DL: Knjiga svetovljanke Lidije Matthews Zwitter - Pisma Dolenjke iz Londona

5.3.2022 | 12:45

Izšla knjiga Pisma iz Londona (1939–1946) pravnice Lidije Matthews Zwitter, Dolenjke, živeče v tujini – Oris dogajanja v Londonu med vojno in posledicah vojne – Trud nečakinje dr. Anje Dular

V nedavno izdani knjigi Pisma iz Londona (1939–1946), ki je izšla pri Slovenski matici, je mogoče spoznati zanimivo življenjsko zgodbo in pripoved Lidije Matthews Zwitter (1907–1977), zavedne Slovenke in Dolenjke, na katero smo lahko ponosni, a je večina sploh ne pozna.

Lidija, po izobrazbi pravnica, je kot aktivna intelektualka v različne slovenske časopise doma in v izseljenstvu poročala o življenju in dogajanju v Angliji, in sicer iz Londona, kjer je živela od leta 1933. To je postalo še posebej zanimivo ob začetku druge svetovne vojne, ko je delala tudi na radiu BBC.

Da so njena pisma iz Londona zagledala luč sveta še v knjižni obliki, ima glavne zasluge njena nečakinja dr. Anja Dular, ki je tako dokončala neke vrste družinski projekt, ki ga v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja njeni sorodniki niso izpeljali. To je želel zlasti njen oče Fran Zwitter, Lidijin brat, eden naših največjih zgodovinarjev, ki je bil med vojno rektor partizanskega Znanstvenega instituta, po vojni rektor Univerze v Ljubljani, član SAZU in podpredsednik Slovenske matice. Knjigo, ki bo pomembno prispevala k poznavanju medvojne slovenske zgodovine, ker jo prikazuje z druge, doslej manj znane perspektive – Slovenke, živeče v tujini – so lani jeseni predstavili tudi v Založbi Goga v Novem mestu.

KDO JE BILA LIDIJA

Lidija Matthews Zwitter se je leta 1907 rodila v dolenjskem Mokronogu in je drugi otrok Korošca Davorina (Martina) Zwittra iz Ziljske doline, ki so mu avstrijske oblasti dodelile mesto sodnika v Mokronogu, ter Franje Majzelj iz Bele Cerkve.

V Beli Cerkvi se jima je najprej rodil sin Fran, dve leti pozneje pa na mokronoškem gradu, kjer je delovalo sodišče, še Lidija. Po selitvi v Novo mesto leta 1910 je na svet prišla tretjerojenka Martina. A srečno življenje družine, ki si je na pobočju Marofa nad Novim mestom sezidala razkošno vilo, ni trajalo dolgo, saj je oče zbolel za grižo in leta 2018 nenadoma umrl. Vdova Franja je ostala sama s tremi otroki, imeli so finančne težave in mama se je zelo potrudila, da je otrokom lahko omogočila šolanje.

POSTALA PRAVNICA

Lidija je – tako kot njen brat – dokončala šolanje na novomeški gimnaziji. Razvila se je v čudovito dekle, v katero so bili, kot je trdil pokojni mag. Boris Andrijanič, ustanovitelj novomeške Krke, nesmrtno zaljubljeni vsi sošolci. Tako pove naš priznani zgodovinar dr. Stane Granda, zadovoljen, da ima Lidija zdaj »svojo knjigo kot trajni spomenik na rodni grudi«.

Lidija se je leta 1925 vpisala na pravno fakulteto v Ljubljani. Ker je bilo vzdrževanje dveh študentov v Ljubljani težko, je mama leta 1926 premoženje na Dolenjskem prodala in kupila nov dom v Ljubljani. Po študiju je Lidija neuspešno iskala zaposlitev in poleti 1933 odšla v Pariz. Na kratkem obisku v Londonu se je srečala z nekdanjim novomeškim sošolcem in gimnazijsko ljubeznijo Vladimirjem Kravanjo ter se z njim hitro poročila. Tako je London postal njen novi dom.

Tu se je hitro znašla, učila se je angleščino, obiskovala je znamenite kraje, novi dom si je opremila s slikami Božidarja Jakca in Franceta Kralja, ki so bili družinski prijatelji. Zakon žal ni trajal dolgo in verjetno se eden od razlogov skriva tudi v tem, da z možem nista imela enakega odnosa do slovenstva – ni bil namreč preveč navdušen nad Lidijinim zanimanjem za slovensko kulturo, želel si je, da bi se čim prej »poangležila«.

PIŠE KOT DOLENJKA

Lidija je že v tridesetih letih prejšnjega stoletja za ljubljanski časnik Slovenec napisala nekaj člankov z opisi angleških krajev. Leta 1939 pa se je začelo njeno resnejše dopisovanje za slovenski ameriški časopis Prosveta. Do leta 1946 je napisala 210 pisem iz Londona, nekaj let je čez lužo pošiljala tudi po več kot en članek na teden. Praviloma so bili objavljeni z enomesečnim zamikom, a to ni zmanjševalo njihovega pomena. Da je Lidija pisma objavljala pod psevdonimom Dolenjka, potrjuje njeno pripadnost rodni deželi.

Opisovala ni le aktualnih vojnih dogodkov, ampak je v pismih tudi razmišljala o vrednotah življenja, o reakcijah ljudi v posebnih razmerah, razglabljala je o različnih narodnih skupnosti in političnih institucijah. Ozirala se je tudi na domovino Slovenijo in v poročilih, ki imajo nedvomno tudi literarno vrednost, opisovala dogodke iz mladosti in svoje refleksije na bodoče življenje v tem koncu Evrope.

MOŽ PREVEDEL ZDRAVLJICO

Prav ljubezen do slovenščine je Lidijo pripeljala do zakona s Kennethom Matthewsom, ki je tudi delal v družbi BBC. Bil je filozof in klasični filolog. Oboževal je dvojino in zato je za učenje izbral še slovenščino. Lidija je postala njegova učiteljica in kmalu tudi življenjska ljubezen. Leta 1942 se jima je rodila hčerka Duša, poročila pa sta se po vojni leta 1946. Lidija je z možem potovala po Evropi, ko je deloval v posebnih angleških misijah.

Kenneth, ki je večkrat spregovoril v slovenščini v radijskih oddajah, namenjenih okupirani Sloveniji, je spomladi 1942 objavil prve prevode slovenskih pesmi, tudi Prešernovo Nezakonsko mati in Maistrovo Dolenjsko poletno noč. Pripravil je tudi knjižico s prevodi petih slovenskih pesmi, poleg omenjenih še Prešernovo Zdravljico ter Župančičevo pesem Belokranjski deklici.

Poseben odnos je imel Kenneth tudi do slovenskih partizanov, med katerimi je v Kočevskem rogu preživel dva meseca, ko je poleti 1944 kot prvi zunanji dopisnik odšel v Slovenijo. Takrat je Lidijinim sorodnikom na skrivaj prinesel darilo za brata Frana – nogavice, ki mu jih je spletla sestra, in fotografijo njune hčerke Dušice.

POČIVA V RODNI GRUDI

Po vojni so jugoslovanske oblasti Kennethu zavrnile vstopni vizum, Lidija, ki je tudi želela obiskati Slovenijo, pa je prišla na prvi obisk v domovino šele leta 1957. Takrat so zaslišali njene sorodnike na policiji, o njenem medvojnem delu pa doslej ni bilo nič objavljenega. Stike so sorodniki ohranjali le preko pisem.

Ko je Lidija leta 1976 zadnjič prišla v domače kraje, je prinesla s seboj zvezek s Pismi iz Londona, malo kasneje še uvod za predvideno izdajo. Vse izrezke svojih člankov iz Prosvete je namreč skrbno nalepila v zvezke in shranila. Dodala je še neobjavljena besedila. Kot pove nečakinja Anja Dular, ji je bilo to v pomoč pri sestavljanju zbirke, ki pa jo je dopolnila še z drugimi besedili in teksti. V originalna besedila ni posegala, uredila jih je kronološko.

Lidija Matthews Zwitter je bila svetovljanka, ki pa je ostala Dolenjka in si je izborila pravico, da so jo avgusta 1977 pokopali ob starših v dolenjski zemlji v Beli Cerkvi.

Članek je bil objavljen v 3. številki Dolenjskega lista 20.  januarja 2022

L. Markelj