deluje v Trebnjem kot trener Trima. Na Rokometni zvezi Slovenije so ocenili, da je Zorman, ki je zbral rekordnih 225 nastopov za Slovenijo, osvojil srebrno kolajno na domačem evropskem prvenstvu leta 2004 in dvakrat zaigral na olimpijskih igrah, najprimernejši kandidat, ki bi znal Slovenijo znova postaviti na svetovni rokometni zemljevid.

Rokometni strokovnjaki so prepričani, da je bilo zadnje evropsko prvenstvo, po katerem se je Slovenija poslovila že po skupinskem delu, čeprav so jo nekateri uvrščali celo med kandidate za medalje, veliko razočaranje. Veliko jih meni, da po desetletju številnih uspehov reprezentanca še ni bila tako nizko. »Če se malo pošalimo, slabše ne more biti. A hkrati to pomeni, da se lahko hitro vrnemo tja, kamor sodimo. Fantje niso pozabili, kako se igra rokomet; večina jih je v najboljših evropskih klubih. Na zadnjem evropskem prvenstvu pa sem pogrešal tisto željo, borbenost, pripadnost kultu reprezentance. Če bomo znali to vzpostaviti nazaj, bomo naredili ogromen korak naprej. To bo naš prvi cilj,« si je zadal Zorman, ki je bil kot igralec glasen, čustven, na igrišču je vedno dal vse od sebe, zato se je včasih tudi jezil na soigralce, če mu niso sledili. V ospredje je vedno postavljal ekipni uspeh, to pričakuje tudi od reprezentantov.

Trenerskega poklica se je učil od Talanta Dušebajeva, s katerim je sodeloval v Keilcah in sta še danes v stiku, pomočnik trenerja pa je bil tudi Veselinu Vujoviću in Ljubomirju Vranješu, ki sta pred njim vodila slovensko izbrano vrsto. Pred dvema letoma je stopil na samostojno trenersko pot; prevzel je vodenje trebanjskih rokometašev in jih po desetletju znova popeljal v evropsko ligo, v državnem prvenstvu pa so osvojili srebrno medaljo, kar je največji dosežek kluba. Tudi letos jim dobro kaže, saj lovijo prvi naslov državnega prvaka. Ker bo v dvojni vlogi, bo še naporneje, a prepričan je, da lahko opravlja vlogo selektorja in je obenem tudi trener Trima, s katerim ga pogodba veže do konca sezone, v Trebnjem pa bi radi videli, da bi ostal vsaj še eno leto. »V Trimu smo si zadali ambiciozen projekt. Ne bi bilo fer od mene, če bi po koncu sezone pobral šila in kopita ter odšel drugam; lahko bi prišlo do razpada sistema, česar si nihče ne želi. V glavi imam športni motiv, da bi v Trebnjem rad delal vsaj tri leta. Bomo videli, kako bo na koncu; dejstvo je, da gre za zanimiv projekt in da smo na dobri poti. Kako bo naprej, bomo pa videli,« pravi Zorman.

Z vodstvom trebanjskega kluba so pred dvema letoma hitro našli skupni jezik. Zorman se je po dolgih letih, ki jih je preživel v tujini – nazadnje na Poljskem – odločil vrniti domov, ravno takrat pa je prišla ponudba Trima, ki je ni mogel zavrniti. Trenersko pot je namreč želel nadaljevati bliže Novemu mestu, kjer sta z ženo Katjo, ki je po rodu Novomeščanka, zgradila novo hišo.

Zorman je kot otrok treniral košarko, judo in celo bejzbol, pokojni Tine Svetič, ki je v njem videl izjemen talent, pa ga je popeljal v rokometni svet. Iz Slovana je prestopil v rokometno društvo Prule 67, v Sloveniji je igral še za Celje Pivovarno Laško, v tujini pa za španska velikana Ademar Leon in Ciudad Real; nazadnje je nosil dres poljskega Kielca. V svoji dolgoletni igralski karieri se je srečal z marsikaterimi vzponi in padci. Zaradi vztrajnosti, trdega dela in nepopustljivosti je vedno uspel preseči samega sebe in pokazati najboljše, česar je bil zmožen. V dvajsetletni karieri je štirikrat stopil na evropski prestol, in to s tremi različnimi klubi. Prvi evropski klubski naslov s Celjem mu je ostal še posebej v spominu, a tudi preostali trije, dvakrat s Ciudad Realom in enkrat Kielcami, so zanj nekaj posebnega.

Na Dolenjskem se odlično počuti. Čeprav nima svoje zidanice, se na sprehodu po Trški gori rad ustavi ob kakšnem vinogradniškem hramu, če ga kdo povabi. Z ženo Katjo imata tri otroke; najmlajša je Ula, mlajši sin Jakob trenira nogomet, starejši Maks pa gre po njegovih stopinjah. Veseli ga, da sta oba navdušena nad športom; z ženo Katjo ju pri tem podpirata. Biti trener je precej stresen poklic, zato se zjutraj, če ima čas, rad odpravi na tek, da si zbistri glavo. Uživa v skupnih trenutkih z družino, z ženo pa kdaj rada tudi sama kam pobegneta na krajši izlet.

Članek je bil objavljen v 8. številki Dolenjskega lista 24. februarja 2022

Rok Nose