DL: Dolenjski list nagrajuje zvestobo - Jože in Anica Božičevič

13.3.2022 | 18:40

Jože in Anica Božičevič

Za branje sta si Jože in Anica Božičevič iz Črnomlja našla čas tudi takrat, ko sta delala v Nemčiji. Med tistim, kar sta brala, je bil tudi Dolenjski list. Nanj je Jože naročen že od leta 1969 in to dolgoletno zvestobo našemu tedniku je nedavno žreb nagradil s trimesečno naročnino na izbrano revijo Čvek v križankah.

Kot sta povedala Anica in Jože, časopis začneta brati z zadnje strani. Potem pogledata po straneh zapise o Beli krajini. Z zanimanjem prebereta tudi mnenjsko stran in rubriko Halo. Posebno se vtisnejo v spomin zgodbe, kakršno je nedavno predstavila naša novinarka Lidija Markelj v zapisu Pisma Dolenjke iz Londona. Zanimivo je kajpak tudi, kdo se je poročil, pomembna informacija iz življenja so tudi osmrtnice. Časopisu brez križank bi nekaj manjkalo, se strinjata Božičevičeva, predvsem Anica pa se rada poglobi tudi v sudoku, ki naj ga časopis objavlja tudi v prihodnje. Jože je že nekajkrat rešeno križanko poslal v uredništvo, a tam iz bobna sreče niso izvlekli njegove kuverte. To tudi ni pomembno, ker kot pravi, križanke rešuje za hobi. V časopisu, skratka, najdeta zase dosti tega, pravita Jože in Anica, ki se še dobro spominjata belokranjskih novinark Dolenjskega lista Mirjam Bezek Jakše in pred njo Rie Bačer. Časopis je, bi se lahko reklo, Aničin in Jožetov dobri znanec vse leto, res pa je, kot sta omenila, da je za branje več časa pozimi.

V Nemčiji so vsa tista leta, in teh se je do njune dokončne vrnitve v Belo krajino leta 2000 nabralo kar okrog trideset, komaj čakali vsak teden na Dolenjski list in na novice iz dežele belih brez, vinogradov, tistih rek in mnogih znancev in prijateljev. Nekajkrat na leto so Božičevičevi šli tudi domov, pravita Jože in Anica. Slovenijo in Črnomelj še zmeraj spoštujeta tudi njuna hčerka in sin, rada prihajata v Belo krajino, čeprav sin živi v Nemčiji, hčerka pa v Avstriji.

Jože je mizar in v tem poklicu je delal pred odhodom v Nemčijo in v Nemčiji. Anica, ki je tudi delala v Nemčiji, je bila pred odhodom v to državo zaposlena v domačih krajih v gostinstvu. S poklicem, ki je iskan kjer koli, in s svojim dobrim delom, ki ga opazijo tudi drugi, se človek kljub navezanosti na rodno grudo nekako zbliža s tujim svetom in vraste v svojo začasno domovino. In tako se Jože in Anica še zdaj po nemški upokojitvi večkrat odpeljeta v Nemčijo v Krefeld, kjer je družina nazadnje živela v tej državi.

Če življenje, vpeto med hladni nemški sever in sončno Belo krajino v desetletjih trajanja ni vedno pesem, pa si človek pesem lahko ustvari. Točno to sta storila Anica in Jože, ko ta se po vrnitvi domov pridružila črnomaljskemu društvu upokojencev in tam mešanemu pevskemu zboru. Že dobri dve leti se zdaj zaradi znanih omejitev ne srečujejo, zato Anica in Jože želita, da bi vsi skupaj čim prej spet zaživeli tako, kot smo bili vajeni pred leti.

Članek je bil objavljen v 5. številki Dolenjskega lista 3. februarja 2022

M. L.