DL: Po presaditvi srca - Življenje je zdaj kot ponovno rojstvo

9.11.2021 | 14:45

V bolnišnici junija letos, nekaj dni po operaciji, s katero so mu presadili srce. (vse fotografije: osebni arhiv)

V bolnišnici junija letos, nekaj dni po operaciji, s katero so mu presadili srce. (vse fotografije: osebni arhiv)

Franci Plavšić iz Krškega, zdaj že 11. leto živi v Mariboru, ima presajeno srce. Po presaditvi živi, kot pravi drugačno življenje, novo, polno, in tisti prelomni dnevi postajajo vse bolj samo spomin na nekaj, kar kot da se ni zgodilo.

Devetintridesetletni Franci je bil zaposlen nazadnje kot tehnolog poštnega prometa; leta 2007 je diplomiral na Šolskem centru za pošto, ekonomijo in telekomunikacije Ljubljana. V mladosti in študentskih letih je opravljal različna dela. Najdlje je delal na Pošti Slovenije, kot pismonoša in v manipulaciji, zaposlen je bil v Termah Čatež v gostinstvu in na Darsu, kjer je pobiral cestninske pristojbine na postaji Krško - Drnovo. Po izteku študentskega statusa je šel v Veliko Britanijo, kjer je več kot leto dni delal in živel v Londonu pri angleško-irski družini kot »au pair«. »Pazil sem na štiri prav prisrčne otroke, stare od štiri do devet let. S tem delom sem pridobil bogate izkušnje in veliko dodatnega znanja iz angleškega jezika. Nato sem se vrnil v Posavje, a le za kratek čas. Ker sem želel živeti v večjih mestih, sem se preselil v Maribor, kjer sem si takoj našel službo, najprej v UKC Maribor,« pravi.

Spet po svetu

Franci Plavšič – optimistični nasmeh je vsaj pol zdravja, preostalo, a tudi tega ni bilo malo, so dodali zdravniki.

Franci Plavšič – optimistični nasmeh je vsaj pol zdravja, preostalo, a tudi tega ni bilo malo, so dodali zdravniki.

Nato je odpotoval na Tajsko. Po vrnitvi v Slovenijo je takoj začel delati v gostinstvu, saj ga zelo veseli delo z ljudmi, gosti. »Zaposlen sem bil nekaj več kot sedem let pri Autogrill Slovenija. Lepo delovno okolje z ljudmi, predvsem s tujci. V tem času sem se naučil dovolj dobro romunskega in italijanskega jezika, ker smo imeli pretežno goste iz teh dveh držav, s tem, da so bili tudi iz drugih delov Evrope. Več jezikov kot obvladaš, več veljaš, pravijo. V tem lepem obdobju v tej zaposlitvi sem tudi veliko potoval na vse konce sveta,« pravi. Večkrat je odletel na Tajsko, v Vietnam, Kambodžo, Indijo, Malezijo, Katar, Dubai, vsaj štirikrat v Izrael, pa tudi večkrat v Egipt, Tunizijo, Maroko in v skoraj vse evropske države. Kanarski otoki in irski klifi ter norveški fjordi so bili na teh poteh zanj najlepša paša za oči. Na zadnjem daljšem potovanju pred pandemijo je obiskal Kubo in Mehiko. Pred zaprtjem držav je skočil še na Portugalsko in Ciper. Potem je sledil popolni lockdown.

Skoraj zadnji čas

Maja 2020 so ga hospitalizirali v UKC Maribor, ker se je počutil slabo, težko je dihal in je bil vsak dan težji. »Diagnoza je bila srčno popuščanje, zaradi katerega me je tudi zalivala voda. Po 14 dneh so me odpustili, vendar sem se moral čez nekaj dni vrniti še za 12 dni. Nekako sem prišel k sebi. Bilo je poletje. Težave so minile s pomočjo zdravil, le še občasne bolečine so ostale pod desnim rebrnim lokom,« se spominja.

Za aktivni tek je še prezgodaj. Ampak teče po malem pa že, zaradi mišic.

Za aktivni tek je še prezgodaj. Ampak teče po malem pa že, zaradi mišic.

Prvega oktobra 2020 se je zaposlil v Avstriji, v gostinstvu. Lepi začetki, vendar je Avstrija 3. novembra 2020 razglasila lockdown. Ostal je doma z nadomestilom iz Avstrije. V novembru so se zopet začele težave, kot jih je imel pred časom. Kardiolog v Avstriji mu je po ultrazvočnem pregledu srca in trebuha rekel, da je neizbežna presaditev srca, in to kmalu. »V tistem trenutku sem bil v popolnem šoku in sploh nisem želel verjeti njegovim besedam, čeprav sem vedel, da ima še kako hudičevo prav. Rekel mi je tudi, da bo kontaktiral oddelek za transplantacije organov v Gradcu in me obvestil. Takrat se ti sesuje svet, ko slišiš besedo transplantacija. Ko sem se vrnil domov, sem vse bolj razmišljal o njegovih besedah. Še vedno jim nisem hotel verjeti, čeprav je imel prav. Šel sem še na samoplačniški pregled srca v Ljubljano, kjer mi je dr. Ružičeva potrdila ugotovitev kardiologa v Avstriji, da mi je neizbežna transplantacija. Naslednji dan so kardiologi UKC Ljubljana ugotovili, da imam velik tromb v srcu, mislim, da je bil velik okoli šest centimetrov. Potem sem bil 'prizemljen' na bolniško posteljo, kjer so mi tromb začeli topiti. Ker pa se ni topil dovolj hitro, so ga 5. decembra 2020 odstranili operativno. Skoraj sem že lovil zadnji čas. Operacija je bila uspešna in okrevanje je bilo dobro. Zatem sem zbolel za covidom, a k sreči le za asimptomatsko obliko brez kakršnih koli težav. Vse bolj pa sem se začel zavedati, da mi je transplantacija bližje. K sreči sem upošteval besede naših srčnih in strokovnih zdravnikov iz kardiološkega oddelka in pristal na presaditev,« pravi. Januarja so ga odpustili iz UKC Ljubljana po 50 dneh hospitalizacije, ker se mu je stanje nekoliko izboljšalo. Vendar so po prvem pregledu laboratorijski izvidi kazali spremembe, zato se je moral v februarju vrniti v UKC, kjer je potem ostal vse do zadnjega dne junija, govorimo seveda o letošnjem juniju.

Prvi utrip

Po tistem, ko so ga že uvrstili na urgentni čakalni seznam, je bilo zanj čakanje zares dolgo. »Minevali so minute, ure, dnevi in meseci v bolniški postelji in sobi. Čas čakanja je bil dolg, čeprav vsak trenutek, ko pride zdravnik v sobo, misliš, da je prišel ravno po tebe in da je srce na poti. Ampak ta čas se je vlekel, dokler ni prišel moj dan D, 10. junija 2021. Tega dne v bolniško sobo vstopi zdravnica dr. Renata Okrajšek in mi sporoči novico, ki sem jo čakal tako dolgo. V tistem trenutku, ko sem slišal njene besede, sem kot bi bil zamrznil. Obšla me je žalost, da je nekdo tam zapustil svet, da bom lahko jaz živel ... Ta trenutek napetosti je prešel v solze, pustil sem solzam, naj odtečejo. Zatem so se začele predpriprave na poseg. Ob 17:30 me je ekipa odpeljala v operacijsko sobo. Bilo je polno instrumentov, osebja, luči nad menoj ... Že med potjo sem izgubil ves strah, saj sem verjel, da ne more iti nič narobe, ker sem zaupal in verjel našim zdravnikom: kardiologom, kirurgom in drugim. Veselil sem se ponovnega rojstva. Zatem me je prevzel anesteziolog in me pripravil na poseg. Med njegovo pripravo sem komaj čakal, da zaspim in se zbudim v novo življenje ter začutim svoj novi utrip srca. Tik preden so mi vbrizgali sredstvo, da zaspim, sem se z mislimi vrnil nazaj v potovanje na Kubo, ko sem skočil v modrine ocena in zaplaval neznano kam. Zaspal sem v trenutku. Povsem pomirjen. Operacija je bila uspešna in naslednji dan, ko sem se zbudil, sem položil dlan na svoje novo srce in začuti prvi pulz, prvi utrip srca. Prve moje besede so bile: 'Živ sem in živim.' Nato sem ostal še nekaj dni na okrevanju na intenzivnem oddelku. Pri okrevanju pomaga tudi fizioterapevtka, vendar jaz je nisem potreboval kaj dosti, le prvi dan, saj so me noge nosile kar same. Imel sem veliko moči, veliko dobre volje,« se spominja.

Desetega septembra, tri mesece po svojem »ponovnem rojstvu«

Desetega septembra, tri mesece po svojem »ponovnem rojstvu«

Zlati ljudje

Čeprav je bilo čakanje do ponovnega rojstva dolgo vse skupaj kar pol leta v bolnišnici, je vesel, da je tukaj in zdaj, da živi in da je za njim ostal le še del zgodovine, ki se ga bo vedno spominjal, pravi. Med čakanjem v bolnišnici so bili zanj tudi zelo lepi trenutki. »Dan, ko ti pada volja, morala, se hitro pobereš, saj je celotna medicinska ekipa, zdravniki, sestre in tehniki, del tebe in s teboj čaka na tisti trenutek, ko pride dan D. Iskrena zahvala gre celotnemu oddelku KOK F kardiologije, saj brez njih ne bi zmogel priti do cilja. To so zlati ljudje z veliko začetnico. Zahvala gre seveda tudi mojim sorodnikom, ki so mi pripravili rojstnodnevno presenečenje s strehe parkirne hiše, na katerega sem imel pogled iz bolniške sobe, ter vsem prijateljem, ko si mi pošiljali sms-sporočila, me klicali in pošiljali le dobre želje ter pozitivne vibracije,« pravi.

455 stopnic brez težav

Življenje pred transplantacijo in po njej je po Francijevih noč in dan. »Vedno sem čutil neke zdravstvene težave, povezane s srcem, vendar sem šel skozi to brez težav do lanskega leta, ko je začelo srce pešati vse bolj in bolj. V zadnjem času pred dokončnim odhodom v bolnišnico mi je bilo težko prehoditi nekaj metrov, zadihan sem bil že po treh korakih, ni bilo volje, moči. Zdaj, po transplantaciji pa je življenje kot ponovno rojstvo. Te ovire, ki sem jih imel, so le še bleda senca preteklosti. Zdaj je tri mesece od operacije in sem že v popolni kondiciji. Hodim brez težav, diham tako dobro, kot še nikoli, nobena stopnica mi ni več težava. Pot na Mariborsko Kalvarijo vodi po 455 stopnicah. Vzpon do vrha mi ni več nobeno breme. Gre kot po ravnini. Živim skoraj popolno življenje. Zakaj skoraj popolno? Ker bom moral celo življenje jemati imunosupresivna zdravila proti okužbam in zavrnitvi organa, ampak to ni omembe vredno v primerjavi, da sem postal zdrav in povsem drugačen človek. Lahko rečem, da našim zdravnikom le klobuk dol, velik poklon,« je hvaležen Franci. Trenutno je na okrevanju, ki po takih operacijah traja od pol do enega leta, odvisno od posameznika. Jaz sem s svojim okrevanjem več kot zadovoljen. Po končanem zdravljenju, se bom vrnil nazaj v službo in živel popolno življenje. Tako dobro, kot se počutim sedaj, se nisem počutil vsaj dvajset let ali več,« pravi.

Darovalci in zdravniki

Pred časom, ko še ni vedel, da bo za preživetje potreboval presajeni organ, ni, kot pravi, nikoli pomislil na darovanje organov po smrti. »Zdaj vidim in vem, da je darovanje organov po smrti še kako pomembno, zato apeliram na vse dobre ljudi, da postanete darovalci svojih organov po smrti, saj z enim darovanjem lahko rešite do sedem življenj. Če ne bi bilo mojega darovalca, ne bi bilo več tudi mene. Postani darovalec tudi ti, ko bereš ta zapis,« predlaga. Slovenski zdravstveni sistem je organiziran in deluje zelo dobro, bolje, kot je mislil kadar koli, ocenjuje po svojih omenjenih izkušnjah. »Slovenija je tudi članica Eurotransplanta. Velika hvala, da smo del Eurotransplanta, saj smo bližje poti do cilja tisti, ki potrebujemo novi organ,« pravi Franci Plavšič.

Članek je bil objavljen v 37. številki Dolenjskega lista 16. septembra 2021

M. Luzar

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava