DL: Portret tedna - Anica Bukovec

26.1.2022 | 12:40

Ko je bila mlada, je mislila, da bo prišel čas, ko ne bo več Rdečega križa, ko ne bo več revnih ljudi, ko ne bo več človeških stisk, ko ne bo več potrebe po pomoči. »Pa se to ni zgodilo in danes so pomoči potrebne tudi družine, v katerih sta zaposlena oba starša, pa s svojima plačama ne zmoreta preživeti,« žalostno ugotavlja Anica Bukovec.

Biti zvest neki organizaciji deset, dvajset ali petdeset let je vsekakor razlog, da človek dobi kakšno priznanje. Anica Bukovec, upokojena učiteljica in nekdanja ravnateljica Osnovne šole Šmihel, je pred dnevi dobila priznanje oziroma, natančneje, bila je razglašena za častno članico Območnega združenja Rdečega križa Novo mesto. V obrazložitvi so zapisali, da je to za več kot petdeset let prostovoljstva. Pa ne gre za leto ali dve več. Anica Bukovec dela v Rdečem križu že kakšna tri leta več kot šestdeset let. Prostovoljstvo, pravi, ima v krvi, po mami.

Anica Bukovec je rojena Metličanka in z velikim veseljem je hodila na srečanja rojenih v Metliki, dokler jih ni onemogočil covid. V Metliki je preživela otroštvo, štipendija črnomaljskega in pozneje novomeškega okraja pa jo je odpeljala čez Gorjance v Novo mesto na učiteljišče in v prvo službo na Laze. Želela si je ostati v Beli krajini, da bi jo poslali v Radovico ali Drašiče, a je štipendist z dekretom odločil drugače. To so bili tisti časi, ko je učitelj s službo v podružnični šoli dobil tam tudi stanovanje, njena kuhinja pa je potem hitro postala tudi šolska čajna kuhinja in zbornica. Že na učiteljišču so jim povedali, da na vasi ne bodo le učitelji, ampak bodo morali početi še marsikaj drugega. Tako je morala voditi mladinsko organizacijo in celo gospodinjske tečaje, v Birčni vasi, kamor se je preselila z Laz, pa prevzeti tajništvo Rdečega križa. Tako se je začela neka lepa zgodba, ki se še ni končala.

V Rdečem križu je počela že marsikaj; predvsem je rada delala na terenu in bila v stiku z ljudmi. Ko so se Bukovčevi leta 1970 preselili v novo hišo na Drsko, se je tudi tam hitro vključila v delovanje Rdečega križa. Ko so osem let pozneje na Drski ustanovili lastno krajevno organizacijo, je bila v njej najprej eno leto tajnica, potem pa kar enaindvajset let predsednica, kljub osmim križem na grbi pa je danes tam še vedno članica ožjega odbora in še dela tudi na terenu. Devet let je bila tudi predsednica novomeškega Območnega združenja Rdečega križa in štiri leta članica glavnega odbora Rdečega križa Slovenije, a ima na tisti čas grenek spomin, saj se je prav takrat odvila politično motivirana afera, katere žrtev je bil njen belokranjski rojak Mirko Jelenič, dolgoletni generalni sekretar slovenskega Rdečega križa. »Nikoli si pravzaprav nisem želela visokih funkcij; vedno sem se najbolje počutila v domačem okolju, v krajevni organizaciji,« pravi Anica in odpre zvezek, v katerem vodi kroniko krajevne organizacije Rdečega križa Drska od njene ustanovitve. Skrbno ima zapisana tudi imena vseh 152 prostovoljk in prostovoljcev, ki so se zvrstili pri delu v teh letih, tudi kaj je katera delala, v kateri ulici je delovala in kakšno priznanje je kdaj katera dobila, ima zapisano, pa tudi fotografije z akcij in različnih slavnostnih dogodkov so nalepljene notri.

Na svoja službena leta ima lepe spomine. Kot ravnateljica je vodila takrat po številu učencev največjo novomeško šolo, ki pa takrat ni imela ne telovadnice ne svoje kuhinje. Prizadevala si je za gradnjo nove šole, ki jo je videla v prenovljenem nekdanjem šmihelskem samostanu prek ceste njene šole, a so ji povedali, da se prenova ne splača, da bi bila predraga, tako da je nova šola zrasla v Mrzli dolini.

Na stara leta ji poleg prostovoljnega dela veliko veselje delajo vnuki in pravnuki, za katere na njenem vrtu še vedno raste stara jablana, jonatanka, ki že dolgo ne rodi več, a je odlična za plezanje, to pa je za otroke, ki danes vse preveč časa preždijo sede z elektronskimi napravami v rokah, zelo dobra stvar.

Celo v politiko se je spustila in bila en mandat članica občinskega sveta, a je nekoliko preveč resno vzela tisto načelo, da svetniki glasujejo po svoji vesti, in je kdaj glasovala drugače, kot bi morala, pa je bila zaradi tega okarana in se zato potem politike ni šla več. Ji je pa politika leta 2003 namenila nagrado mestne občine Novo mesto. Celotno nagrado do zadnjega stotina je namenila otrokom iz socialno ogroženih družin, da so lahko šli na letovanje na Debeli rtič. Taka je Anica Bukovec, topla, srčna, pomagala bi vsakemu pomoči potrebnemu, v življenju jo vodi srce, zato pa zna tudi povedati, kaj si misli o nečem, tudi če ji tisto ni všeč.

Članek je bil objavljen v 50. številki Dolenjskega lista 16. decembra 2021

Igor Vidmar