DL: Spomini podeželskega novinarja - Ko medved sprašuje

5.3.2022 | 19:00

»Tako politiki kot tudi novinarji morajo ljudem vedno prisluhniti,« poudarja Jože Primc. (foto: M. G., arhiv)

Dolenjski list je bil nekoč, v času bivše države, časopis z največjo naklado med pokrajinskimi tedniki. Zasluge za to priljubljenost gredo predvsem številnim novinarjem s prepoznavnim in predvsem pogumnim slogom pisanja, saj so v tudi tako imenovanih svinčenih časih marsikateri prispevki v Dolenjskem listu močno dišali po pluralnosti.

Jože Primc je skoraj tri desetletja za Dolenjca poročal s širšega kočevsko-ribniškega območja, tudi iz Velikih Lašč in Dobrepolja. Njegova iskriva časnikarska žilica ga je dostikrat gnala onkraj volje takratne partijske oblasti in njegovi prispevki so tedanji nomenklaturi večkrat belili lase. Zaradi bridkega jezika je moral navsezadnje kot mlad novinar zapustiti rojstno Novo mesto, a se svoji pronicljivosti ni odpovedal niti v novemu okolju. Vrsto let je v kratkih, jedrnatih in sporočilnih zbadljivkah Medved sprašuje, občan odgovarja seciral aktualne družbeno-politične in gospodarske razmere. »Pogosto so mi hoteli občinarji navijati ušesa, češ da se jih lotevam preveč predrzno, še bolj pa so nergali partijski možje, a so se z leti nekako vdali v usodo. Prej bi rekel resnici, ki so jo tedensko trosili 'medvedje',« se spominja Jože, ki je v svojemu novinarskemu poslanstvu obredel sleherno vasico kočevsko-ribniške pokrajine. »Najbolj žlahtno, preprosto in modro besedo znajo izustiti ljudje na podeželju. To velja tudi dandanes. Vedno sem sogovornika iskal v njih. Obiskal sem jih na njivi, v gozdu, ko so v rokah vihteli krampe in lopate, udarniško gradili domove, nemalokrat na paši. Vsak je nesel svoj križ in imel svojo usodo. Vse, kar so povedali, je držalo kot pribito. Vsaj v tistem času je to snov iz malhe podeželskega novinarja, bralca najbolj pritegnila,« se spominja Jože, ki je napisal tudi več knjig, med njimi Okamnelega moža, v kateri je popisal in zapisal ljudsko pripovedniško blago iz Zgornjekolpske doline. V knjigi je preko številnih prispevkov, v katerih so govorili ljudje z obeh bregov zdajšnjih mejnih rek Čabranke in Kolpe, vedno enakovredno obravnaval slovenske in hrvaške kraje tega območja. Pa ne zaradi lastnega subjektivizma, ampak predvsem zaradi zgodovinskih dejstev.

Kraji ob Čabranki in Kolpi ter narečja na bregovih mejnih rek so še posebej pritegnili Jožeta Primca. (foto: M. G.)

Zgodbe, zbrane okoli tistih o okamnelem možu (skupina pripovedi o tem, zakaj je mož iz Ribjeka, ki je šel na Loško steno lovit in opravljat druga dela, okamnel), je intenzivneje nabiral deset let do Babnega polja preko Čabra, Osilnice, Gerova, Kostela pa tja do Predgrada oziroma Dola v Poljanski dolini. Zajel je tako slovensko kot hrvaško obalo mejnih rek, se pravi tudi tisto danes hrvaško območje, kjer avtohtoni prebivalci ne znajo izgovarjati mehkega ć. Ob prvih obiskih teh krajev ga je še posebno presenetilo, da na Hrvaškem govore lepšo slovenščino kot marsikje v Sloveniji.

Kraje, ki jih je kot novinar obiskoval od leta 1961, so že pred drugo svetovno vojno razni pisci primerjali s Švico, Italijani so v času okupacije govorili, da bodo tod naredili drugo Švico. Sicer pa so si sosedje vedno lastili slovensko ozemlje, je na vir, ki ga je odkril v hrvaških arhivih, pokazal Jože. »Hrvatje so nameravali leta 1670 prodreti v Kranjsko do Kočevja in so imeli v ta namen v Brodu na Kolpi že pripravljenih 800 oboroženih mož. Vodil naj bi jih neki tamkajšnji župnik. Nadaljnje prodiranje Frankopanov na Kočevsko je bilo zaustavljeno le zato, ker so Habsburžani odkrili zaroto Zrinjskih in Frankopanov proti njim in Petra Zrinjskega in Krsta Frankopana leta 1671 obglavili.«

Mostovi, čeprav nekateri že dotrajani, kot je ta na sliki v Srobotniku, so vedno povezovali ljudi. (foto: M. G.)

Osvajanje Kočevskega se je kasneje nadaljevalo, saj je območje današnje občine Osilnica in KS Draga, ki je del občine Loški Potok, sodilo v času stare Jugoslavije večino časa v savsko (hrvaško) banovino, le krajši čas v dravsko (slovensko) banovino, na kar Hrvatje še danes opozarjajo. »Zdi se mi, da so nam tudi po osamosvojitvi vsak dan odščipnili kakšen meter ozemlja, mi pa pod sojem bruseljskih žarometov vse to opazujemo, češ, 'kaj na pa morejo,' saj za nas skrbi mati domovina – Evropska unija. Že, že, prav je, da smo pod streho združene celine, a svoje interese moramo zaradi tega še bolj braniti,« je prepričan Jože, ki kljub vsem preizkušnjam ostaja trdno na tleh: Slovenci moramo biti v dobrih odnosih s sosednjimi narodi, vendar ne hlapčevski, kot se to žal včasih zdi.

Da je bil tako pronicljiv in ustvarjalen ter brez dlake na jeziku, ima velike zasluge tudi družica Meta, ki mu je vedno nudila veliko oporo. Tako je tudi zadnja leta, ko je Jožeta načelo zdravje. »Kaj bi jaz brez nje,« je z vozička pogled obrnil proti njej, življenjska sopotnica pa mu je kot vselej dobrosrčno pritrdila: »In kaj bi jaz brez Jožeta«.

Članek je bil objavljen v 3. številki Dolenjskega lista 20.  januarja 2022

M. Glavonjić